Združenje novinarjev in publicistov
Podelitev častnih priznanj Boruta Meška natisni

Združenje novinarjev in publicistov je 10. decembra 2013 v prostorih Slovenske matice podelilo častna priznanja Boruta Meška. Priznanje za življenjsko delo je prejel filolog Justin Stanovnik, priznanji za posebne dosežke pa novinarja Igor Kršinar in Sebastjan Erlah. Kot je na podelitvi povedal predsednik odbora za podelitev Meškovih priznanj Boštjan M. Turk, je odbor skrbno preučil vse predloge, ki jih je prejel, na koncu pa se je po tehtnem premisleku odločil, da nagradi omenjeni tri. Podelitev je popestril Škofjeloški oktet, na koncu pa je sledila tudi krajša pogositev.


 podelitev priznanje borut mesko zdruzenje novinarji publicisti 2 MS

Avtor: Matic Štojs; vir: Demokracija

UTEMELJITEV PODELITVE ČASTNEGA PRIZNANJA ZA ŽIVLJENJSKO DELO JUSTINU STANOVNIKU


Človeška misel je vselej zvedljiva, reduktibilna na dve temeljni sestavini: na fizično in metafizično počelo. Prva se odraža v logosu, ki je stavek; druga le-temu daje nujno ogrodje obstajanja. Pisava je prostor, kjer se srečujeta: kolikor bolj se zlijeta, toliko večji, močnejši in prepričljivejši je avtor.

V opusu Justina Stanovnika povedi bivajo v prav takšni ekstatičnosti, kakršno srečamo v tistem zapisu, s katerim se je norma absolutne presežnosti dotaknila človeka. A se je zgodovinski homo sapiens – kot nas učijo dogodki iz Knjige knjig - oblikoval prej ko slej v distanci, če ne hotenem zanikanju do počela, ki ga je v dobroti, pravičnosti in resnici vzpostavilo. Historične in filozofske analize profesorja Stanovnika je namreč mogoče razumeti zgolj,  če zatipamo po vzrokih ontološke diference, ki se je v post-bolševistični eri – nekateri jo imenujejo tudi postmoderna na Slovenskem, raztegnilo, bolje raztrgalo do nihilistične praznine.

V ozadju Stanovnikovega strahu je prakretnja, s katero se je človek v zgodovini zahoda odločil osvobojevati se, najprej od Boga, potem vse bolj nezavedno tudi od samega sebe. Ko je kartezijansko mišljenje pripravilo tla razsvetljenskemu deizmu, je bil hkrati rojen nastavek tistim elementom v francoski revoluciji, ki jih prepoznavamo v besedni zvezi »jakobinski teror«. Ta je – mutatis mutandis - stalnica Stanovnikove refleksije, sredobežno jedro zla, h kateremu se njegova misel neponehoma vrača. Prav boljševistični človek kot končni produkt takšne »osvoboditve« je v piščevi intenci deležen največje pozornosti. Demaskiranju grozot, ki jih je v imenu osvobojenega »logosa« le-ta pritihotapil v moderno zavest, je namenjeno največ ustvarjalnega napora današnjega nagrajenca. Prisluhnimo periodi, ki nas na mah privede v sredo pogubne iluzije.

»Stoletja je ta človek poslušal nek odmev, ne da bi vedel, da je odmev: »In bosta kakor bogova«. Ni vedel, da se je to enkrat že zgodilo. Ni vedel, da ima njegov upor pravzor v edenskem dejanju. Tudi tega ne, da bo kakor edenski človek, za svoj upor tudi on kaznovan. Boljševiški človek je bil kaznovan, tako, da mu je bila odvzeta političnost. Od tod vse katastrofe, ki so jih po vrsti doživele boljševiške realizacije« (Justin Stanovnik, Zaveza, september 2010, str. 16).

Justin Stanovnik je popisovalec ter razčlenjevalec stanja, ki ni nastalo »kar po sebi«, temveč je rezultat demontaže prvin, ki so v človeka položene kot v bitje, katerega zavedanje in intelektualna evolucija sta ga nujno vodili v oblikovanje duhovne in materialne polis, ki je temeljila na razodetju. Šele ko je človek zavrnil Presežno, njegovo besedo in njegov čas, je vstopil v prostor neskončne manipulacije, ki jo je zagotavljal prav teror. Znašel se je v krču poljubnega: zgodovina se je začela, pač v nekem trenutku: tega je arbitrarno določil kar sam (za razmere v domačiji, leta 1941): prav  je bilo naenkrat narobe in narobe prav, človek je bil Bog – ta pa je bil prečrtan, mrtev.

Justin Stanovnik je tako pričevalec celovitega humanizma, bolje potrebe po njegovi integralni obnovi. Ta a priori zahteva vrnitev k prvinskemu ustroju jezika, v strukturo, kjer sta označevalec in označevano povezana v skladju, kakršnega je v zahodno mišljenje vneslo prvobitno krščanstvo. Šele beseda, spočeta v simbiozi jezika in stvari lahko vnovič vzpostavi realna razmerja med tistimi, ki jo za oblikovanje skupnosti uporabljajo, med subjekti polis, med državljani ali ljudmi. V tej zvezi bomo navedli stavek iz govora, ki ga je profesor Stanovnik imel ob odprtem grobu življenjskega prijatelja Tineta Velikonje, poznavalci pa so ga ocenili kot najbolj izčrpno zgodovino slovenstva v 20. stoletju. Profesor Stanovnik v trenutek pred razsnovo, na tisto mesto, ki so ga antični tragedi označevali kot »katastrofo«, vnaša naslednjo misel: »To, kar omogoča politiki, da postane gradbena prvina civilizacije, je njena soobstojnost z integralnim razumom«. To je eden najboljših povedkov, kar jih je bilo kdaj artikuliranih v slovenskem jeziku, glede na stanje v domovini pa morda najbolj usodna misel, ki jo je mogoče izreči. Boljševiškemu človeku je bila namreč odvzeta političnost, ta pa je nastala kot posledica odsotnosti celovite kohabitacije z razumom na sebi, z integralnim razumom. Osvoboditev državljanov današnje republike (slovenske in evropske, svetovne) bo mogoča šele ob hkratni vzpostavitvi razuma, ta pa predpostavlja osvoboditev logosa, kot smo dejali v začetku. Stanovnikov program je program restitucije političnega človeka in njegove polis, v najbolj elitnem pomenu besede.

In prav tu je največja dragocenost Stanovnikovega opusa. Njegovo pisanje pomeni rehabilitacijo logosa, posledica tega pa je nastanek neverjetne materinščine, ki kar drhti od klicev iz metafizičnega obnebja: slednje se vanjo preliva preko antične, klasične kulture, na ta način pa obuja spomin na zajetje logosa, kakršnega je v človeški jezik v prvih stoletjih našega štetja vneslo razodetje, tradirano v grščini, v naš kulturni prostor preneseno v latinščini. Vse to zahteva neverjetno, za zmožnosti sodobnega človeka prav neuresničljivo krepost.

Justin Stanovnik je zato skupaj s svojim jezikom ena najčistejših postav, kar jih premoremo. To je vtis, ki nastaja ob poglobljenem branju njegovega opusa: ta je veličasten, četudi so mu za realizacijo včasih dovolj najbolj elementarne lege. Piscu pričujočega poročila o profesorju Stanovniku je zagotovo najbližji konec tistega dela Temne strani meseca, ki nosi naslov: »Povojne učiteljske zgodbe: pripoved o Vinku Guni«. Čisto naposled, ko Vinka Gune že ni več na svetu, njegova hčerka na vprašanje o tem, zakaj je oče v totalitarnem sistemu moral hoditi k maši in zakaj se mučni nalogi ni ognil tako, da bi pač zavil v kakšno tujo cerkev, kjer ga ne bi poznali, odgovarja z elementarnim začudenjem: »Kako? Mojemu očetu bi se to ne zdelo vredno človeka!«.

Poslednji razločevalni kriterij Stanovnikove misli je vpet prav v počastitev človeka, v tem kar ima najbolj plemenitega. S podelitvijo častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo se mu Združenje novinarjev in publicistov za to »najboljšega v človeku« vredno poslanstvo najiskreneje zahvaljuje in priklanja.  



UTEMELJITEV PODELITVE ČASTNEGA PRIZNANJA BORUTA MEŠKA ZA POSEBNE DOSEŽKE IGORJU KRŠINARJU


»Če bi bili iz sladkorčka, zagotovo ne bi zmogli prepotovati tako dolge poti,« je misel Winstona Churchilla, ki nas nagovori, z njo lahko opišemo trud, ki je bil potreben za to, da se je po desetletjih zatišja ustanovilo in zaživelo naše Združenje novinarjev in publicistov.

Lahko se strinjamo, da sta pečat združenju daleč najbolj odtisnila pokojni Borut Meško in Igor Kršinar. Združenju sta utirala pot, v času težke bolezni, ki je doletela Boruta, pa je prav Igor seznanjal javnost o vseh pritiskih, ki jih je bil deležen Borut na delovnem mestu urednika STA. Tako kot za časa njegovega življenja kot po njegovi smrti, se je Igor trudil za vrnitev ugleda in časti Borutu Mešku ter jo uspel doseči, z njo pa je obenem pomagal Borutovi družini. Igor je bil tudi tisti, ki se je med člani združenja daleč najbolj zavedal, kaj vse je Borut Meško storil za združenje in kako težko je doživljal zadnje grožnje tedanjega direktorja STA Bojana Veselinovića, popestrene z poznimi nočnimi in zgodnje jutranjimi telefonskimi klici. Ker Borut na srečo ni bil iz sladkorčka, kot bi torej dejal Churchill, je prav, da bi tako razumeli tudi smisel nagrade, ki se na pobudo Igorja Kršinarja, ko je še opravljal funkcijo predsednika združenja, poimenuje po Borutu Mešku.

Prepričani smo lahko, da je Borut še vedno povezan z nami na nek poseben način, in prav ta nevidna, skrivnostna vez nam lahko pove, da so bili vsi dosedanji nagrajenci izbrani zato, ker bi si tako želel tudi Borut. Ko prejema danes priznanje Boruta Meška Igor Kršinar, ga torej prejema zato, ker bi se s takšno podelitvijo strinjal tudi Borut. Tako kot Borut namreč tudi Igor opravlja svoje novinarsko poslanstvo pošteno, odgovorno in častno. Na enak način je opravljal naloge predsednika Združenja novinarjev in publicistov v zadnjih štirih letih in prav zaradi njegovega truda, pisem z opozorili, je slovenska in tuja javnost lahko izvedela o vseh primerih šikan, odpuščanj, groženj novinarjem, četudi niso bili člani združenja.

Z odgovornim, poštenim in častnim novinarskim delom je novinar tednika Reporter Igor Kršinar ustvaril zanimive, predvsem pa družbeno kritične članke. Za marsikaterega izmed njih bi si prav tako zaslužil priznanje, tokrat pa je priznanje Boruta Meška povezano za serijo člankov, napisanih v minulem letu, v katerih mu je uspelo z raziskovalnim pristopom odkriti, razkriti in utemeljeno opozoriti na politično zlorabo instituta pomilostitve.

K temu raziskovanju zlorabe instituta pomilostitve ga je spodbudilo odmevno odlikovanje Tomaža Ertla s strani tedanjega predsednika republike Danila Türka, zato je želel preveriti, kdo vse so bili Turkovi pomiloščenci; po dostopnih podatkih je Danilo Türk do konca mandata pomilostil kar osemnajst obsojencev, četudi je sprva obljubil, da bo pri podelitvi pomilostitev restriktiven.

V člankih Igorja Kršinarja je z utemeljenim razlogom izstopala podrobno opisana zgodba o obsojencu Vorenu Pavliču, preprodajalcu kokaina, ki je bil v prijateljski navezi s preprodajalci kokaina iz mednarodne policijske akcije Balkanski bojevnik.

 Ko je Igor Kršinar naslovil vprašanje na Urad predsednika republike, čemu je prišlo do pomilostitve, so mu v arogantnem odgovoru zapisali, da je odločitev o tem, ali bo prošnji ugodeno ali ne, zgolj in samo predsednikova diskrecijska pravica. V Pavličevem primeru so se sklicevali na mnenje medicinske stroke iz leta 2005 in 2006, v katerem so bile podrobno opisane Pavličeve hude poškodbe, ki jih je dobil v prometni nesreči septembra 2004.

 Kakšna je bila resnica, se je začelo odstirati prav v člankih Igorja Kršinarja. Po podatkih, najdenih na spletu, je ugotovil, da se je Pavlič že dve leti po nesreči znašel v novih kazenskih postopkih, v Italiji pa je bil v tem času zaradi najdbe kilograma kokaina celo obsojen na dvanajstletno zaporno kazen, ki je ni odslužil, saj je zbežal na Hrvaško. S fotografom je Igor Kršinar kasneje dvakrat obiskal Karigador pri Novem gradu, kjer živi Pavlič. V pogovoru z domačini, sorodniki je Kršinar izvedel, da je Pavlič po okrevanju po nesreči ustanovil podjetje, da se vozi z dragimi avtomobili, in da ima svojo ladjo, dolgo 22 metrov, s katero lovi ribe vse tja do Dubrovnika. Pavlič je bil v času obiska na ladji, Igor Kršinar pa se je nato z njim pogovoril po telefonu.

 Povsem enako preverjanje, kot je to storil Igor Kršinar, bi lahko naredili v Uradu predsednika, kjer je bilo v tistem času zaposlenih kar 43 ljudi, a so raje javno zatrjevali, kako je novinarska zgodba izmišljena in neetična. Kasneje, ko se je potrdila resničnost navedb Igorja Kršinarja, je predsednik republike začel prelagati odgovornost na druge organe, čeprav se je sprva skliceval na diskrecijsko pravico in čeprav se je razkrilo, kako je v praksi večkrat sprejel odločitev v nasprotju z mnenjem pravosodnih organov in celo v nasprotju z mnenjem lastne komisije za pomilostitve.

Tako v prvem članku kot v nadaljevanjih je Igorju uspelo smiselno in z dovolj utemeljenimi argumenti opozoriti na to, da se nadaljuje nekdanja nedopustna praksa neupravičenih pomilostitev, ki jo je začel že pokojni predsednik republike Slovenije dr. Janez Drnovšek. Zagotovo je Igor Kršinar s svojimi prispevki, s katerimi je vplival tudi na odnos javnosti do tega vprašanja, prispeval pomemben delež pri spremembah uporabe instituta pomilostitve. Obenem je dal spodbudo vsem nam, da lahko z vztrajnim novinarskim raziskovalnim delom vplivamo in dosežemo želene, nujno potrebne spremembe. S tem je podelitev priznanja Boruta Meška Igorju Kršinarju utemeljena.



UTEMELJITEV PODELITVE ČASTNEGA PRIZNANJA BORUTA MEŠKA ZA POSEBNE DOSEŽKE

SEBASTJANU ERLAHU


Slovenski medijski prostor je nedvomno odsev širših družbenih in političnih razmer, v katerih živimo. V pogojih nedokončane tranzicije oz. demokrature, kot bi dogajanje tudi dandanes zelo verjetno poimenoval znani pisatelj Drago Jančar, je pisanje v nasprotju z duhom hegemonistične kulture dominantnega razreda dejanje državljanskega poguma in moralne integritete. Zagotovo pa v to skupino sodi Sebastjan Erlah, novinar, publicist in politični analitik mlajše generacije, ki mu Združenje novinarjev in publicistov oz. Odbor za podelitev Častnega priznanja Boruta Meška podeljuje priznanje za posebne dosežke.

Sebastjan Erlah se je že v času začetka svojega študija na ljubljanski teološki fakulteti srečal z novinarskim delom, saj je pred dvanajstimi leti postal odgovorni urednik interne študijske revije Colloquia ter odgovorni urednik spletnega portala forumi.rkc.si v okviru društva VRNET. Od leta 2006 do 2010 je s kolumnami in reportažami sodeloval v tedniku Družina in sicer v rubriki Mladi val. Objavljal je tudi članke, ki so se dotikali teoloških tematik, povezanih s problematiko mladih, kot denimo vprašanje teologije telesa in spolnosti ter problematika novodobnih religiozno-kulturnih gibanj v soočanju s krščanskim izročilom. Med leti 2009 in 2013 je deloval kot novinar na radiu Ognjišče, kjer je kot novinar pridobil na prepoznavnosti. Ob ustanovitvi spletnega portala Časnik.si v letu 2011 je na tem portalu postal eden vidnejših publicistov, odlikoval pa se je predvsem s svojim kritičnim in analitičnim pisanjem o aktualnih političnih in družbenih dogodkih doma in po svetu. V tem času je kot politični komentator dal tudi več intervjujev za različne slovenske medijske hiše. Od leta 2012 kot zunanji sodelavec sodeluje s tednikom Demokracija, kjer objavlja kolumne, članke in intervjuje s področja notranje politike, zgodovine in kulture.

Zagotovo Sebastjan Erlah ne sodi v nabor novinarjev, ki bi ali zgolj poročali ali pa pisali komentarje v skladu s stereotipi, ki jih ustvarja sedanji mainstream, pač pa se slovenske družbene, politične in ekonomske realnosti loteva z jasnimi stališči in sicer z zavzemanjem za demokratične in evropske vrednote, na katerih je pravzaprav zrasla tudi samostojna država Slovenija. Te vrednote so predvsem v zadnjem času zelo napadane, biti njihov zagovornik pa pomeni plavati proti toku in tvegati vsaj verbalne napade s strani tistih, ki si prizadevajo za restavracijo totalitarnega. V primeru Sebastjana Erlaha se je to tudi jasno pokazalo, saj je bil v svojem dosedanjem publicističnem delovanju deležen zelo ostrih odzivov, ki so se bolj kot vsebine njegovih besedil lotili njega osebno. Njegova drža pa je bržkone pripomogla k temu, da so mu nekatere medijske hiše, za katere je delal v preteklosti, celo odpovedale sodelovanje, najverjetneje tudi pod pritiskom nekaterih lobijev in botrov, ki odločajo o tem, kdo sme oglaševati v tem ali onem mediju. To seveda kaže na to, da živimo v izrazito asimetričnem gospodarsko-političnem zverinjaku, kjer stare paradržavne strukture nadzorujejo ne samo družbenih podsistemov, pač pa lahko v vsakem hipu z zlorabo državnih institucij uničijo posameznika in tudi državo, ki je v sedanjem trenutku plen formalnih in predvsem neformalnih nosilcev oblasti, znanih pod popularno sintagmo »strici iz ozadja«. Seveda to še ne pove dovolj o izvoru in koreninah tega pojava, ki zaznamuje slovenski politični prostor. Prav zato je še toliko bolj dragoceno, da imamo v slovenskem prostoru mlade publiciste, ki razgaljajo zgodovinska in siceršnja ozadja tovrstnega dogajanja ter na ta način osveščajo pogosto zavedeno in zmedeno javnost – tudi za ceno maščevanja tistih nosilcev družbene in politične moči, ki se kitijo s cesarjevimi novimi oblačili, čeprav je cesar v resnici nag. Zato lahko rečemo, da je Sebastjan Erlah s svojo pronicljivostjo in tudi provokativnostjo na nek način postal sinonim za publicističnega disidenta mlajše generacije zoper sile kontinuitete nekdanjega komunističnega režima.


 
facebook

twitter

Aktualno

Vabilo

Vabljeni k ogledu pogovorov s slovenskimi poslanci v Evropskem parlamentu, ki jih bo v živo prenašal www.euportal.siPogovori bodo potekali v torek, 2. 2., med 15.30 in 17.30, in v sredo, 3. 2.,  med 17.00 in 18.30.

 
Gregor Knafeljc, stara zgodba
Mnogi novinarji glasno protestirajo, ker je novi odgovorni urednik tiskovni predstavnik podjetja brez ene same izkušnje iz novinarstva. Seveda je to sprenevedanje. V slovenskem medijskem prostoru je bilo podobnih nastavitev s strani kapitala (beri: politike) že nič koliko. Tu izkušnja manj ali več ni pomenila praktično nič. Še več, mnogi izkušeni novinarji in uredniki, ki so postali odgovorni uredniki, so bili povsem nesposobni. Da je to res vidimo njihove rezultate - naklade in branosti so zaradi nesposobnega vodenja tako padle, da se nekateri mediji ne bodo nikoli več pobrali. Mnogi zato životarijo in odpuščajo, nekateri pa bodo celo povsem propadli.
Preberite več ...
 
Kazenski pregon zoper novinarja Kršinarja

Vabimo vas k spremljanju kazenskega postopka zoper novinarja Reporterja Igorja Kršinarja in fotografa Primoža Lavreta zaradi domnevne razžalitve nekdanjega načelnika jugoslovanske Udbe Silva Gorenca. Predobravnavni narok v zadevi bo potekal v četrtek, 13. novembra, ob 12.30 uri na okrožnem sodišču v Ljubljani, kar je natanko mesec dni potem, ko sta se morala novinar in fotograf zaradi podobnega postopka zglasiti na sodišču na pobudo zasebnega tožilca, nekdanjega načelnika slovenske Udbe Janeza Zemljariča.

Preberite več ...
 
© 2007 Združenje novinarjev in publicistov.
Izdelava spletne strani: Alteralis, Matej Puntar s.p.
Vaš brskalnik ne podpira CSS-a.