MEDIJI NE SMEJO BITI ORODJE POLITIKOV

Svoboda izražanja je eden od temeljev vsake demokracije. Hkrati pa so ravno mediji glavno orožje vseh totalitarizmov. Tudi povojni jugoslovanski režim je imel medije za svojo podaljšano roko. Slovenija je leta 1990 dobila prvi demokratično izvoljeni parlament in tako začela živeti v politični demokraciji. Po 23 letih pa lahko ugotovimo, da slovenski mediji temu razvoju niso sledili. Še vedno nimamo niti enega splošno-informativnega dnevnika, ki spremlja politično dogajanje, v katerem ne bi prevladovala lev(osredinsk)a politična orientiranost. To je v evropskem merilu izjema oziroma anomalija.

V slovenskem medijskem prostoru je zaskrbljujoče, da nekateri novinarji še vedno opravljajo svojo delo kot so to počeli nekoč "družbenopolitični delavci". Njihovo ustvarjanje ne služi interesom javnosti, ampak le določene politične opcije. Žalostno je, da vladajočim politikom velikokrat sploh ni treba posredovati ali vplivati na medijsko poročanje, saj to samoiniciativno opravijo že nekateri uredniki sami. ZNP je že večkrat opozorilo na cenzuro, ki pa je le vrh ledene gore: pod vodo se skriva ledena gmota samocenzure in mobinga. Če se kdo od novinarjev javno oglasi, pa se mu lahko zgodi še večji pritisk. Lani spomladi smo opozorili na cenzuro, ko je bil zaradi citata strokovnjaka o MiIanu Kučanu članek umaknjen kot "nerazumljiv". Novinar se je najprej pritožil vodstvu medijske hiše, a brez uspeha. Ko je na to opozoril na svojem blogu, pa je dobil od direktorja takoj pisno opozorilo pred odpovedjo. Odpoved je letos dobil tudi novinar, ki je razkril največ nečednosti ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Pomenljivo je, da so mediji poročali tudi, kako je novinarju sorodnik dveh politikov sedanje vladajoče koalicije grozil s pištolo.  Hkrati so mnenjski voditelji po televiziji zahtevali prepoved izhajanja nekaterih političnih tednikov, v parlamentu pa novinarko žalili zaradi članstva v ZNP.