Združenje novinarjev in publicistov
Podeljene novinarske nagrade ZNP natisni

Združenje novinarjev in publicistov je nocoj, 17. 12. 2014, v Ljubljani že 4. zapored podelilo priznanja Boruta Meška. V nadaljevanju si preberite, kdo ga je prejel in zakaj. Združenje Meškova priznanja podeljuje od leta 2011, in sicer za posebne novinarske dosežke. Nagrajence izbere posebna petčlanska komisija (na predlog članov), ki jo je imenoval občni zbor, vodi pa jo Boštjan M. Turk.

 

UTEMELJITEV  PODELITVE ČASTNEGA PRIZNANJA BORUTA MEŠKA 2014

(po abecednem redu in kategorijah)



I.                   Utemeljitev podelitve Častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo: Milan Gregorič

Primorski ekonomist, kulturnik in publicist Milan Gregorič s svojimi besedili v medijih in knjigah že desetletja s poglobljenimi analizami in brez dlake na jeziku opozarja na stranpoti slovenske družbe in politike. »Nekje sem prebral, da največje zlo v družbi niso tisti, ki povzročajo zlo, ampak tista večina, ki to zlo mirno in brezbrižno opazuje,« je dejal v svojem zadnjem intervjuju.

Milan Gregorič se je rodil v Dekanih pri Kopru 8. septembra 1934. Kot otrok je doživel fašizem in osnovno šolo začel v italijanščini. Po vojni je maturiral na klasični gimnaziji v Trstu in diplomiral na Ekonomski fakulteti univerze v Ljubljani. Delal je v gospodarstvu na odgovornih mestih v koprskem Stavbeniku, ljubljanski Hoji, Perutninskem kombinatu Pivka, Luki Koper in Zdravstvenem centru Koper. Ob karieri je ogromno moči posvečal civilnodružbenim dejavnostim.

Neuklonljivost in pokončnost, kljub vsem pritiskom, Gregoriča spremlja že od otroštva. Milan Gregorič je predstavljal zametke politične opozicije v državi, saj je že konec 70-ih let prejšnjega stoletja pomagal kulturno prebujati Slovensko Istro in že v svinčenih časih postal redni obiskovalec foruma Draga na Opčinah. Gregorič je bil med ustanovitelji Kulturnega kluba Istra, Skupine 88 in koprskega Demosa. Že od vsega začetka demokracije pa je zavračal vabila za vstop v politiko, ker je ostal zavezan svoji publicistiki. Bil je tudi med ustanovitelji društva Tigr in koordinator Mnenjskega gibanja za Slovensko Istro.

Gregorič je postal publicist že kot študent. Veliko je dopisoval v različna glasila in pisal pisma bralcev v časnike. Veliko je objavljal tudi izven meja Republike Slovenije, tako v zamejstvu kot izseljenstvu. Doslej se je nabralo že več kot 700 objavljenih člankov. Njegovi zapisi so imeli velik odmev. Gregoričeve pronicljive geopolitične analize so vzbudile pozornost ne le politikov, ampak tudi zahodnih tajnih služb. Pisanje o italijanskih poskusih destabilizacije Istre v novoustanovljenih demokracijah Slovenije in Hrvaške lahko postavimo kot zgled slovenskega raziskovalnega novinarstva. Članke je zatem objavil v treh knjigah: Politični ciklon nad Istro in Slovenija v tesnem objemu zahodne sosede in Sence nad oazo sožitja: italijanska manjšina od ljubezni do konfrontacije. Gregorič, svetovljan in izrazit podpornik vseh narodnih manjšin, je zato postal nezaželen v osrednjih primorskih medijih. Gregoričevo publicistiko najdemo v njegovih 14 knjigah: tri zbornike je uredil, 11 knjig pa je v celoti njegovih. Kljub nedavnemu 80. rojstnemu dnevu, pa nove knjige še vedno nastajajo.

Za svoje delo je Gregorič prejel prvo Peterlinovo nagrado (2012) za osveščanje slovenske javnosti o dogajanjih na zahodni meji ob razpadu Jugoslavije in zaradi dolgoletnega dela na publicističnem področju z vzdrževanjem stikov in povezovanjem Slovencev na obeh straneh meje. Dvakrat je bil izbran tudi za najpomembnejšo nagrado Slovenske Istre, Kocjančičevo nagrado, kar so potem blokirali lokalni politiki v občinskih svetih. Združenje novinarjev in publicistov je zato ob zadnji blokadi javno protestiralo z besedami: »Gregorič je lokalnim oblastem očitno napoti zaradi sodelovanja v slovenski pomladi in dvajsetletnega opozarjanja na stranpoti slovenske tranzicije. Nekaterim politikom italijanske manjšine pa ni po volji, ker je razkrival italijanske diplomatske in politične pritiske, da bi destabilizirali Istro v osamosvojenih Sloveniji in na Hrvaškem.«

Gregorič v knjigah opisuje slovenski prehod čez Rdeče morje. Pri tem se ne izogiba imenom in nezaželenim temam. Veliko je pisal o medijskih monopolih in vzrokih za medijsko situacijo v državi. Poleg osrednjih medijev je natančno opisal vse o koprskem dnevniku Primorske novice in »spodkopavanju njegove pluralnosti«.

Gregoričevo publicistično delo v Slovenski Istri še toliko pomembneje, ker gre za posebno družbeno okolje, ki je v marsičem drugačno od druge Slovenije. V t(ak)em okolju je še toliko težje vztrajati.

Gregorič ne kuha zamer in vztraja v kulturnem dialogu z vsakim, ne glede na prepričanje in pripadnost. Zato ga cenijo tudi mnogi, ki so mu v političnem razmišljanju povsem nasprotni.

Gregorič se vse svoje življenje resnicoljubno trudi za poštenost in socialno pravičnost. Njegovo publiciranje izraža vero v demokratične vrednote in širi politična in svetovnonazorska obzorja slovenske družbe. Za njegov prispevek k pluralizaciji medijskega prostora mu Združenje novinarjev in publicistov podeljuje Meškovo priznanje za življenjsko  delo.


II. Utemeljitev podelitve Častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo: Miki Muster


Mikija Mustra širši slovenski javnosti ni potrebno posebej predstavljati, saj s svojimi zgodbami v obliki sličic v več desetletjih nagovarja številne generacije Slovenk in Slovencev, pa ne samo preko stripov, pač pa tudi preko malih zaslonov – ne glede na to, da je bil v svojem zgodnjem obdobju prepovedan in cenzuriran. Toda predvsem v obdobju po nastanku naše države ga spoznavamo in prepoznavamo tudi kot političnega karikaturista. Karikatura je namreč tista zvrst likovnega ustvarjanja, ki nagovarja širšo množico, hkrati pa ima številne na prvi pogled skrite pomene. Posebej pa to velja za politično karikaturo, ki je pravzaprav politična satira sui generis. V spremni besedi knjige z njegovimi karikaturami, izšla je nedavno pri Reporterju, je Vinko Vasle zapisal: »To so podobe ogledala, v katerih Muster prefinjeno poudari osebnostne značilnosti posameznikov in že samo s tem o nekom pove več kot debele knjige. Karikatura je najbolj izdajalska literarno-likovno delo, tudi najbolj celovito in povedno.« Verjetno je tudi to razlog, zakaj je Miki Muster s strani medijev in tudi politike kot karikaturist malone prezrt: njegove politične karikature so namreč našle pot le v Mag in kasneje v Reporter.

Do izjeme je prišlo le takrat, ko se je eden od vplivnih politikov, ki je v isti osebi župan prestolnice, čutil razžaljenega, ker ga je karikaturist pred odprtjem športnega parka Stožice na naslovnici Reporterja upodobil kot »firerja«. K sreči je bila ta županova ovadba kasneje ovržena. Seveda smo takšnih pritiskov, groženj in celo kazenskih pregonov v naši državi tudi v obdobju po letu 1990 nekako že vajeni, a morda je prav to napaka, da smo se na takšno totalitarno prakso navadili, kot da je povsem nekaj normalnega. A morda je prav takšen odziv svojevrstno priznanje Mikiju Mustru, kajti če bi njegove karikature politiki hvalili, to nedvomno ne bi bil več kompliment za avtorja, ampak bolj dokaz, da sodi med dvorne satirike vladajočega razreda. Zanj to v niti najmanjši meri ni nikdar veljalo.

Tu velja nadalje spomniti, da je risanje karikatur vedno tvegano početje, kar smo navsezadnje v mednarodnem prostoru zaznali pred nekaj leti. Tedaj so karikature preroka Mohameda sprožile velik val nasilja s strani skrajnih islamistov. Slovenski civilizacijsko-kulturni habitus je na podoben način totalitarno poškodovan, odkar je pred sedemdesetimi leti prišlo do pojava nečesa, kar bi sodilo zgolj v obdobje jamskega človeka. Svoboda, ki jo omogoča demokratični zahodni svet, je velika vrednota, če odštejemo njeno zlorabo. In za to vrednoto se je potrebno vedno znova boriti. Tudi iz tega razloga Odbor za podeljevanje Meškovih priznanj želi izreči posebno zahvalo ter priznanje Mikiju Mustru tako za njegov življenjski opus kot tudi za likovno ustvarjanje na področju politične karikature, z željo, da njegov prispevek ostane v spomin in opomin vsem sedanjim in prihodnjim rodovom.

 

III. Utemeljitev podelitve častnega priznanja Boruta Meška (2014): Jože Bartolj

 

Kaj lahko medijski človek in medij prispeva k temu, da živimo v izredno pomembnem zgodovinskem razumevanju časa in prostora, dokazuje letošnji Meškov nagrajenec Jože Bartolj z Radia Ognjišče.

Leta 1969 rojeni  Bartolj je po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo diplomiral na likovnem oddelku Pedagoške akademije Univerze v Ljubljani s temo  “Križev pot kot likovni organizem” pri prof. Zdenku Huzjanu. Obiskoval je tudi študij Socialne Akademije še vedno pa se zelo aktivno ukvarja s slikarstvom. Do sedaj je imel že več kot trideset samostojnih razstav. V svojem opusu se posveča predvsem sakralni umetnosti, pri čemer so prvine njegovega sloga zraščene s tradicijo najstarejših slogov krščanskega umetniškega izročila.  

 A likovni izraz, kot primarno orodje svojega ustvarjanja, spreminjanja sveta ali vsaj udejanjanja lepega, je nadgradil z besedo, govorom v radiofonskem mediju. Na Radiu Ognjišče deluje od samega začetka nastanka, to je več kot 20 let.

Na začetku je bila Beseda. Preko nje smo povezani, informirani ali prevarani. Z odkrito besedo smo resnični in pravični. In to je maksima Jožeta Bartolja, ki je skupaj s sodelavci v partnerskih ustanovah zastavil niz več sto oddaj z naslovom Moja zgodba.

Gre za pravi raziskovalni in medijski podvig, ki si zasluži pozornost in nagrado. Prerasel je v dokumentacijsko bazo izredno zanimivih in pomembnih osebnih pričevanj in različnih memoarskih sledi, strokovnih razprav  različnih ljudi s slovenskega okolja, ki zadevajo predvsem njihovo doživljanje oz. raziskovanje vseh treh totalitarizmov 20. stoletja, ki se s posledicami levi tudi v današnji  čas.

Številni gostje Moje zgodbe so zdomci, izseljenci, domačini, pa tudi prišleki. Nekdanji domobranci, četniki, partizani in mobiliziranci v različnih svetovnih vojskah pripovedujejo, kakšna je bila njihova življenjska pot in zakaj so pristali v določeni vojaški ali zaporniški uniformi. V središču dialoške paradigme oddaje so ljudje, ki s svojimi razkritimi usodami rišejo novo interpretacijo zgodovine, podobno kot bi sestavljali mozaik resnične podobe. Take, ki jo vsak vidi in razume. Tudi če ga zgodovina posebej ne zanima in zgodovinskih dejstev ne pozna.

Korak pred drugimi se je začel leta 1995. Številnih gostov oddaje ni več med nami, a njihova pričevanja so ohranjena prihodnjim  rodovom in čedalje bolj pridobivajo na vrednosti. Ljudje so izpostavljeni v kontekstu takratnega in sedanjega časa, predvsem kot zgled tistih, ki so uspeli preseči travmatske udarce usode s svojo odločitvijo za spravno preobrazbo in odpuščanje.

Drugi del ohranjanja zgodovinskega spomina se dotika zgodb, zapisov in dokumentacije o vseh, ki so kakorkoli prispevali k razvoju slovenske suverenosti, državnosti. Posebna pozornost velja tistim, ki so s svojim delovanjem in zavzemanjem prispevali k slovenskemu deležu v svetovni zakladnici demokratične civilizacije, k ohranjanju in razvoju klasičnih ustvarjalnih in duhovnih izročil. Jože Bartolj in sodelavci Radia Ognjišče z drugih ustanov so prvi, ki so se lotili sistematičnega zbiranja zgodb in opravljajo pionirsko delo. Čeprav je bila osamosvojitvena vojna pred manj kot četrt stoletja namreč spomin nanjo bledi, mediji pa velikokrat nanjo pozabijo ali jo celo na novo interpretirajo.

Poleg Jožeta Bartolja je urednik oddaje še Jože Dežman, ki ima velike zasluge, da je oddaja nastala. Moje zgodbe pa so do sedaj  pripravljale še Majda Pučnik Rudl, Irena Uršič, Monika Kokalj Kočevar, Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič. Projekt Moja zgodba nastaja v sodelovanju med Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Študijskim centrom za narodno spravo, Komisijo vlade republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic in Radijem Ognjišče.

Bartolj je tu s sodelavci presegel medijsko paradigmo. Pomen oddaj se dejansko že dotika naše kulture in njene civilizacijske korekcije v najširšem pomenu besede. Gre za razumevanje preteklega in hkrati sodobnega časa. Izredno pomembna je pri tem tudi odločitev, da so oddaje, ki so na sporedu vsak torek ob 18h vse arhivirane in vsakomur dostopne na spletnem naslovu http://oddaje.ognjisce.si/mojazgodba.

Čas je v kontekstu našega življenja bolj  pomemben kot prostor. Čas je vsakomur omejen, praviloma bolj kot prostor.  Čas se neprenehoma izteka. Čas skupnega, tako lepega kot tudi tragičnega in preizkušenega neko skupnost rudimentalno poveže. Razumevanje konteksta časa je pot k modrosti – pot k izkušnjam starejših in pogled na preteklost brez posrednikov. To je izvorno bistvo, ki ga še kako dobro razume Jože Bartolj. V dolgi dobi enoumja, ki se kar ne zna končati, ko so bile grobo posekane in zaradi zgodovinske resnice tudi prepovedane zgodbe ljudi, se je pretrgala civilizacijska tradicija spominjanja. Številni niso zmogli ali hoteli govoriti, praktično vsem v domovini je bilo prepovedano spominjanje na tisto, kar ni šlo v kontekst dogovorjene zgodovine. Posebej travme medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja niso predelane kot pomeni, da smo na poti njihovega večnega nadaljevanja. Pot do zdravih odnosov, družin, naroda je prek spoštovanja dostojanstva vsakega človeka. To je eno osnovnih vodil Moje zgodbe, ki je v slovenski prostor sprostila celo reko sočutja in spravnih sporočil.

Jože Bartolj se v zadnjem času aktivno udejstvuje v civilnodružbeni pobudi Resnica in sočutje, s katero želijo po sedemdesetih letih vzpostavili proces civiliziranega spominjanja druge svetovne vojne ter z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja ter odprli prostor svobodnega, varnega in iskrenega medosebnega življenja za naše otroke. Tako je v mnogo čem nadgradil svojo osnovno zadolžitev – urednika za kulturo na Radiu Ognjišče. V reviji Ognjišče je tri sezone objavljal članke poimenovane po radijski oddaji Obala neznanega - izzivi vere. Bil je pobudnik literarnega natečaja Moj čopič je beseda, ki sta ga sedem let (1998-2004) v sodelovanju pripravljala celjska Mohorjeva družba in Radio Ognjišče.

Jože Bartolj je kritičen opazovalec slovenske tvarine in se drži načela odkrite besede brez olepšav. Kot redni bloger in voditelj na Radiu Ognjišče se je tako lotil aktualnih vrednostnih presoj, zelo ostro tudi tistih, ki zadevajo finančne in druge škandale v Cerkvi na Slovenskem. 

Bartolj tako postaja izpostavljena medijskega osebnost katoliškega radia, ki že sam po sebi predstavlja pomembno, zaradi propada številnih drugih medijev, pogosto tudi edino alternativo med radijskim postajami v Sloveniji. Iz tega naslova izvirajo velika pričakovanja množice poslušalcev. Radio Ognjišče jih je v svojih 20 letih z oddajami, kot jih pripravlja Jože Bartolj, pa tudi z oddajami drugih sodelavcev, v mnogočem opravičil.

 

IV. Utemeljitev podelitve Častnega priznanja Boruta Meška (2014): Ivo Žajdela

 

V osrednjem delu hrama mrtvih, na pokopališču Dobrava v  štajerski prestolnici se nahaja mesto, ki je izrazito vbočeno: v obliki črke u se koplje v zemljo, kot bi se še danes hotelo skriti. Gre za nekdanje protitankovske jaške v Teznu, ki predstavljajo sarkofag prostora, posvečenega spominskemu parku žrtvam revolucionarnega nasilja: ljudem, ki so v pomladi leta 1945 izginili zaradi svojega prepričanja in katerih identiteta – identiteta nepokopanega mrtveca – bi morala obveljati za čas časov. Bili so pokončani brez sodbe – režim je velel, da so morali v večnost leči brez imena.  Tako je bilo pol stoletja. Antigona je vnovič in vnovič trkala na vrata, ki svet živih ločujejo od prebivališča mrtvih, dokler se ni naposled zdelo, da bodo njihovi tečaji popustili pod silo njene volje in vztrajnosti.  

V ta ris se zapisuje delo današnjega nagrajenca Ive Žajdela. Bil je pionir obelodanjanja sramot in civilizacijske izvrženosti totalitarnega režima. Zaznamovan že v sredi osemdesetih let z razkritji brezen Kočevskega roga, se je kot eden prvih posameznikov lotil odkrivanja sledi revolucije: zanje je kmalu spoznal, da vodijo v prav vse kraje domovine, da smo Slovenci narod, ki je preživel strahoten zločin. Takole je opisal srečanje s  celostno transverzalo spomenikov nasilja: »To je bilo nekaj čisto drugega, novega, skrajno pretresljivega. Kar nekaj časa je trajalo, da mi je nekdo povedal, da se to ni dogajalo le v Rogu, temveč tudi na Štajerskem, na območju Maribora, v Tezenskem gozdu. Tako sem prišel v stik z nekim domačinom, ki mi je dejal, da je bil mobiliziran maja leta 1945, torej po koncu vojne, v Knoj, in da je bil stražar na tovornjaku, s katerim so vozili hrvaške ujetnike iz Maribora v Tezenski gozd. Ob neki priložnosti se je približal kraju pobojev, kjer sicer ne bi smel biti, in takrat je pred seboj zagledal enega izmed svojih nadrejenih oficirjev. Ta ga je osorno pogledal in vprašal, kaj išče tam, saj bi moral biti drugje. Tako mu je uspelo videti skladovnice uniform, slišal je tudi streljanje. Povedal mi je, da je v trenutku vedel, zakaj gre. Prizor z oficirjem ga je tako prestrašil, da so mu v kratkem času posiveli lasje«.

Ambient največjega prelitja krvi v povojni evropski zgodovini je Iva Žajdela ontološko in eksistencialno do konca obvezal, vklenil. Začel je nastajati pričevanjski opus, kakršnemu smo v slovenski zgodovini redko priča. V treh desetletjih od prvega zapisa (1984) je luč dneva zagledalo stotíne raziskovalnih enot korpusa. Samo v zadnjem desetletju in pol je v pomembnejši ediciji, ki je nazorsko povezana z duhom slovenske pomladi, pero Ive Žajdela izpolnilo vsak teden petero strani, opremljenih s fotografskim in dokumentarnim gradivom. V njih se razviduje krvava zgodba poti slovenskih komunistov do končne oblasti. Obenem je na spletni strani Inštituta za narodno spravo nastajal fundus člankov, ki govore o isti temi. Ivo Žajdela, ki to stran (Baza člankov (www2.scnr.si) tudi ureja, je vanjo samo med letoma 2007 in 2011 prispeval neverjetnih 7600 enot. Ideja o oblikovanju takšnega medija – v smislu grške etimologije – vzpostavljanje prostora za dialog med materijo in naslovnikom – je bila prav tako njegova.  

Vzporedno s tem se je posvečal tudi knjižnim izdajam. V njih je z isto neomajanostjo in zavezanostjo muzi aktualne ali tudi zgodovinske resničnosti opozarjal na napake v tranziciji (Leta velikih prevar) ali na siceršnje anomalije v polpretekli družbi.

Trkanje na vrata, ki svet živih ločuje od sveta mrtvih, vse to z namenom da kraljestvo matere muz, Mnemosine dobi domovinski prostor v državi, je imelo svojo ceno. V družbi, ki beži od spomina na zločin, so ljudje, ki le-tega z eksistencialno močjo vselej vnovič ponavzočajo, kot javni opomin, vest naroda. To pa je v očeh komunizma in njegovih postmodernih metamorfoz največji prestopek. Prav zato je trkanje na vrata spomina, ki so v domovini še vedno zapečatena z nezlomljivo soho voščenih znakov, nevarno početje, skoraj več od tega. Tu nastaja razkorak med dejanskim priznanjem, ki bi ga normalna družba raziskovalcu in premišljevalcu takšne dimenzije, morala odmerjati, in dejansko biografijo Ive Žajdela. Označuje jo cena, ki jo je moral plačati za pokončnost in vztrajanje v razkrivanju nacionalnega zločina. V uradnem življenjepisu beremo nekatere prav osupljive podrobnosti. Sam pravi: »Junija 1990 sem se zaposlil pri tedanjem časopisu Demokracija, ki pa je januarja 1991 nehal izhajati. Spomladi isto leto sem začel izdajati časopis Novo Jutro (štirinajstdnevnik), ki je bil specializiran za razkrivanje do takrat zamolčane zgodovine, vendar je izšlo samo sedem številk. Skoraj celo leto 1991 sem bil brezposeln.

Januarja 1992 sem se zaposlil pri časniku Slovenec, kjer sem bil kot novinar zaposlen do junija 1996. Od junija 1996 do maja 2004 sem bil brezposeln, vendar zame primerne službe – v precejšnji meri zaradi mojega angažiranja pri razkrivanju polpretekle zgodovine – ni bilo«.

Delo Iva Žajdele je osupljivo v svoji razsežnosti, akribični natančnosti in moralni določenosti. A hkrati je osupljivo tudi v mimesis – podoživljanju in ponavzočitvi - v zločinu izginulih bitij, katerim se z največjo pieteto posveča. Klasična beseda martyres označuje dvoje pomenov: pričevanje in mučeništvo. Oboje najdemo v ljudeh, katerih večni spomin obuja njegovo delo. Oboje najdemo v naslovljencu pričujoče utemeljitve. V dokaz njegove zvestobe izvornim prvinam civilizacije mu Združenje novinarjev in publicistov podeljuje Častno priznanje Boruta Meška za leto 2014.

 

 

 

Utemeljitve pripravil: Upravni odbor za podelitev Častnega priznanja Boruta Meška

 

 

Ljubljana, 17. decembra 2014

 
facebook

twitter

Aktualno

Vabilo

Vabljeni k ogledu pogovorov s slovenskimi poslanci v Evropskem parlamentu, ki jih bo v živo prenašal www.euportal.siPogovori bodo potekali v torek, 2. 2., med 15.30 in 17.30, in v sredo, 3. 2.,  med 17.00 in 18.30.

 
Gregor Knafeljc, stara zgodba
Mnogi novinarji glasno protestirajo, ker je novi odgovorni urednik tiskovni predstavnik podjetja brez ene same izkušnje iz novinarstva. Seveda je to sprenevedanje. V slovenskem medijskem prostoru je bilo podobnih nastavitev s strani kapitala (beri: politike) že nič koliko. Tu izkušnja manj ali več ni pomenila praktično nič. Še več, mnogi izkušeni novinarji in uredniki, ki so postali odgovorni uredniki, so bili povsem nesposobni. Da je to res vidimo njihove rezultate - naklade in branosti so zaradi nesposobnega vodenja tako padle, da se nekateri mediji ne bodo nikoli več pobrali. Mnogi zato životarijo in odpuščajo, nekateri pa bodo celo povsem propadli.
Preberite več ...
 
Kazenski pregon zoper novinarja Kršinarja

Vabimo vas k spremljanju kazenskega postopka zoper novinarja Reporterja Igorja Kršinarja in fotografa Primoža Lavreta zaradi domnevne razžalitve nekdanjega načelnika jugoslovanske Udbe Silva Gorenca. Predobravnavni narok v zadevi bo potekal v četrtek, 13. novembra, ob 12.30 uri na okrožnem sodišču v Ljubljani, kar je natanko mesec dni potem, ko sta se morala novinar in fotograf zaradi podobnega postopka zglasiti na sodišču na pobudo zasebnega tožilca, nekdanjega načelnika slovenske Udbe Janeza Zemljariča.

Preberite več ...
 
© 2007 Združenje novinarjev in publicistov.
Izdelava spletne strani: Alteralis, Matej Puntar s.p.
Vaš brskalnik ne podpira CSS-a.