Združenje novinarjev in publicistov
Intervju: Karl-Peter Schwarz, novinar in dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitung natisni

    Karl-Peter Schwarz je novinar in dopisnik nemškega časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) in je zagovornik profesionalnega novinarskega pristopa, značilnega za anglosaško neodvisno novinarstvo. Meni, da je za novinarstvo najpomembnejša profesionalnost, ne glede na to, ali je novinar desno ali levo usmerjen, ki je torej neodvisna od njegove politične usmeritve. Gre za železna pravila, ki določajo delo novinarjev. Če si dober novinar, če dobro poročaš, navajaš dejstva in odnose med njimi, bralec v najboljšem primeru niti ne ve za politično usmerjenost niti je ne zazna. Prav tak profesionalni pristop je značilen za anglosaško neodvisno novinarstvo. "Seveda je pomembno tudi osebno mnenje, da znaš članku dodati svojo »dušo.« Bolj ko si emocionalno zavzet, več imaš argumentov, boljši bo članek," pravi Schwarz. Po njegovem mnenju pri delu novinarstva, zlasti to velja za brezplačne časopise, ni več razlike med tem, ali gre za članek ali za oglaševanje. Vse to je nevarno za novinarstvo, saj se tako izniči novinarska kredibilnost, ki je pravzaprav osnova vsakega dobrega časopisa.

    Schwarz sodi med dobre poznavalce nekdanjih vzhodnoevropskih držav in je prav zato je toliko bolj kritičen do polpretekle komunistične zgodovine, polne lažnih podatkov. Po njegovem mnenju bi sicer ne bi bilo pravično, če bi Slovenijo kot razvito evropsko državo na medijskem področju primerjal z Albanijo, povsem na mestu pa je lahko primerjava s Češko. Ocenjuje, da je kvaliteta čeških časopisov, javna diskusija kot tudi kritika, veliko bolj razvita kot v Sloveniji. Pomembno pri tem je, da se je v Sloveniji ohranila kontinuiteta političninh voditeljev iz komunističnih časov, medtem ko so na Češkem dobili moč nekdanji oporečniki režima, Vaclav Havel, Vaclav Klaus ...

Za časopis, kot je Frankfurter Allgemeine Zeitung, zagotovo ni pomembno le število bralcev, temveč predvsem to, da so njegovi bralci pomembni mnenjski voditelji, zanimivi in vplivni posamezniki?

Zagotovo je pomembno oboje. FAZ je razmišljujoč časopis in zato ga prebirajo vplivni posamezniki, torej vsi tisti, ki odločajo o vsakdanjiku ljudi. Zaradi uporabe drugih oblik obveščanja, zlasti interneta, se celoten odnos med bralci in časopisom spreminja zelo hitro, toda smo prepričani, da imajo časopisi prihodnost. Sestavni del družbe bodo vedno izobraženci, zanimivi ljudje, ki si bodo želeli pridobiti informacije na klasičen način, iz časopisa, naša naloga pa je, da jim ponudimo predvsem pomembne informacije.

Kakšno je število tiskanih izvodov?

Okoli 400 tisoč, naš največji uspeh pa je povezan z nedeljskim časopisom Frankfurter Allgemeine Sontag Zeitung, ki je začel izhajati pred nekaj leti. Je drugačen od dnevnih izdaj, saj je bolj podoben magazinu kot dnevniku.

Kako lahko članki, objavljeni v vašem časopisu, vplivajo na polemiko v drugih medijih, znotraj civilne družbe in interesnih skupin ter na parlamentarno debato? Kako odmevna je lahko prav vaša informacija?

Za politike različnih strank je FAZ zagotovo dobra oblika foruma in tega se zelo dobro zavedajo. Prav naša nedeljska izdaja časopisa včasih pripomore k politični agendi celotnega tedna. Če recimo politik da intervju za nedeljsko izdajo, je na začetku tedna zagotovo v središču pozornosti tudi v drugih medijih. Torej interes je obojestranski, tako politikov kot časopisa. Poleg nedeljskih intervjujev in pomembnih informacij je posebnost našega časopisa feljton, ki iz leta v leto velja za najbolj imenitno obliko intelektualne debate. V njem sodelujejo zgodovinarji, filozofi, pisatelji, namenjen je tudi religioznim diskusijam. Prav zdaj poteka zanimiva debata o zelo provokativnem članku filozofa Petra Sloterdijka , ki je dejal, da moramo pozabiti na nasprotja med lastniki in delavci, temveč je treba usmeriti pozornost na fiskalno politiko države, torej na to, kakšna je poraba denarja davkoplačevalcev. Njegov članek je bil izjemno izzivalen in prav zato o njem veliko razpravljajo. Podobno burni odzivi so tudi v drugih primerih.

FAZ slovi kot desno usmerjen nemški dnevni časopis. Kakšen je po vašem opisu?

Res gre za konservativni časopis, vendar ne v smislu povezanosti z določeno stranko, temveč v smislu spoštovanja pravnih in ekonomskih norm, parlamentarizma, spoštovanja človekovih pravic. Poleg konservativne usmeritve so za naš časopis, če ga primerjamo z drugimi, še vedno zanimivejše informacije z vzhoda in jugovzhoda Evrope.

Kako je zagotovljena neodvisnost časopisa?

Tako da je časopis v lasti fundacije, torej smo samolastniški. Imamo pet urednikov (dva za politični del, enega za kulturo, enega za gospodarstvo in še enega za regionalne izdaje). Uredniki imajo celotno moč nad sprejetimi odločitvami časopisa. Če se eden izmed urednikov upokoji, imenuje naslednika. S tem je zagotovljena kontinuiteta časopisa, kar je zelo pozitivno in tudi fleksibilno. Ker v dobrih obdobjih nismo razmetavali z denarjem, smo tudi v krizi sorazmerno dobri in v pozitivnem položaju.

Pomembni oglaševalci imajo sicer velik interes za objavo v vašem časopisu, obenem pa si tudi željo, da bi vplivali na usmeritev. Kako ocenjujete preplet medijev z gospodarstvom, politiko in drugimi vplivnimi skupinami, zaradi česar je lahko ogrožena neodvisnost časopisa?

Ne spomnim se nobenega primera, da bi nekdo dejal, da smo s komerkoli povezani, a se niti ne bojimo, da bi bila kakorkoli ogrožena naša neodvisnost, saj smo dovolj močni.

Se pa to zagotovo lahko zgodi v drugih časopisih?

Seveda, temu se ne da izogniti.

Kakšno medijsko podporo uživa v tem trenutku velika vladajoča koalicija, sestavljena iz socialdemokratov in krščanskih demokratov, jo pooseblja kanclerka Angela Merkel?

Vsi kvalitetni časopisi poročajo predvsem o različnih aspektih krize, saj se trenutno soočamo predvsem z njeno obsežnostjo. Vsaj za naš časopis zagotovo velja, da niti ne podpiramo vlade niti ji ne nasprotujemo.

Ali bi bilo poročanje medijev drugačno, če bi koalicijo morda sestavljali krščanski demokrati in liberalci?

To bomo morda videli na prihodnjih volitvah. Takrat vam bom lahko odgovoril na to vprašanje (smeh).

Kakšen je odnos časopisa do Protestantske in Katoliške cerkve?

V časopisu so zaposleni tako protestantje kot katoliki; še v petdesetih letih prejšnjega stoletja bi lahko govorili o pomembni ločnici med protestantizmom in katolicizmom, danes pa ni tako. Poročamo o pomembnih verskih dogodkih, a do verskih vprašanj nimamo enotnega stališča. Verska usmeritev novinarjev, bodisi da so katoliki ali protestantje, se nam ne zdi pomembna.

Ne le ameriško, temveč zlasti nemško novinarstvo je veljalo za sinonim raziskovalnega novinarstva. Ali je bolezen pomembnih politikov lahko zanimiva raziskovalna tema, ki bi se je lotili v vašem časopisu?

Raziskovalno novinarstvo je zagotovo pomemben del našega dela in tudi pomembno za vsak časopis. Toda še vedno so meje in ena teh je prav bolezen politikov, njihove sorodstvene vezi in njihova morda celo nenavadna razmerja, denimo homoseksualnost. Teh mej ne prestopamo.

To velja verjetno za vas časopis, ne pa tudi za druge.

Menim, da visoko kvalitetni in resni časopisi ne pišejo o tem, poleg tega nemška javnost tega ne bi cenila. Tako nimamo tako imenovanih rumenih tem, kar je zagotovo pozitivno.

Se vam zdi, da so se v novinarstvu znižali kriteriji o tem, kaj je dopustno in kaj ni dopustno, kaj je na meji dopustnega? Se strinjate s tistimi, ki opozarjajo na izgubo novinarske identitete?

Mislim, da so deli novinarstva, zlasti to velja za časopise gratis, prim katerih ni več razlike med tem, ali gre za članek ali za oglaševanje. Vse to je posel, nevaren za novinarstvo, saj se tako izniči novinarska kredibilnost, ki je pravzaprav osnova vsakega dobrega časopisa. Če jo lahko kupiš, potem to ni več zaupanja vreden časopis in zato se mu zlahka odpoveš.

Kaj je tisto, kar daje članku nekaj več? Kdaj pritegne pozornost?

Zagotovo je za članek najpomembnejša profesionalnost, ta pa je enaka ne glede na to, ali si desno ali levo usmerjen, neodvisno od tvoje politične usmeritve. Gre za železna pravila, ki določajo naše delo. Če si dober novinar, če dobro poročaš, navajaš dejstva in odnose med njimi, bralec v najboljšem primeru niti ne ve za politično usmerjenost iti je ne zazna. Prav tak profesionalni pristop je značilen za anglosaško neodvisno novinarstvo. Seveda je pomembno tudi to, to je moje osebno mnenje, da moraš članku dodati svojo »dušo.« Bolj ko si emocionalno zavzet, več imaš argumentov, boljši bo članek.

V FAZ ste objavili članek o množičnem pomoru v Hudi jami, prav tako tudi o imenovanju Titove ceste v Ljubljani. Kaj mislite o odzivu bralcev, koliko se jih dotakne tema iz neke precej oddaljene, bivše komunistične države?

Moramo se zavedati, da je tudi del Nemčije, torej nekdanja Nemška demokratična republika, imel komunistično preteklost; znana je zlasti vloga Stasija, nekdanje vzhodnonemške tajne policije. Hkrati se je velik del nemških državljanov po vojni moral soočiti z delitvijo, preseljevanjem, s terorjem nad nemško manjšino v Romuniji in na Češkem, in prav zato je nemška javnost zelo zainteresirana za to, da se govori o tej krvavi polpretekli zgodovini.

Kadar je v Sloveniji omenjen genocid, zlasti pomor v Hudi jami, zagovorniki nekdanjega komunističnega režima vedno znova poiščejo opravičilo za ta hudi zločin. Njihov zadnji argument je trditev, da so tudi zavezniki nehumano ravnali z nemškimi vojnimi ujetniki, saj naj bi v Porenju do smrti izstradali milijon ujetnikov. Kako resničen je ta podatek?

Še en primer, da se levičarji in neonacisti združijo v svojem antiamerikanizmu. Vir za legendo o »milijonu« povojnih ujetnikov, ki naj bi jih dal namenoma ubiti general Eisenhower v šestnajstih ujetniških taboriščih ob Renu maja in junija leta 1945, je knjiga Other losses (Drugi izgubljeni) kanadskega novinarja Jamesa Bacqueja, ki je prvič izšla leta 1989. Ameriški in nemški zgodovinarji so ovrgli njegovo antiameriško teorijo že leta 1992 v knjigi Eisenhower and the German POWs. Facts Against Falsehood, ki sta jo izdala Günther Bischof in Stephan E. Ambrose. Res je, da so bile razmere v taboriščih obupne zaradi splošnega pomanjkanja hrane. Prav dostava hrane je bila neznansko velik logistični problem za zavezniške sile takoj po vojni. V zelo kratkem času so morali nahraniti lastne vojake, osvobojene ujetnike iz nemških taborišč, civilno prebivalstvo in več kot dva milijona razoroženih nemških vojakov v provizoričnih taboriščih. Število Nemcev, ki so umrli zaradi slabih razmer, zaradi lakote in stradanja, je bilo izjemno veliko. Po uradnih statistikah jih je umrlo 3053 v ameriških in 21 810 v francoskih taboriščih.

V primerjavi z navedbo, da je umrlo okoli milijon nemških ujetnikov, so te številke še vedno izjemno majhne.

Morda so bile te številke celo višje, toda v vsakem primeru daleč stran od »enega milijona«, ki ga omenjajo levičarji in neonacisti. Leta 1950 so Nemci registrirali 1, 4 milijona pogrešanih oseb, od tega več kot milijon v Sovjetski zvezi in Jugovzhodni Evropi. Kje so potemtakem ostanki domnevno milijona Nemcev, ki so jih ubili Američani in Francozi v samo 16 taboriščih? V Nemčiji ni nobenih skritih množičnih grobišč, pri nas ni Kočevskega roga in nobene Hude jame, in to preprosto zato, ker ni bilo nobenega genocidnega namena s strani Anglo-Američanov in Francozov.

Kakšen je torej namen izkrivljanja resnice?

Namen ima samo en cilj: izenačitev demokratičnih vlad z antidemokratičnimi, totalitarnimi režimi v Rusiji, Jugoslaviji in drugih komunističnih državah. Naj ob tem omenim primer hrvaškega predsednika Stipa Mesića, ki je na nedavni priložnosti ob dnevu antifašizma v Brezovici govoril proti krogom, ki poudarjajo in označujejo Tita kot kriminalca in hočejo izničiti vsak spomin nanj. Mesić je dejal, da Britanci in Francozi neupravičeno zagovarjajo Winstona Churchilla in Charlesa De Gaullea. Ob tem bi dodal: povsem pravilno, kajti nimajo nobenega razloga, da bi ju napadli, posebno zato ne, ker Churchill in De Gaulle nista bila komunistična množična morilca, kot je bil heroj Tito. Zelo žalostno je, da predsednik države, ki je članica Nata in ki se hoče pridružiti Evropski uniji, ne razume razlike in se ne postavi na stran žrtev, ki so bile ubite v Titovi klavnici.

Čas vojne sta občutila vaša starša.

Moj oče je bil katolik in vključen v predvojno katoliško politiko Avstrije, zaznamovano s sporom med levico in desnico. Ko je prišel Hitler, je bil prva leta zaprt; nacisti so ga obsodili samo zato, ker je bil katolik. Po bitki pri Stalingradu je postal primeren za Nemce, in tako so ga kot nemškega vojaka poslali v Francijo. Med invazijo zaveznikov je bil ujet.

Zagotovo vam je pripovedoval o svojih osebnih izkušnjah v ujetništvu?

Povedal mi je, da so bili nemški ujetniki pripeljani v Pariz, ki je v bil takrat že v rokah zaveznikov. Ameriški vojaki so nemške vojake zaščitili tako, da so jim posodili svoja pokrivala, in tako so bili videti kot ameriški vojaki. V francoskem Calaisu je bilo taborišče, razmere v njem so bile seveda zelo slabe, toda vedenje zaveznikov je bilo korektno; ujetniki so lahko delali, brali knjige, imeli so celo možnost dodatnega izobraževanja. Razmere za ujetnike v demokratičnih državah so bile torej nekaj povsem drugega kot v totalitarnih režimih. Prav zato je izenačitev Stalina in Tita s Churchillom in Trumanom na drugi strani povsem idiotska. Če to počneš, potem o vojni ničesar ne razumeš.

Kako v evropski javnosti dojemajo lik jugoslovanskega komunističnega diktatorja Tita?

Težko je razložiti, da je bil Tito komunizem in nič drugega kot komunizem. Bil je antidemokrat, zanikal je človekove pravice, tudi religiozne, njegova revolucija je bila krvava in njegova diktatura je bila kruta. Nikjer v Evropi ni znan primer države, v kateri bi izvajali tako množično in tako intenzivno ubijanje svojih političnih nasprotnikov. Vse do leta 1948 je bil njegov uspeh povezan s Stalinom, šele po Rankovićevem odstopu lahko govorimo le o polovični liberalizaciji. Mislim, da je prava sramota to, da je minilo že toliko let, pa še vedno ni mogoče povsem odprto govoriti o Titovi diktaturi. Pričakovali smo, da jo bo obsodil slovenski parlament.

Zagotovo ste za množične poboje vedeli že prej, še preden smo zanje izvedeli v Sloveniji?

Ker sem odraščal na Koroškem, v Beljaku, kar ni tako daleč od Ljubljane, sem tam srečeval ljudi, ki so se tega spominjali in mi to tudi povedali; med njimi je bil tudi slovenski duhovnik, ki je emigriral. Morda smo prav v tem delu vedeli nekoliko več kot v drugih delih Evrope, toda kljub temu zgodovinarji niso bili preveč zavzeti za proučevanje. Mnogi zahodni politiki so se zanimali za Tita, bili so tudi povezani z njim, njegov eksperimentalni socializem je bil financiran prav z denarjem zahodnih držav. Lahko bi celo nastal veliki razcvet, a se to ni zgodilo. Tito je bil namreč le krvavi diktator, in tega bi se morali vsi tisti politiki, ki so se tako množično udeležili njegovega pogreba, zelo zavedati.

Čas diktature se povezuje le z njegovim imenom. Mnogi so prepričani, da bi brez nje lahko prišlo do vojn že prej, ne pa šele desetletje po Titovi smrti.

Za celovito razjasnitev resnice je pomembno vedeti, da je prav koncept Titove države pripeljal do balkanskih vojn in je tako odgovoren zanje. Resnični razlog za razpad Jugoslavije je bila Titova politika, ne pa ideal skupnosti. Ta bi lahko delovala kot demokratična federacija, zakaj pa ne, saj tako močnega sovraštva, kot se je razplamtelo med razpadom te države, vendarle ni med ljudmi.

Torej je najpomembnejši razlog v povsem napačni politični usmeritvi?

Seveda. Ko se je končalo obdobje hladne vojne, je Jugoslavija izgubila svoj položaj. Zahodnega interesa ni bilo več in prelom z Jugoslavijo je pripeljal do jugoslovanske finančne krize. Začel se je boj za denar in moč med republikami, saj ni bilo več zahodnih držav, ki bi financirale socializem. Nihče ni imel več interesa, da bi dal denar zato, da bo potem kar izpuhtel.

Mislim, da veliko Nemcev sploh ni povsem dobro razumelo razmer v nekdanji Jugoslaviji, čeprav so jo obiskovali kot turisti, hkrati se je mnogo jugoslovanskih državljanov zaposlilo v Nemčiji. Vezi med Nemčijo in nekdanjo Jugoslavijo so bile tako precej močne, Nemci pa so bili še vedno ožigosani kot sovražniki.

Prihodek jugoslovanskih delavcev, ki so delali na zahodu in ga pošiljali nazaj, je bil pomemben priliv za jugoslovansko državo, sicer bi se kriza začela že prej. Ko sem se pogovarjal z ljudmi,ki so se zaposlili v tujini, so mi povedali, da sploh niso imeli druge izbire, če so hoteli nekaj ustvariti. Glede Nemcev pa je takole; zanje je bilo seveda fino, če so preživljali počitnice na Jadranskem morju, saj so bile takšne počitnice sorazmerno poceni. Jugoslavija si je s tem zagotovila še en pomemben del prihodka, saj drugega ni imela. Delna odprtost je bila pravzaprav nujna, sicer bi bilo tako kot v popolnoma zaprti Romuniji ter v Albaniji. Ob tem velja omeniti še Romunijo, ki je prav tako pridobivala dodaten prihodek, in sicer tako, da so za vsakega pripadnika nemške manjšine ali Žida, ki je hotel emigrirati, izdali dovolilnico za odhod iz države ter zanjo dobili denar. Vse to se je dogajalo na ramenih ljudi.

Razmere v vseh teh državah so vam kot novinarju, ki je postavljen prav za nekdanje vzhodnoevropske države, dobro znane. Še bolj jih zagotovo poznajo domači novinarji, ki niso vključeni v vašo dopisniško mrežo. Zakaj, ali je morda razlog v nezaupanju?

Eden izmed glavnih razlogov je ta, da naš časopis ne sodeluje z novinarji, ki imajo neodvisni status (»freelancers«). Delamo le z ljudmi, ki so del ekipe, in ki jih potem pošljemo v tujino. Radi povabimo tuje avtorje, denimo pisatelje, kot je Drago Jančar, eden izmed zagotovo najpomembnejših slovenskih intelektualcev, ki je že večkrat sodeloval z našim časopisom. Zato ne gre za nezaupanje, temveč za naš način dela.

Kakšne pomembne razlike odkrivate med posameznimi državami? Kako bi ocenili vlogo medijev, njihovo neodvisnost ali pa prepletenost ter povezanost z aktualno politično oblastjo?

Ne bi bilo pravično, če bi Slovenijo kot razvito evropsko državo primerjal z Albanijo, povsem na mestu pa je lahko primerjava s Češko. Lahko bi dejal, da je kvaliteta čeških časopisov, javna diskusija kot tudi kritika, veliko bolj razvita kot v Sloveniji. Kot v opravičilo sicer lahko štejemo majhen trg, saj je v resnici drugače, kadar imaš dva milijona prebivalcev ali denimo pet, deset milijonov, toda to ne more biti odločilno. Pomembneje je , da se je v Sloveniji ohranila kontinuiteta voditeljev iz komunističnih časov, medtem ko so na Češkem dobili moč nekdanji oporečniki režima, Vaclav Havel, Vaclav Klaus ...

Tudi v Sloveniji smo imeli prvo demokratično vlado Demos, v domovino se je iz Nemčije vrnil nekdanji oporečnik Jože Pučnik.

Obdobje Demosa, v katerem so bili narejene najpomembnejše spremembe, je, žal, trajalo prekratek čas in nekdanji oporečniki so izgubili moč. Tako je v primerjavi s Češko znova nastala kontinuiteta ljudi, prejšnjih komunistov, ki so le spremenili svojo politično usmeritev; postali so liberalni demokrati, socialni demokrati, karkoli, njihova politična kultura pa je ostala ista, takšna kot prej. Vse to je vodilo v servilnost medijev do nekaterih političnih skupin. Še vedno imate močne vezi med političnimi strankami in interesnimi ekonomskimi skupinami, kar povzroča neformalne strukture moči, ki zagotovo niso v interesu ljudi. Gre za skupine tako imenovanih »starih mož«, ki so ohranili vpliv na pomemben del slovenske politike. To je seveda neučinkovito. Ker se struktura moči ni spremenila, je Slovenija tako veliko bližje Romuniji kot Češki republiki. Tudi Romunija ima kontinuiteto vse od Ceausescuja do Iliesca. Sicer so ubili diktatorja, imeli so nekakšno revolucijo, toda stare strukture nadaljujejo nadzor celotne države. Kot že rečeno, razmere pri vas niso tako različne od Romunije, so pa zelo drugačne od zahodnih evropskih držav.

Znan vam je primer slovenskega ministra Gregorja Golobiča, ki bi moral odstopiti, ker se je javno zlagal, vendar tega kljub pozivu ni storil, predsednik vlade pa ga je celo podprl. Ali bi lahko omenili kakšen podoben primer, ki se je morda v preteklosti zgodil v Nemčiji ali Avstriji?

V Nemčiji so višja moralna pričakovanja o tem, kaj politiki smejo in česa ne. Tekma med strankami je zelo huda, zelo velika je tudi kontrola množičnih, resnično neodvisnih medijev. Poleg tega nadzor ni le en sam, temveč je znanih celo več nivojev nadzora nad ravnanjem politikov. Drugače je v politični kulturi Avstrije, kjer je manj medijske neodvisnosti, pričakovanja so manjša, zato bi Avstrijci celo dovolili takšno ravnanje. Oči bi bili pripravljeni zapreti predvsem zato, ker naj bi šlo za ravnanje politika; prepričani so, da je tem to pač dovoljeno. Morda je takšno razmišljanje povezano tudi z vprašanjem mentalitete.

Kljub temu so zagotovo tudi v Nemčiji bili podobni primeri?

Znan je primer Rite Sussmunth, predsednice nemškega zveznega parlamenta, ki je morala odstopiti samo zato, ker je bilo ugotovljeno, da je bil denar za plačilo njenega frizerja nakazan iz državne blagajne. Znesek je bil majhen, a je morala kljub temu odstopiti.

In kaj bi lahko rekli o budnosti evropskih državljanov nad manjšimi in večjimi kršitvami ter njihov odnos do politike? Majhna volilna udeležba na zadnjih evropskih volitvah je dokaz apatičnosti do pomembnih političnih odločitev, ki jih sprejemajo v Evropskem parlamentu.

Gre za strukturni problem, ki je povezan z Evropskim parlamentom kot takšnim. Če glasujem za nacionalni parlament, lahko odločam, kakšna bo koalicija, medtem ko v Evropskem parlamentu to ni mogoče. Lahko le volim za individualnega kandidata, ki zastopa interese posamezne države v Evropskem parlamentu. Kaj to sploh pomeni, kako lahko sploh vplivam s svojim glasom? O tem se sprašuje večina volivcev in vedno bolj so prepričani, da ne morejo odločati, da njihov glas ne vpliva na to, kaj se bo dogajalo v Evropskem parlamentu. V njem ni nobene parlamentarne koalicije, ni opozicije, ni pozicije, je le parlament, ki pa spet ni parlament, kot ga poznajo nacionalne države. To je glavni problem Evropskega parlamenta. Kadar se sprašujemo o njem, vedno le govorimo o tem, kako Evropski parlament podpira Evropo. Dobro, a to ni dovolj za ljudi, ki si želijo odločanja.

Zdi se, da je en izmed pomembnih razlogov tudi ta, da so ljudje premalo obveščeni o tem, kako pomembne odločitve sprejemajo v Evropskem parlamentu.

Gre za resno krizo, ki jo ne moremo prezreti in le reči, da moramo bolj informirati ljudi. Ni problem v informiranju, temveč v tem, da ljudje preprosto ne verjamejo. Nisem preveč optimističen glede prihodnosti Evropske unije in zdi se mi nevarno, če je več kot šestdeset odstotkov odločitev, ki se zelo dotikajo vsakdanjega življenja vsakega posameznika, sprejetih v Evropskem parlamentu. Za vlade nacionalnih držav je to dosti lažje, saj se pri sprejemanju nepriljubljenih zakonov lahko sklicujejo na Evropo. Mislim, da gre za demokratični deficit, to pa je moje zelo osebno mnenje. Ljudje sicer lahko o vsem glasujejo, ne morejo na ničesar vplivati.

Ker ste novinar, zagotovo niste izgubili upanja, da je lahko tudi drugače. Kako ste sploh lahko postali del tako pomembne novinarske ekipe, ki ustvarja FAZ?

Preden sem začel pisati za FAZ, sem delal kot novinar zelo konservativnega avstrijskega časopisa Die Presse. Ker sem bil dobro znan po svojih prejšnjih funkcijah ter dopisniškem delu v Pragi, so me potem, ko so nastale spremembe v njihovi dopisniški strukturi, v Frankfurtu pa niso imeli nikogar, ki bi obravnaval to območje, izbrali za novega dopisnika iz Prage. Tega sem bil zelo vesel, saj je to ena izmed najboljših služb, ki jih lahko imaš kot novinar. Gre za močen, neodvisen in visoko kvaliteten dnevni časopis.

Pogovarjala se je Biserka Karneža Cerjak, objavljeno v reviji Reporter, številka 26, 26.6.2009  _________________________________________ 

Biografija: Magister jezikoslovja Karl-Peter Schwarz je bil rojen leta 1952 v avstrijskem Beljaku. Po končanem študiju v Rimu in na dunajski univerzi, kjer je leta 1980 diplomiral iz zgodovine in romanistike, je bil od leta 1982 do 1984 urednik zunanje redakcije pri časopisu Die Presse. Leto kasneje je začel opravljati naloge dopisnika za Avstrijski radio in televizijo (ORF) iz Rima. Takoj po vrnitvi v domovino leta 1990 je bil imenovan za dopisnika avstrijskega časopisa Die Presse v Pragi. Ko se je znova vrnil na Dunaj, je prevzel uredniško funkcijo pri Wirtschaftblatt, že leto kasneje je bil imenovan za namestnika glavnega urednika Die Presse. Vse od leta 2000 je zunanji dopisnik za Frankfurter Allgemeine Zeitung s sedežem v Pragi, kjer se seznanja ne le z razmerami na Češkem, temveč tudi na Slovaškem, v Sloveniji, Hrvaški, Črni gori, Albaniji in Romuniji. Poleg številnih člankov, povezanih z zgodovino liberalizma in avstrijsko šolo ekonomije, je izdal tudi nekaj publikacij, med njimi o dolgi poti medsebojnih odnosov med Čehi in Slovaki.
 
facebook

twitter

Aktualno

Vabilo

Vabljeni k ogledu pogovorov s slovenskimi poslanci v Evropskem parlamentu, ki jih bo v živo prenašal www.euportal.siPogovori bodo potekali v torek, 2. 2., med 15.30 in 17.30, in v sredo, 3. 2.,  med 17.00 in 18.30.

 
Gregor Knafeljc, stara zgodba
Mnogi novinarji glasno protestirajo, ker je novi odgovorni urednik tiskovni predstavnik podjetja brez ene same izkušnje iz novinarstva. Seveda je to sprenevedanje. V slovenskem medijskem prostoru je bilo podobnih nastavitev s strani kapitala (beri: politike) že nič koliko. Tu izkušnja manj ali več ni pomenila praktično nič. Še več, mnogi izkušeni novinarji in uredniki, ki so postali odgovorni uredniki, so bili povsem nesposobni. Da je to res vidimo njihove rezultate - naklade in branosti so zaradi nesposobnega vodenja tako padle, da se nekateri mediji ne bodo nikoli več pobrali. Mnogi zato životarijo in odpuščajo, nekateri pa bodo celo povsem propadli.
Preberite več ...
 
Kazenski pregon zoper novinarja Kršinarja

Vabimo vas k spremljanju kazenskega postopka zoper novinarja Reporterja Igorja Kršinarja in fotografa Primoža Lavreta zaradi domnevne razžalitve nekdanjega načelnika jugoslovanske Udbe Silva Gorenca. Predobravnavni narok v zadevi bo potekal v četrtek, 13. novembra, ob 12.30 uri na okrožnem sodišču v Ljubljani, kar je natanko mesec dni potem, ko sta se morala novinar in fotograf zaradi podobnega postopka zglasiti na sodišču na pobudo zasebnega tožilca, nekdanjega načelnika slovenske Udbe Janeza Zemljariča.

Preberite več ...
 
© 2007 Združenje novinarjev in publicistov.
Izdelava spletne strani: Alteralis, Matej Puntar s.p.
Vaš brskalnik ne podpira CSS-a.