Ljubljana, 07.03.2009 - Medije so pretresli protesti notranje ministrice in predsednice LDS Katarine Kresal, ker je nekdanji premier in predsednik SDS Janez Janša javnosti predstavil del stališča, ki ga je nekoč Kresalova zastopala na posvetu prvakov strank o Hrvaški. Stališče Kresalove, ki ga je Janša povzel, je bilo, da problem s Hrvaško še dolgo ne bo rešen. Reakcija medijev, ki so nekaj časa brez pomisleka ponavljali trditve iz LDS, da bi naj nekdanji premier zagrešil izdajo zaupnosti, zaradi česar bi moralo ukrepati tožilstvo,  bi morda lahko razumeli kot običajno površnost tiskanih medijev. Povzeto stališče si je oznako zaupnost zaslužilo točno toliko kot podatki v telefonskem imeniku. Praviloma mediji veljajo za varuhe pravice javnosti do obveščenosti, pri presoji dogajanja zadnje tedne pa se je lep del prelevil v varuhe takšne ali drugačne javne podobe politikov. In ne državnih interesov, ti namreč v celotnem dogajanju niso bili niti najmanj ogroženi. Zakaj včasih izgubijo kompas in niso sposobni oceniti pomena?

Za razumevanje nenavadne površnosti, ko mediji napihujejo majhne strankarske kaprice in javnosti ne predstavijo realne nepomembnosti, je dovolj primerjava z za državo bolj resnimi dogodki. V aferi Sova je nekdanji premier in predsednik LDS Anton Rop na televiziji potrdil, da je obveščevalna služba leta 2004 prisluškovala telefonskemu pogovoru Iva Sanaderja in Janeza Janše in povzel tudi domnevno vsebino teh pogovorov, češ da bi naj kazali dogovarjanje o meji. O vsem skupaj ga je pred volitvami leta 2004 obvestil direktor premierove obveščevalne službe, zaupna informacija Ropu pa je vladi, ki jo je vodila LDS, ušla v javnost. Najprej v časopis Dnevnik, kjer so opozorili tudi na ustavno spornost prisluškovanja brez sodnih nalogov opoziciji v času Antona Ropa.

Dimenzija dogajanja je bila takrat resna (sporno ravnanje Sove, zloraba podatkov obveščevalne službe za diskreditiranje političnih nasprotnikov z lažnivimi interpretacijami in škodovanje obveščevalni službi, ker so bili razkriti načini njenega dela). V zgodbi, ki se je do naslovnic prebila te dni, pa je govora o tem, da je bilo javno predstavljeno nepomembno stališče, ki je bilo povedano na sestanku, kjer je bila množica ljudi in ki za državo ni imelo nobenih posledic.

Novinarji bi morali braniti pravico javnosti do obveščenosti in skrbeti za vsestransko obveščenost o pomembnem dogajanju v družbi. Nekritično ravnanje v zadnjih tednih je tvegano. Vodi lahko do položaja, ko tistega, kar časopisi pišejo, ne bo resno jemal skoraj nihče več. V združenju upamo, da svojim zgodbam verjamejo vsaj avtorji teh zapisov sami.