Združenje novinarjev in publicistov
Intervju z Jožetom Možino: Širca je zares ministrica za kulturo in politični rasizem natisni

Direktor TV Slovenija zavrača očitke o domačijskem televizijskem programu in poudarja, da so kulturno-umetniški programi na nacionalni televiziji vsako leto deležni več denarja in programa. Napade ministrice za kulturo Majde Širca na javno televizijo in nase osebno zavrača kot vulgarno nekontrolirano nestrpnost ter odkriti politični pritisk. »Nič ni narobe, da si nasprotujemo, da imamo diametralno nasprotne poglede na prihodnost RTV, tudi to normalno sprejemamo, da si ministrica po svojih močeh trudi na čelo hiše postaviti sebi všečno vodstvo; tisto, kar je za normalno delovanje družbe nevarno, pa je, da svoje nasprotnike spreminja v sovražnike in ščuva k medijskemu linču,« pravi Možina. 

Jastrebe v vladni koaliciji po mnenju Možine moti zlasti raziskovalno poročanje v informativnem programu. Nekateri koalicijski parlamentarci so napadali celo dokumentarne filme o totalitarizmih, ki so bili objavljeni na TV Slovenija. Opozarja, da predsednik Društva novinarjev Grega Repovž z odkritim služenjem politiki napada standarde novinarske in medijske neodvisnosti.

Vsi napadi na RTV tudi niso brez posledic, vsaj del ljudi pod vplivom toče kritik in političnih napadov morda jemlje RTV Slovenija kot nekaj negativnega. Vedeti je treba še nekaj, kar je izrazito nenavadno: največja komercialna televizija je takrat, ko je mandat nastopilo sedanje vodstvo RTV, postavila ob tedanji še kar dve ali tri nove informativne oddaje. »To je poučno, saj informativni programi niso ravno domena komercialnih televizij,« pravi Možina.

Možina pravi, da je TV Slovenija z zadnjih letih uspelo doseči programski napredek med 75 javnimi televizijami v Evropi; samo TVS in še belgijska javna televizija sta med tistimi, ki sta izboljšali gledanost svojih programov: »Za to so nas tudi javno pohvalili, seveda pa to v Sloveniji ni imelo nobenega odmeva.«

 

Po prvem osnutku sprememb zakona o Radioteleviziji Slovenija bi kar dve tretjini članov programskega sveta imenoval predsednik države. Kako komentirate dajanje ključne vloge pri vplivu na RTV Slovenija zgolj enemu politiku?

Mislim, da gre za poskus uvajanja »standardov BBC« z napačnega konca. Predsednik republike vendarle ni monarh, kot je britanska kraljica, pa še tam o večini odloča vlada, kraljica je vpletena zgolj simbolno. Predsednik republike suvereno predstavlja državo navzven, njegova nesporna reprezentativnost celotnega političnega spektra znotraj Slovenije pa bi veljala le, če je nihče od relevantnih civilno družbenih in političnih subjektov ne bo izpodbijal. Vprašanje je, ali si predsednik take dnevnopolitične zadeve želi oziroma ali jo sploh lahko opravlja, saj ustavne podlage za to ni.

Pred tremi meseci sta z mest nadzornikov na RTV Slovenija odstopila g. Nikola Damjanić in g. Tomaž Glažar. Je bil po vašem razlog za njun odstop res neracionalna poraba razvojnih sredstev RTV in še nekatere druge domnevno slabe poslovne odločitve, na katere sta opozarjala?

Seveda ne, če bi bil razlog v tem, bi odstopila takrat, ko se je domnevna neracionalna poraba bila, pa sta, nasprotno, večino odločitev za razvrstitev razvojnih sredstev podprla, tudi tiste, ki jih sedaj razglašata za sporne. G. Damjanič je posebej oglaševalski del poslovanja RTV in s tem povezane pogodbe dobro poznal; o tem, ali je to sporno zaradi njegovih povezav z drugimi mediji, pa kdaj drugič. Tudi g. Glažar je strokovnjak za določen segment, predvsem računovodski del poslovanja, je pa po volitvah po mojem a priori in zelo agresivno hromil delo nadzornega sveta pri nekaterih pomembnih odločitvah. Včasih se mi je zdelo, kot da odkrito krni programske novosti TVS. NS namreč bedi nad več kot 40 milijoni evrov razvojnega denarja iz delnic; v našem mandatu se ga skoraj nismo dotaknili. Seveda bi ga morali za program uporabiti le del, zelo preudarno in pod ustreznim nadzorom. Tukaj je žal izgubljena priložnost, na kar stalno opozarjam. Podobno kot v priliki o talentih.

Iz njunih nastopov se je dalo razumeti, da ste glavni problem na RTV Slovenija vi in ne generalni direktor g. Anton Guzej. Kje vidite razloge za to?

Ne vem, morda so prebrali kakšno teoretično knjigo in ugotovili, kako je treba spreti ekipo, ki sinhrono deluje. Po drugi strani so nekateri prepričani, da koalicijske jastrebe moti zlasti raziskovalno poročanje v informativnem programu. Nekateri koalicijski parlamentarci so napadali celo dokumentarne filme o totalitarizmih, kar ja preddemokratična drža, saj se nihče ne bil smel igrati advokata katerega od teh. Vsekakor je vodstvo RTV vse to še utrdilo v prepričanju, da se ne pustimo izigravati.

Mislite, da je zgolj naključje, da je Damjanić odstopil neposredno zatem, ko je tudi nacionalna televizija aktivno razkrivala poslovanje družbe Ultra in Golobičevo lastništvo v njej?

Ne, ker je Damjanić takoj po objavi Ultrinih kreditov neverjetno prostaško napadel televizijo, urednika ..., čeprav je vsakomur z demokratičnimi kriteriji jasno, da je TVS le opravila svojo javno poslanstvo razkrivanja laži v politiki; ravno to med drugim od nas pričakujejo plačniki rtv prispevka.

Ministrica za kulturo Majda Širca iz vrst Zares je v svojem blogu zapisala, da vas vidi, kako odhajate spat in se vam ob tem prikazujejo nekakšne zaresne more. Sluti vas, kako odhajate v posteljo s sulico in nakovalom v roki, in čuti vas, kako se znojite, ko se v sanjah borite s svetlimi silami ... Ste kdaj skušali začutiti mentalni sklop sedanje ministrice za kulturo?

Najprej sem bil osupel zaradi vulgarnosti, nekontrolirane nestrpnosti in odkritega političnega pritiska, ki si ga je resorna ministrica drznila kar zapisati. Sprva sem mislil, da ji je kdo podtaknil zapis pod njenim imenom, a žal ni tako. Kako so ji lahko toliko popustile zavore, da je razkrinkala nekulturni milje svoje kulturne politike, pa je zame uganka. Ker sem tudi sociolog kulture in nekoliko poznam psihoanalizo, je bolje, da niti naprej ne razmišljam, kam pelje interpretacija njenega izliva po Freudu.

Na koncu bi bila vsa stvar le bizarna, ampak gospa Širca je zares ministrica za kulturo in politični rasizem z nekakšnim večvrednostnim kompleksom, zapisi, ki netijo sovraštvo; vse to že ima posledice, saj se je na spletu ščuvaški ton njene govorice že močno razbohotil, njeno blamažo pa skušajo v podobnem sovražnem tonu reševati nekateri politične sluge tipa Grega Repovž. Seveda je tudi narobe: predvsem od poletja mi pišejo ali me ustavljajo različni ljudje, na ulici, na dopustu in z ogorčenjem izražajo podporo. To je pomembno, saj tako nestrpne osebe na čelu kulturnega ministrstva bojda nima Evropa, morda jo je imela v totalitarnih časih, a vemo, kam so pripeljali.

Razumete take zapise tudi kot poskus političnega pritiska na RTV Slovenija?

Ne morem drugače - RTV resorno spada pod ministrstvo za kulturo, vendar smo po vsebini avtonomni medij znotraj zakonskih obligacij, in ne po okusu ministrice. Ob tem je gospa Širca radikalna političarka, ki zmeraj znova dokazuje, da ni kos svoji nalogi po pravilih demokracije in osnovne spodobnosti. Nič ni narobe, da si nasprotujemo, da imamo diametralno nasprotne poglede na prihodnost RTV, tudi to normalno sprejemamo, da si ministrica po svojih močeh trudi na čelo hiše postaviti sebi všečno vodstvo; tisto, kar je za normalno delovanje družbe nevarno, pa je, da svoje nasprotnike spreminja v sovražnike in ščuva k medijskemu linču. Ker ne gre zame ali zanjo, pač pa za javni zavod z velikim ustvarjalnim potencialom in poslanstvom pred velikim izzivi, mi je sedaj odkrito žal, pa še komu v vladi tudi, da niso vztrajali pri prvi izbiri Mitje Rotovnika za ministra, saj ima človeške in strokovne reference za tako funkcijo.

Pred tremi tedni ste sodelovali pri počastitvi vseevropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, ki so zaznamovali Evropo v 20. stoletju; fašističnega, nacističnega in komunističnega. Udeležili so se je tudi predstavniki Muzeja novejše zgodovine, Študijskega centra za narodno spravo, režiserka Maja Weiss, avtorica filma o Angeli Vode, ki je bila žrtev nacističnega in komunističnega režima. Ste bili razočarani, ker se nihče od predstavnikov slovenske oblasti ni udeležil proslave?

Seveda sem bil. Gre za še eno izgubljeno priložnost in tudi dvoličnost. Na evropskem prizorišču se predstavniki naše politike, na primer evroposlanci, priklanjajo evropskim demokratičnim spoznanjem, do katerih so pripeljale tudi nove zgodovinske raziskave, njihove politične centrale pa se doma vedejo, kot da revolucija še traja. Res ne vem, zakaj je vzdrževanje komunistične ikonografije oziroma njenih nosilcev, ki jo je mogoč povezati z najhujšimi zločini, za koga lahko sprejemljivo. To je nepošteno do velikega dela državljanov, ki so desetletja trpeli zaradi komunističnega nasilja. S tem se nekateri sedanji politiki izpostavljajo nevarnosti, da bi jih ta del javnosti dokončno prepoznal kot zagovornike, celo dediče režima, ki je trpljenje povzročil.

Na tem področju ste doma, saj ste znani kot avtor več dokumentarcev, ki so razkrivali naravo komunističnega režima v Sloveniji, na primer Zločin, ki ne zastara in Zamolčani, moč preživetja. Zanju ste dobili dve novinarski priznanji, vendar ste bili potem deležni tudi novinarskih napadov. Ste s temi filmi pri nekaterih ljudeh prestopili neko neoznačeno mejo?

Najprej moram reči, da sta bila oba dokumentarca, ki ju navajate, deležna izrazitih pohval v vseh pomembnih slovenskih edicijah, v skoraj vseh dnevnikih, ne glede na politične afinitete avtorjev. Kolegi so bili več kot korektni. Tudi zato sta oba po svoje senzibilizirala javnost v korist žrtev. »Mejo« sem prestopil pri tistih, ki so odkrito zainteresirani za to, da zločini in kratenje človekovih pravic ostanejo prikriti - to so dediči zločinov, ki imajo močno zaledje, žal še vedno tudi v politiki in nekaterih medijih, ki ji lakajsko služijo. Ti napadejo raziskovalca, in ne krvnikov, in jasno je, komu služijo.

Poslanci vladajoče koalicije v parlamentu se skušajo na vsak način izogniti sprejetju akta z enako obsodbo vseh totalitarizmov, kot je v letošnji resoluciji Evropskega parlamenta. Eden nekdanjih vodilnih predstavnikov totalitarnega režima, gospod Miran Potrč, zanika celo s obstoj takšnega režima od leta 1953 naprej. Gre po vašem za sprenevedanje pred Evropo, saj so vendar v Evropskem parlamentu vsi slovenski predstavniki glasovali za sprejem resolucije?

Sprenevedanje je zgolj za domačo rabo, v Evropi, kot rečeno, se z našim komunizmom nihče ne hvali, še Kučan se ni. S čim pa naj bi se - s sto tisoči nasilno pobitih in vsesplošnim kolapsom režima, s par in ne par, redukcijami elektrike, streljanjem oseb na meji še do maja 1990? Doma pa bi nekateri - osupljivo je in zbuja skrb -, še kar gradili na nedemokratičnem režimu, ki jim je prinesel koristi, večino kapitala, čeprav je onesrečil toliko ljudi. To je problem levitve totalitarnih kadrov v demokracijo brez lustracije. Nemčija je tega osvobojena, mi pa smo v komplotu z Rusijo, Italijo.

Je za vas sprevrženo tudi to, da se samodeklarirani liberalci zavzemajo za Titovo ulico v Ljubljani?

Poglejte nemške liberalce in videli boste, da so naši liberalci to le v narekovajih.

Pred kratkim je bila polemika v zvezi z novinarskimi standardi na nacionalni televiziji. Veliko prahu je dvignil primer novinarke RTV Slovenija Mirjam Muženič, ki se je hotela po neuspešni kandidaturi za evropsko poslanko na listi LDS kar vrniti na delo v informativni program RTV. Ker ji vodstvo tega ni dovolilo, ji je v bran stopila njena stranka LDS in celo Društvo novinarjev Slovenije. Vas je stališče društva novinarjev, ki nasprotuje osnovnim profesionalnim standardom, presenetilo?

Ko kolega Repovž s tako odkritim služenjem politiki napada ključne standarde novinarske in medijske neodvisnosti, uničuje DNS in sploh temelj novinarskega ceha v Sloveniji, ki je bil v prejšnjem režimu tako in tako podrejen politiki.

Poglejte, od leta 1996 TV Slovenija po vzoru BBC, če hočete, tiste svoje novinarje, ki kandidirajo na volitvah, za nekaj let prestavi v manj politične oddaje. To je norma, ki je do sedaj doletela mnoge; Biziljevo, Šoparja ... Gospe Muženič pa je generalni direktor Guzej celo ponudil novo pogodbo o zaposlitvi za nekoliko višjo plačo - vendar je noče podpisati. Ne moreš biti na plakatu neke stranke in obenem igrati neodvisnega novinarja. Pravica do kandidature seveda ostaja, RTV tega nikomur ne omejuje, ima pa svoja strokovna pravila.

V minulih letih so vodilnim na TV Slovenija očitali, da ste znižali standarde programa, tudi ministrica za kulturo v svojem zapisu omenja govejo juho ... Kako odgovarjate na očitke, da ste se odločili za domačijskost?

Po zadnjem izlivu ministričine kulturne ravni moram le reči, da je prav gospa Širca med zadnjimi, ki bi nizke kulturne standarde lahko očitala komurkoli. Niti zdaleč ni vse rožnato, še manj pa je vse slabo. Če gre za kulturo - glejte, prav zdaj, ko sestavljamo novi programski načrt, vključuje še več denarja za kulturno-umetniške programe. Že zdaj so bili ti programi v našem mandatu vsako leto deležni več denarja in programa. V kampanji proti RTV v državnem zboru tega enostavno niso hoteli slišati, in tudi hišni ovaduhi so to kar naprej ponavljali svojim politikom, vendar to nikoli ni bilo res. Javni interes pa je tudi drugo. Tako smo pri razvedrilnih oddajah razširili ponudbo na vse spektre, in kar se tega tiče, se nam ni treba nikomur opravičevati. Tudi jaz nisem ljubitelj in poslušalec narodno- zabavne glasbe, toda velik del ljudi se z njo identificira, in vsako pametno vodstvo javne televizije jim bo v sprejemljivih okvirih ustreglo. Seveda so težave, delali smo tudi napake, kot so jih naši predhodniki in jih bodo tudi za nami, toda mislim, da smo nivo ohranili in bistveno bolj gospodarno ravnali z denarjem. Če gledamo najbolj izpostavljeni del produkcije TVS, predvsem filme, nam zunanji poznavalci priznavajo, da smo z dobro produkcijo zapolnili vrzel zaradi krča filmskega sklada, ki ga ministrica ne zna pozdraviti. A bolj kot to jo muči RTV.

Kako je glede gledanosti, vemo, da večini javnih televizij v Evropi gledanost pada, komercialne televizije so vse bolj prodorne.

Eno od pravil, ki ni edino, je, da televizije, ki je nihče ne gleda, prej ali slej ni več. Naš programski svet je celo na eni od prvih sej sprejel sklep, da gledanost ni pomemben kriterij. V programih, kot so umetniški in delno tudi informativni, ne moremo kakovosti podvreči zgolj gledanosti, ki je še vedno eden od kriterijev uspešnosti. Ko pa govorimo o športu in razvedrilnih oddajah, je gledanost ob potrebni kakovosti izredno pomembna. Predvsem v načrtu za leto 2007 ter deloma za 2008 nam je uspelo doseči programski napredek; takrat smo bili v Švici med 75 javnimi televizijami v Evropi samo mi in še belgijska javna televizija tisti, ki smo izboljšali gledanost programov. Za to so nas tudi javno pohvalili, seveda pa to v Sloveniji ni imelo nobenega odmeva. Zaradi sprejetega načrta v letu 2008 smo že napovedali, da rasti ne moremo zagotoviti, in tako smo sedaj soočeni s široko paleto tuje ponudbe in prvimi znaki zahodnih trendov, po katerih se nekoliko zmanjšuje čas, ki ga Slovenci preživimo pred televizijo. Pridobivajo pač spletni mediji, tudi naš.

Informativni program naj bi bil paradni konj vsake javne televizije. Je smiselno in možno tudi pri njem glede gledanosti tekmovati s komercialnimi televizijami, ki izpostavljajo kriminal, družabno dogajanje ...?

To je eno ključnih vprašanj in je tudi glavna dilema, pred katero smo trenutno. Tabloidnost informativnega programa na komercialnih televizijah se stopnjuje, s ponudbo telenovel uspevajo že v dopoldanskem in popoldanskem času porumeneti okus slovenskega gledalca, ki se na mesto s seboj ure in ure ukvarja s problemi latinskoameriške limonadne stvarnosti. Če damo šalo na stran, je to vendarle škodljivo, tudi za stare mame, ki vse popoldneve preživijo pred zaslonom, namesto da bi uživale življenje. Mi smo v televizijskem dnevniku zadržali kakovost in norme, vendar to zaradi že omenjenega ni več dovolj. Ukvarjamo se s prenovo televizijskega dnevnika, ki mora biti tako celovita, da bomo zadržali resnost in nadgradili kredibilnost. Gotovo pa so glavni izziv dobre zgodbe iz dneva v dan. Tu je potrebno več poguma in raziskovalne vneme.

Vsi napadi na RTV tudi niso brez posledic, vsaj del ljudi pod vplivom toče kritik in političnih napadov morda jemlje RTV Slovenija kot nekaj negativnega. Vedeti morate še nekaj, kar je izrazito nenavadno: največja komercialna televizija je takrat, ko je mandat nastopilo sedanje vodstvo RTV, postavila ob tedanji še kar dve ali tri nove informativne oddaje. To je poučno, saj informativni programi niso ravno domena komercialnih televizij.

Veliko se govori o uvajanju novih tehnologij v televizijski medij. Za kakšne tehnologije gre in kaj lahko gledalci pričakujemo v naslednjih letih v zvezi z njimi?

Televizijska tehnologija se spreminja iz analogne v digitalno, tudi oddajanje in sprejemanje televizijskih programov se digitalizira. S tem nastaja možnost dodatnih frekvenc za nove televizijske programe na digitalni podlagi. Na RTV smo s podporo programskega sveta sklenili, da gledalcem ponudimo več programa; tako načrtujemo, da bomo poskusno že naslednjo pomlad začeli z novim digitalnim programom, ki bo namenjen najprej kulturno-umetniškim vsebinam v večernih urah ter v dopoldanskih in popoldanskih otroškim in mladinskim programom. Temu bo sledil specializiran športni program in celodnevni program novic po vzoru številnih televizij. Ta razvoj bo morala upoštevati tudi zakonodaja.

Tehnologija gre hitro naprej, kaj pa novinarji: ali po znanju in razgledanosti sledijo družbenim spremembam?

Pri tehnološkem znanju mladi tudi starejši novinarji zelo hitro privzamejo nova orodja, ki v prihodnosti pomenijo še prihranke pri ustvarjanju prispevkov, oddaj. Kar se tiče splošne razgledanosti: sedanja generacija je sad družbenega okolja, domače vzgoje in v veliki meri medijskega ter študijskega miljeja. Vedno pa je vse odvisno od posameznika. Splošni trend, ki ga opažajo profesorji na vseh fakultetah, je, da prihajajo generacije mladih s šibkejšo splošno razgledanostjo in znanjem sekundarnih veščin. Tu se vidi paradoks tako slavljene informacijske dobe, ko mnoštvo spletnih informacij dejansko pomeni dezinformacijo. Smo v podobni zanki, kot v socializmu; takrat informacij nismo imeli, sedaj pa poglavitne informacije marsikoga sploh ne zanimajo ali jih ne zna izluščiti.

Toda kvalitetne ustvarjalce programa bi morali tudi dobro plačevati. Novinarji (in drugi) na RTV Slovenija pa so zdaj vpeti v plačni sistem javnih uslužbencev. Je možno tako tekmovati z množico drugih medijev, s komercialnimi televizijami?

Težko. Skandinavski kolega mi je nekoč dejal: sprijaznite se s tem, da boste vi kadre ustvarjali, potem pa vam jih bodo pobrale komercialne televizije. V večji državi to ni tako velik problem kot v Sloveniji. Ne bom našteval imen, toda vemo - nekaj novinarjev in voditeljev je doseglo stopnjo na javni televiziji, od koder so nato najpogosteje odšli prav zaradi finančnih razlogov. Zaposlene na RTV Slovenija bi morali izvzeti iz plačnega sistema javnih uslužbencev; sploh pri novinarjih ta oznaka diši po starih časih, ko so bili razumljeni kot del ideološkega aparata države.

Kako ocenjujete vlogo in delo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, gospe Miše Molk? Je prav zastavila svojo funkcijo?

Gotovo se trudi, realno oceno njene funkcije pa lahko dajo gledalci. Pričakujem, da bo odzive gledalcev in poslušalcev temeljiteje selekcionirala, ne pa da se v poročilu nekritično znajdejo pritožbe nestrpnežev, na primer to, da je preveč župnikov v programu. To nima nobene realne osnove in nevede podaljšuje mentaliteto verske nestrpnosti. Na programskem svetu so ji svetovali boljšo reprezentativnost zbranih odzivov in dodane odgovore oziroma mnenje pristojnih urednikov in avtorjev oddaj, da se bo iz poročila videlo, ali se programski delavci RTV na pritožbe in pobude ustrezno odzivamo.

Kdo ugotavlja, ali so pritožbe utemeljene?

Verjetno gospa Molk, ki pa pri tem dela tudi napake. Tak primer je gotovo navajanje konkretnih imen naših novinark Peskove in Pakove, češ da sta pristranski, čeprav se je pritožil, na primer, gledalec, ki je lahko član neke stranke, tam pa se bere, kot da ima a priori prav.

Naslednje leto se vam izteče štiriletni mandat direktorja TVS. Kaj nameravate početi potem, še naprej delati dokumentarce, biti v informativnem programu?

Počel bom stvari, ki me bodo zanimale; take najdem tako na sedanjem delovnem mestu kot tudi pri snovanju informativnih in dokumentarnih vsebin. Prav na zadnjem afriškem potovanju sem se zalotil, da imam še vedno zelo veliko energije za raziskovanje in spoznavanje zanimivih stvari.

Naredili ste že dva dokumentarca o Afriki. Kaj vas posebej zanima pri Afričanih?

Afrika me fascinira zaradi magične preprostosti in skrajnosti, v katerih je čar tako zaradi pogleda kot vsebine. To je najbolj drugačen svet od našega, seveda ne le v dobrem. Tamkajšnji ljudje imajo veliko več izrazite življenjske energije in optimizma. Zelo malo potrebujejo, da ju sprožijo, zahodna civilizacija pa potrebuje vedno več blaginje, hkrati se utaplja v pesimizmu in razvrednotenju. Mislim, da bo njihov optimizem nekoč prevladal v svetu. Nedavno sem se vrnil z Madagaskarja, kjer sem iskal in našel motiv za nov dokumentarni pogled. Vtisi so izredni zaradi ljudi, ki sem jih spoznal. Afrika je pač zibelka človeštva, kamor se je vredno vračati, zame je večni motiv.

Pogovarjal se je novinar Nenad Glücks, objavljeno v reviji reporter, številka 36, 7.9.2009

___________________________________________________________ 

Biografija: Jože Možina, 1968, osnovno šolo končal v Dobravljah na Vipavskem, srednjo družboslovno v Novi Gorici, študij zgodovine in sociologije kulture pa na Filozovski fakulteti v Ljubljani. Trikrat je bil izvoljen za poslanca v študentski parlament, dvakrat je sodeloval v študentski vladi kot minister za kulturo. Zaposlil se je na RTV Slovenija, kjer se je profiliral kot preiskovalni novinar za prikrita vprašanja druge svetovne vojne in drugih notranjepolitičnih tem. Je avtor številnih dokumentarnih filmov, ki sodijo med najbolj gledane na slovenski javni televiziji. Dobil je pet različnih nagrad in priznanj, njegova filma Zločin, ki ne zastara in Zamolčani, moč preživetja sta bile uvrščena v tekmovalni program Prix Evropa v Berlinu. Leta 2006 je postal direktor Televizije Slovenija. Je poročen, z ženo Katarino imata tri otroke, Marka, Blaža in Hano.

 
facebook

twitter

Aktualno

Vabilo

Vabljeni k ogledu pogovorov s slovenskimi poslanci v Evropskem parlamentu, ki jih bo v živo prenašal www.euportal.siPogovori bodo potekali v torek, 2. 2., med 15.30 in 17.30, in v sredo, 3. 2.,  med 17.00 in 18.30.

 
Gregor Knafeljc, stara zgodba
Mnogi novinarji glasno protestirajo, ker je novi odgovorni urednik tiskovni predstavnik podjetja brez ene same izkušnje iz novinarstva. Seveda je to sprenevedanje. V slovenskem medijskem prostoru je bilo podobnih nastavitev s strani kapitala (beri: politike) že nič koliko. Tu izkušnja manj ali več ni pomenila praktično nič. Še več, mnogi izkušeni novinarji in uredniki, ki so postali odgovorni uredniki, so bili povsem nesposobni. Da je to res vidimo njihove rezultate - naklade in branosti so zaradi nesposobnega vodenja tako padle, da se nekateri mediji ne bodo nikoli več pobrali. Mnogi zato životarijo in odpuščajo, nekateri pa bodo celo povsem propadli.
Preberite več ...
 
Kazenski pregon zoper novinarja Kršinarja

Vabimo vas k spremljanju kazenskega postopka zoper novinarja Reporterja Igorja Kršinarja in fotografa Primoža Lavreta zaradi domnevne razžalitve nekdanjega načelnika jugoslovanske Udbe Silva Gorenca. Predobravnavni narok v zadevi bo potekal v četrtek, 13. novembra, ob 12.30 uri na okrožnem sodišču v Ljubljani, kar je natanko mesec dni potem, ko sta se morala novinar in fotograf zaradi podobnega postopka zglasiti na sodišču na pobudo zasebnega tožilca, nekdanjega načelnika slovenske Udbe Janeza Zemljariča.

Preberite več ...
 
© 2007 Združenje novinarjev in publicistov.
Izdelava spletne strani: Alteralis, Matej Puntar s.p.
Vaš brskalnik ne podpira CSS-a.