Tiskovna konferenca Združenja novinarjev in publicistov 20.10.2009 ob 10:00 v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa 

(Vsebina poudarkov; večino med njimi je na novinarski konferenci izpostavil odgovorni urednik STA Borut Meško) 

V zadnjih dveh letih se je kvaliteta novinarskega dela in servisa STA precej izboljšala; povečal se je nabor obravnavanih vsebin, uredništvo pozorneje spremlja dogajanje na političnem, družbenem in gospodarskem v Sloveniji in svetu in daje možnost vsem relevantim akterjem, da svoja stališča in dejavnost preko servisa STA, kar je osnova liberalne in pluralne (poudarjam) medijske usmeritve, kar v preteklosti ni bila odlika agencije. To je tudi moj odgovor na oceno direktorja STA Bojana Veselinoviča na sestanku z uredniškim kolegijem 2.4.2009, prvi dan po njegovem prihodu na STA, ko je izjavil, da je „agencija pred 15 leti uživala večji ugled kot ga ima zdaj“.  

• 3. aprila 2009 me je novinarka uredništva kulture obvestila, da je urednica kulture na STA Živa Verdir od nje zahtevala, da iz svoje avtorske vesti pred objavo odstrani izjavo Ljuba Sirca s predpremiere filma Skriti spomin Angele Vode:

Sirc je namreč pred projekcijo filma pred občinstvom povedal, da je Vodetova ob izbruhu 2. svetovne vojne protestirala pri vodilnih slovenskih komunistih, ker so se komunisti povezali z nacisti, takšno vedenje Vodetove pa je bilo med komunisti prepovedano. Ker novinarka citirane izjave Ljuba Sirca ni hotela umakniti iz svoje vesti, ji je urednica zagrozila, da je po novem ne bo mogla več ščititi, če bo pisala take stvari. 

Grožnja urednice je bila več kot pomenljiva, saj je bila izrečena istega dne, ko je direktorsko krmilo na STA prevzel Veselinovič.  

Šlo je seveda za nedopusten pritisk na novinarko in cenzuro v nasprotju z novinarskim kodeksom in Münchensko deklaracijo, o čemer sem seznanil direktorja. Zaradi tega in tudi predhodno dokumentiranih primerov njenega neprofesionalnega dela sem predlagal, da podpre moj predlog za zamenjavo urednice kulture. Veselinovič mi je odgovoril, da očitane kršitve niso razlog za kaj takega.

• 7. aprila 2009, mi je Veselinovič po elektronski pošti poslal zahtevo, da mu s prihodnjim dnem začnem pošiljati dnevna poročila o dogajanju v uredništvih STA:

Pri tem je izrecno zahteval, naj mu poimensko navajam svoje sodelavce  glede na njihove „pomanjkljivosti“ ali „presežke“, kot je zapisal.  
 
Zahteval je, da mu moram poročila pošiljati vsak dan najkasneje do 9. ure, na koncu tedna pa še posebno tedensko poročilo o isti stvari (!), ki naj mu ga dostavim vsak petek do 13. ure. Pri tem direktor ni navedel, kakšnemu namenu - v smislu poslovanja uprave podjetja -  naj bi mu moja poročila sploh služila. Šlo je za očiten namen, da odgovornega urednika dodatno obremeni s pisanjem odvečnih poročil.  

-------- Izvirno sporočilo --------

 
 
Borut, 
prosim te, da mi na podlagi tvojih zaznav  pošiljaš poročila o delu, v katerih boš  
po posameznih uredništvih 
izpostavil presežke, pomanjkljivosti  in navedel imena tistih sodelavcev, ki izstopajo v enem ali drugem ipd.  
 
Poročila naj prosim ne bodo daljša od ene strani,  
pošiljaj pa mi jih na elektronski naslov 
- DNEVNA  (vsak delovnik) za minuli dan do 9. ure zjutraj 
    - ob ponedeljkih, prav tako do 9. ure zjutraj, za vikend obdobje 
- TEDENSKA (ob petkih do 15. ure  za iztekajoči se teden) 
 
 
Prvo poročilo pričakujem jutri, 8. aprila 2009. 
 
Hvala in lep pozdrav 

--

Bojan Veselinovič

Direktor / General Manager

Ker svojih sodelavcev nisem želel ovajati na način, kot si je predstavljal Veselinovič, mi je konec julija poslal  sporočilo,  da mu bom moral „ob priliki pojasniti“, kaj pomenijo moji vsebinsko skopi enostavčni zapisi v mojih dnevnih poročilih, da je delo v uredništvu potekalo „v skladu z načrtom“.

• 19. aprila 2009 je STA objavila velik intervju z Ljubom Sircem z naslovom „Sirc za STA: Poimenovanje ulice po množičnem morilcu Titu je sramota“.

Dan po objavi intervjuja, točneje 21.4. me je od zgodnjih jutranjih ur Veselinovič zasul s številnimi zahtevki po pojasnilih, ki so po elektronski pošti časovno prihajali ob: 00:06, 00:09, 00:27, 12:32 (dva vsebinsko različna zahtevka!), 12:34, 14:59, 15:12.

V zahtevku ob 00:27 je od mene zahteval, da mu sporočim, „kakšna je praksa glede objavljanja intervjujev (je to čas vikendov, so lahko objavljeni tudi med tednom, ali so ponavadi vezani na kak pomemben dogodek, ali je tako, da se glede kake spolitizirane stvari ali takšne okrog katere obstajajo diametralno nasprotna stališča, objavljata "!paralelna" intervjuja ipd) Zanima me tudi, kako je pravilo glede dolžine intervjujev.  Pa še to: ali obstaja kak kodeks (pisan ali dogovorni) o zvrstnosti agencijskega novinarstva?Prosim, da se  o tem pogovorite tudi na uredniškem sestanku, ker bi imel rad tudi mnenje drugih urednikov o tem!  Tudi to naj bo prosim del tvojega torkovega poročila.“

Veselinovičevo pisanje kaže, da si je zaželel ob intervjuju s Sircem še hkratno objavo nekakšnega „protiintervjuja“, v katerem naj bi nastopal sogovornik, ki bi Sirčeve trditve pobijal, s čimer bi se „nevtraliziralo“ sporočilo intervjuvane žrtve titoističnega režima. (Samo špekuliram lahko, da bi bil takšen primeren sogovornik morda Mitja Ribičič, za katerega je Sirc v intervjuju povedal, da „je ubijalec“. Sirčev rabelj bi - če uporabim Veselinovičevo dikcijo - v „paralelnem intervjuju“ za STA zelo verjetno „diametralno“ zavrnil Sirčeve poglede.) Prav tako je Veselinoviča „formalistično“ motila oblika intervjuja (vprašanja-odgovori) ter „dolžina“ intervjuja, češ da to naj ne bi bilo v skladu z agencijskimi standardi.

Očitki so seveda iz trte zviti, saj agencijsko novinarstvo dovoljuje prav vse oblike novinarskih zvrsti.

Ko sem Veselinoviču v tem smislu po e-pošti odgovoril, da so „intervjuji, kot vse novinarske zvrsti, sestavina agencijskega novinarstva“, me je v nadaljevanju v sporočilu vsem urednikom obtožil, češ da predhodno nisem pridobil mnenja uredniškega kolegija glede njegovih vprašanj. To njegove ponavljajoče zahteve, da naj pridobim mnenje uredniškega kolegija glede mojih domnevno spornih uredniških potez, kaže na njegov namen, da me je Veselinovič ob vsakem svojem napadu name, v katerem je od mene po elektronski pošti zahteval pisno pojasnilo, hkrati zahteval še predhodno pridobitev mnenja svojih podpornikov v uredniškem kolegiju. Mnenja urednikov so včasih seveda nasprotna, kar je pri delu uredniškega kolegija nekaj povsem normalnega. Ker pa je šlo za stalne poskuse Veselinovičevega obračunavanja z menoj s pomočjo večinskega mnenja urednikov v uredniškem kolegiju, pa je bila njegov cilj popolnoma jasen: na ta način je stalno spodkopaval uredniško avtonomijo in usmeritve odgovornega urednika, da je lahko navzven - za potrebe internega, pa tudi medijskega obračunavanja z menoj - prikazoval domnevno „neprilagodljivost“, nekompatibilnost odgovornega urednika STA z drugimi uredniki oz. nenazadnje s celotnim uredništvom. To inscenacijo je podkrepljeval s svojimi elektronskimi sporočili, ki jih je pošiljal v vednost vsem urednikom, in sicer v slogu: „Čeprav sem od odgovornega urednika v najini medsebojni korespondenci zahteval, da pred pripravo odgovora za direktorja predhodno pridobi vaše mnenje, tega ni storil.“ Pri tem poudarjam, da odgovorni urednik sme in mora povsem samostojno in avtonomno sprejeti takšno ali drugačno odločitev, saj funkcija odg. urednika ni kolektivna - v smislu, da mora za vsako svojo uredniško potezo pridobiti predhodno kolektivno odobritev ali soglasje vseh ali večine drugih področnih urednikov. Z direktorjeve strani je torej šlo za sistematično spodkopavanje pristojnosti in avtonomnosti odgovornega urednika.

Tako je denimo Veselinovič v svojem e-sporočilu meni in v vednost urednikom 21.4.2009 (v povezavi z objavo intervjuja <Sirc: Poimenovanje ulice po množičnem morilcu Titu je sramota>, med drugim zapisal: „Prepričan pa sem, da je veliko stvari, o katerih bi se morali pogovoriti - vi med seboj - lahko tudi z mano, če bi se seveda tako odločili... Ena takšnih stvari je tudi tematika, povezana z  objavljanjem intervjujev, saj praksa po mojem opažanju  kaže, da v nekaterih primerih načela, ki mi jih v odgovoru popisuje odgovorni urednik, še zdaleč niso spoštovana.  Moje zaprosilo odgovornemu uredniku je bilo, da bi se z vami o tem pogovoril na sestanku danes dopoldne in me o tem, kakšna so vaša stališča, obvestil v današnjem jutranjem poročilu o včerajšnjem delu. Tega v poročilu odgovornega urednika ni bilo, iz česar sklepam, da se o tem niste pogovarjali.“

Veselinovičevi raznovrstni in dobro dokumentirani pritiski so se stopnjevali tudi v naslednjih dneh.

• 22. aprila 2009 je STA objavila novico, da je Informacijska pooblaščenka zavrnila pritožbo novinarja tednika Reporter. V novici smo pisali o tem, da so tednik Reporter zanimali podatki o svetovalcu predsednika države Franciju Perčiču, vendar so v uradu predsednika države zavrnili zahtevo časnika o podatkih iz Perčičeve biografije: 
   
  Nekaj ur za tem, ko smo objavili novico o tem, da je Info pooblaščenka zavrnila pritožbo tednika Reporter, mi je Veselinovič poslal e-sporočilo. Očital mi je, da smo novico o odločbi info pooblaščenke objavili z več kot enomesečno zamudo. In ko sem direktorju STA dokazal, da to ni res, mi je v drugem elektronskem sporočilu očital, češ da se mu zdi „pomenljiv način novinarske obdelave“. In to zato, ker da smo objavili odziv novinarja Reporterja na odločbo info pooblaščenke, ne pa tudi mnenja predsednikovega svetovalca Perčiča. Veselinovič mi je tudi to očital povsem neupravičeno, saj sta novinarka in dežurni urednik v vesti povsem korektno popisala Perčičevo uradno stališče, da pač ne želi javno širiti dodatnih podrobnosti iz svoje biografije. 
   
  Za tiste, ki jim ni znan širši okvir te zadeve naj pojasnim, da je svetovalec predsednika države Perčič sprožil postopek pred novinarskim častnim razsodiščem Društva novinarjev Slovenije, ker si je drznila novinarka Reporterja pisati o tem, da se njegovo ime nahaja na spletnem seznamu sodelavcev, virov in nadzorovanih oseb nekdanje komunistične tajne policije Udbe (t.i. Udbanet seznam). Novinarji Reporterja so namreč želeli izvedeti, ali je bil Perčič dejansko sodelavec Udbe.  
   
  Opisano dodatno potrjuje, kakšno izjemno stopnjo občutljivosti in pozornosti pri direktorju STA Veselinoviču sproži objava vesti na STA, v kateri nastopajo nekateri bivši ali sedanji visoki državni uradniki, ki so (bili) kakorkoli povezani z obdobjem vladavine nekdanje komunistične nomenklature.

• Veselinovič  je po vsakem najinem sestanku izrecno rekel, »da si bo sestavil zabeležko o sestanku«, s čimer mi je jasno dajal na znanje, da pripravlja podlago za mojo razrešitev in tako izvajal konstantne pritiske name. Zgolj kot en takšen konkreten primer naj navedem, da je direktor »vsebino zabeležke« s sestanka 11. maja 2009 v celoti povzel v prvem nezakonitem »pisnem opozorilu« pred odpovedjo, v katerem mi je neupravičeno očital nepravočasno pripravo na spremljanje evropskih volitev v Sloveniji.

Iz navedenega je očitno, da se je Veselinovič  posluževal vseh možnih oblik šikaniranja in pritiskov name, pri svojem ravnanju ni izbiral sredstev za dosego svojega cilja, ampak je bil pripravljen storiti vse, da bi čim prej „prostovoljno“ zapustil delovno mesto odgovornega urednika STA. To izhaja tudi iz izjave, ki jo je dal Veselinovič za medije 26. maja 2009, v kateri pravi: »In če opozorilo k vestnemu delu Borut Meško jemlje kot pritisk, potem bo takšnih pritiskov še precej," napoveduje Veselinovič ter dodaja, da če Združenje novinarjev in publicistov tega ne razume, "se v resnici zavzema ravno za krnjenje uredniške avtonomije".

Iz izjave je bila jasno razvidna njegova nadaljnja namera, da bo tudi v prihodnje izvajal vsakovrstne pritiske, ki so namenjeni izključno moji diskreditaciji, da bi sam dal odpoved.

•  Kot enega izmed številnih primerov nedopustnih kršitev direktorja naj navedem, da mi je na sestanku dne 15. maja 2009 Veselinovič očital, da mu nisem posredoval podatkov o plačilnih faktorjih novinarjev, in to poimenski seznam, kot je to pisno izrecno zahteval od mene. Šlo je za popolnoma nezakonito zahtevo direktorja z namenom, da me šikanira, saj je od mene zahteval podatke, s katerimi on sam kot pooblaščena oseba zakonito razpolaga. 46. člen Zakona o delovnih razmerjih pravi, da „osebne podatke lahko zbira, obdeluje, uporablja in dostavlja tretjim osebam samo delodajalec ali delavec, ki ga delodajalec za to posebej pooblasti“. Jaz kot odgovorni urednik tega pooblastila nimam:

Prepričan sem, da je Veselinovič  omenjene podatke zahteval od mene z izključnim namenom šikaniranja oziroma napeljevanja k protipravni pridobitvi podatkov, iz katerih je mogoče natančno ugotoviti plače posameznega novinarja. V primeru, če bi z omenjenimi podatki dejansko razpolagal in bi mu jih posredoval, bi me Veselinovič kasneje zagotovo obdolžil kršitve varstva osebnih podatkov, v nasprotnem primeru pa bi bil lahko zaradi »neposredovanja« podatkov obdolžen slabega vodenja in nadzora nad delom uredništva. Da je bila omenjena zahteva direktorja namenjena zgolj šikaniranju, dokazuje tudi dejstvo, da lahko Veselinovič omenjene podatke kadarkoli na povsem zakonit način pridobi od finančno-računovodske službe na STA.

Ko sem Veselinoviču sporočil, da z zahtevanimi podatki ne razpolagam, mi je 20. maja 2009 po elektronski pošti poslal zahtevo z ultimatom, da mu zahtevane osebne podatke o plačilnih faktorjih novinarjev dostavim najkasneje do 13:00 ure. Ko sem mu sporočil, da s temi podatki ne razpolagam, me je ob 15:00 uri po elektronski pošti poklical k sebi na razgovor. Ko sem mu povedal, da s temi podatki ne razpolagam, mi je izročil »pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve«. V njem je očitek, češ da nisem pravočasno pripravil projekta spremljanja evropskih volitev, kar je čisto navaden konstrukt.

Zaradi hudih pritiskov in groženj direktorja ob podpori njegovih somišljenikov v uredništvu, sem se 21.5.2005 znašel na bolniški.

• Tarča mobinga pa nisem bil  le jaz, temveč je to na svoji koži občutil tudi nekdanji urednik notranje in moj dosedanji namestnik Uroš Urbanija, zlasti takrat, ko me je nadomeščal:

Tako je novinar na STA Aleksandar Mladenović  julija izjavil, da namestnika odgovornega urednika Uroša Urbanije konec letošnjega leta "ne bo več na STA", in sicer zato, ker je politična opcija, ki naj bi ji pripadal Urbanija, "izgubila". Mladenović je to izjavil spričo Urbanije, ki je kolegom sporočil, da se v decembru odpravlja na krajši dopust, ker z ženo pričakujeta otroka. Omenjeni novinar je svojo izjavo o domnevni politični neprimernosti Urbanije še "podkrepil" s sicer neresničnim obrekovanjem, češ da je namestnik odgovornega urednika član NSi, očital pa mu je tudi, da je bil kot študent aktiven v Samostojni akademski skupini (SAS). Za Mladenovića in njegove somišljenike na STA očitno to pomeni dovolj "utemeljen" razlog, da se novinarjem ali urednikom, ki skladno z njihovimi skonstruiranimi obrekovanji niso "glajhšaltani" s trenutno vladno garnituro, odpove delovno razmerje na STA.

O Mladenovićevih pritiskih je Urbanija seznanil direktorja STA. Ker pa Veselinovič ni ukrepal, sem to od njega zahteval jaz, saj gre za mobing na delovnem mestu, ki ga zakonodaja prepoveduje, s čimer je novinar kršil tudi svojo pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu, da gre za zavržno ravnanje, ki je med drugim tudi v nasprotju z ustavnimi normami (enakost pred zakonom, ne glede na politično ali drugo prepričanje ali katerokoli drugo osebno okoliščino, ob hkratni prepovedi diskriminacije na tej osnovi; načelo svobode dela - vsakomur je pod enakimi pogoji dopustno vsako delovno mesto), pa ni znano, ali je direktor STA tem primeru ustrezno ukrepal.

• Ker v pričakovanju, da bom odstopil kot odgovorni urednik, direktorju nisem ugodil, se je takoj po mojem prihodu z bolniške začel nov val njegovih poskusov, da bi skonstruiral nove razloge za razrešitev in krivdno odpoved delovnega razmerja:

V torek 21. julija 2009, prvi dan mojega prihoda z bolniške, me je direktor povabil v svojo pisarno na sestanek, na katerem je od mene zahteval, da se pisno opredelim do skonstruiranih obtožb, ki so jih v času moje bolniške odsotnosti plasirali v medije predstavniki novinarskega zastopstva in nekateri uredniki. Veselinovič me je spraševal, kako je z Letnim delovnim načrtom za leto 2009. Povedal sem mu, da smo v uredništvu dokument v delu, ki se nanaša na delovanje uredništva pripravili in ga zgodaj spomladi, kakor vsako leto doslej, posredovali upravi. Poudaril sem, da torej dokument hranijo na upravi. Direktor je na to mojo pripombo dejal, da je dokument v času moje bolniške res "našel" na računalniški mreži. Ob tem je komentiral, da naj bi šlo po njegovo za "prosti spis". Nato je zahteval od mene, da naj sam pripravim program prilagoditve STA novonastalim razmeram, ki pa ga morajo pred predložitvijo odobriti ostali uredniki. Torej isti uredniki, ki so se dva meseca pred tem, v času moje bolniške, podpisali pod izjavo, v kateri so me pozvali, naj odstopim...

Naslednji dan mi je poslal še pisni zahtevek, v katerem je opredelil, da naj program vsebuje naslednja področja:

- večja krovna koordinacija dela uredništva in izrabljanje sinergij

- zagotavljanje stabilne kakovosti produkta“

- selekcije vsebin in krepitve posameznih vsebin, namenjene posameznim ciljnim skupinam

- poenotenje osnovnih agencijskih pravil poročanja (dolžin vesti in naslovov, prioriteta vesti...)

• Na mojo prošnjo, da natančno pojasni in definira svoje zahteve glede pojmov ("večja krovna koordinacija dela uredništev in izrabljanje sinergij", "zagotavljanje stabilne kakovosti produkta", "selekcija vsebin in krepitev posameznih vsebin, namenjenih posameznim ciljnim skupinam", "poeenotenje osnovnih agencijskih pravil poročanja (dolžina vesti in naslovov, prioriteta vesti...)", od Veselinoviča nisem dobil nobenega odgovora. Namesto tega je Veselinovič 4. septembra 2009 sklical uredniški kolegij, na katerem je na vprašanje, kaj naj bi po njegovo pomenilo "zagotavljanja stabilne kakovosti produkta", za katero je izrecno zahteval, da jo vključim v program prilagajanja STA novim razmeram, postregel z naslednjimi definicijami:

Po njegovi oceni bi bila "Stabilna kakovost produkta zagotovljena, če bi STA posvečala pozornost volitvam rektorja ljubljanske univerze v enaki meri, kot jo namenja imenovanju direktorja nekega vladnega urada.“

Da bo jasno, za kaj gre pri celi stvari: takrat je STA pozorno spremljala imenovanje nekdanjega poslanca Guliča za direktorja urada za verske skupnosti, in očitno smo tej zadevi v uredništvu STA posvečali prekomerno pozornost v primerjavi z volitvami rektorja ljubljanske univerze. Oziroma volitvam rektorja nismo posvečali zadostne pozornosti.

Ta Veselinovičev očitek je na sestanku uredniškega kolegija z direktorjem zavrnil tudi resorni urednik notranje politike Uroš Urbanija, saj smo volitvam rektorja posvečali povsem zadostno mero pozornost. Ni pa logično, da bi jim posvečali v tolikšni meri ali celo bolj kot imenovanju direktorja urada za verske skupnosti, ker se je v zvezi s tem resnično "dogajalo", medtem ko so volitve rektorja z vidika medijske spremljave potekale dolgočasna proceduralna stvar - in to bi Veselinovič kot profesionalec moral vedeti, če se ne bi kot direktor STA tako politikantsko vpletal v avtonomno uredniško presojo posameznih urednikov na STA. 
 
Na istem sestanku je Veselinovič kot dodatno definicijo (ne)stabilne kakovosti produkta navedel primer, da „stabilna kakovost produkta“ ni zagotovljena, če STA objavlja intervjuje z mestnimi svetniki in se ukvarja z odzivi raznih civilnih iniciativ, češ da to niso pomembne teme z nacionalnega vidika.

Za kaj gre pri tem očitku? Sredi poletnega političnega mrtvila smo objavili intervju z ljubljanskim svetnikom SDS Petrom Sušnikom na pobudo novinarke, ki spremlja ljubljansko problematiko in poročali tudi o delovanju ljubljanskih civilnih iniciativ. Naj pri tem omenim, da STA vsak teden zelo podrobno poroča z rednih tiskovnih konferenc ljubljanskega župana Jankovića, tudi ko ta ne govori o nacionalno pomembnih temah. Očitno pa je bil z vidika zagotavljanja „stabilne kakovosti produkta“, kot ga razume Veselinovič, izjemno problematičen en samcat intervju z opozicijskim mestnim svetnikom!

Dolgotrajen sestanek z uredniki je Veselinovič  na koncu zelo hitro zaključil, potem ko je urednik notranje politike Uroš Urbanija ocenil, da je opredelitev pojma „stabilna kakovost produkta“, kot jo je opisal Veselinovič, čisto navadna floskula. S tem je povedal natančno to, kar je bilo jasno vsem ostalim urednikom, pa so raje molče gledali v tla - da je šlo pri Veselinovičevi zahtevi po pripravi programa prilagajanja STA „novonastalim razmeram na trgu“ za nov poskus, s katerim je insceniral primerne okoliščine za mojo odstranitev.

• Dne 5. oktobra 2009 sem pripravil ustno prezentacijo zahtevanega „programa prilagajanja“, na kateri so sodelovali uredniki in direktor.

Prvopodpisana pod uredniški predlog o moji razrešitvi, urednica slovenskih dopisnikov Marjana Kristan, je po predstavitvi mojega programa kot očitek, da kot odgovorni urednik ne zagotavljam veselinovičevske „stabilne kakovosti produkta“ navedla, da „stabilna kakovost naših intervjujev ni zagotovljena“, ker STA „še ni opravila intervjuja s predsednikom vlade Borutom Pahorjem“ (!) Ta očitek je bil seveda povsem deplasiran, saj smo večkrat kontaktirali s kabinetom predsednika vlade za intervju, vendar nam Pahor intervjuja ni potrdil. Veselinovič je bil na sestanku z uredniškim kolegijem 5.oktobra 2009, vendar je bil nad tem manipulantskim in slaboumnim očitkom urednice glede tovrstne „nestabilne kakovosti produkta STA“ modro tiho. Zanimivo pa je, da taista urednica, ki je na  spletkarski način vseskozi sodelovala pri prizadevanjih, da me Veselinovič odstrani s STA, ni nikoli na podoben način nergala v času Janševe vlade, saj v času, ko je bil premier, STA z njim ni opravila intervjuja. Takšna je bila pač želja takratnega predsednika vlade. Je pa STA v tistem času objavila intervju s takratnim vodjem opozicije Pahorjem. Očitno je takrat STA za okus omenjene urednice zagotavljala več kot zadovoljivo „stabilno kakovost produkta“...

Ob koncu prezentacije 5.10.2009  je Veselinovič moj predlog programa „raztrgal“, češ da to ni to, kar je zahteval od mene. Med drugim mi je očital, da programa nisem pripravil v pisni obliki, in da ga predhodno niso avtorizirali ostali uredniki! S teatraličnimi besedami je izjavil, da „mu je dvignilo pisker“, in napovedal, da bo sprejel nadaljnje ukrepe zoper mene. Dne 13. oktobra 2009 je uvedel  postopka razrešitve in krivdne odpovedi delovnega razmerja, ki sta se zaključila z 2. novembrom 2009.