Združenje novinarjev in publicistov
Mediji kot orožje natisni

Viktor Blažič

    Dobra dva meseca pred 1. januarjem 2008, torej tik preden naj bi vlada Republike Slovenije - tedaj delujoča Janševa vlada - prevzela predsedovanje Evropski uniji, je Društvo novinarjev Slovenije, prostodušno nastopajoč kot »slovenske novinarke in novinarji«, obtožilo predsednika vlade Janeza Janšo »omejevanja medijske svobode«. Pismo s to vsebino je predstavništvo omenjenega združenja po lastni navedbi razposlalo predsednikom držav, parlamentov in vlad vseh članic Evropske unije, številnim nevladnim organizacijam in medijskim hišam po svetu.

    Združenje pod imenom Društvo novinarjev Slovenije kot nedvomni kraj nastanka te obtožbe je resda stanovska novinarska organizacija, vendar v svoje vrste zajema le del delujočega novinarskega sestava; to pa je tisti del, ki je po »sestopu« komunističnega enopartijskega režima, torej po uvedbi političnega pluralizma na volitvah leta 1990, ostal razpoložljiv nasledstvu nekdanje enopartijske oblasti kot njegovo najučinkovitejše podporno zaledje v javnem prostoru in se je zanj v enopartijskih časih uporabljal naziv »družbenopolitično novinarstvo«, kar je pomenilo toliko kot privilegiran družbeni status.

_____________________________________________

        Peticija zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji«, kakor se glasi naslov pisma z obtožbo, o kateri je tu govor, se kot javno dejanje zoper vlado lastne dežele ne more primerjati z nobenim doslej znanim dogodkom, ki bi podobno kakor v našem primeru spremljal priprave katere koli države članice na prevzem predsedovanja v skupnosti. To pismo je namreč kot škoda, povzročena lastni državi pred obličjem celotne skupnosti, edinstveno zaradi nedvoumnega pomena vsebine naslednjega, tudi zadnjega stavka Peticije, katerega smisel in namen bo še najbolje razviden, če ga navedemo dobesedno v celoti: »Prvega januarja 2008 bo Slovenija prevzela predsedovanje v Evropski uniji. Kakšno bo sporočilo državljanom Evropsle unije, če ji predseduje država, v kateri se pritiski na novinarje vse bolj samoumevni in v kateri se krepi avtoritarni način vladanja na račun demokracije in medijske svobode? Predsedovanje take države utegne biti skrb vzbujajoč znak za sedanjost, še bolj pa za prihodnost Evropske unije.«

    Od dejanja, ki tako naravnost in nedvoumno kaže namen, naložiti vladi lastne države tako težke posledice, kakor je sejanje dvoma v njene sposobnosti za vodenje skupnosti 27 evropskih držav - kar naj oteži, če ne celo prepreči prevzem te naloge - se seveda pričakuje nujno dokumentarno dopolnilo, ki naj s težo dokaznega gradiva v vseh podrobnostih, tj. z imeni in priimki prizadetih, krajem in časom dogodkov predmeta obtožbe, podpre močno posplošene trditve na polovici tipkane strani in podpisane s 570-imi novinarskim imeni. Običajno v tako težkih razmerah, kakor ga za položaj slovenskega novinarstva opisuje Peticija, kraj nastanka prevzame jamtvo za verodostojnost podatkov in varovanje njihove nedotakljivosti pred nepoklicanimi posegi, vendar v celotnem besedilu pri vsem njegovem ne ravno neškodljivem pomenu o tem slednjem ni ne duha ne sluha. V prostoru slovenske javnosti se je obtožba, o kateri govorimo, pojavila v kopijah na razpolago vsakomur bodisi za seznanitev ali za podpisovanje, vendar pa neobjavljena v javnih glasilih. Ko je premier Janša te navedbe izpostavil razpravi v državnem zboru, preneseni v javnost, na strani levice oziroma opozicije ni bilo zaznati kakšnega javnega dvoma o tem, koliko trditve v Peticiji brez vsakega dokaznega gradiva ustrezajo dejanskemu stanju stvari. Pokazalo se je torej, da Peticija ni bila nikakršen avtonomen proizvod neke novinarske skupine, temveč da predstavlja le sestavino ali eno izmed orodij, s katerimi levica načrtno spodkopava notranjo stabilnost in kredibilnost države pod vodstvom vlade, ki je ni ustoličilo nasledstvo enopartijske oblasti, po njenem lastnem prepričanju edino poklicane in sposobne za oblast.

    Vsak bralec dnevnega časopisja (Dela, Dnevnika, Večera) lahko sam vidi, kateri veter piha v naših najbolj razširjenih dnevnikih in da ta piš kaže ravno nasprotno resnico od tiste, ki jo oznanja Peticija: če se v teh glasilih čuti kakšna cenzura, se jo lahko prepozna po tem, da v zapisanih prispevkih, naj bo uredniških ali zunanjih, ni najti pisanja, ki bi vsaj razumevajoče obravnavalo delo vlade, pač pa prevladujejo vsebine, ki niti ne skrivajo negativnega (zaničujočega) razpoloženja teh medijev do vlade in vsega njenega početja. Vse, kar vlada naredi, po teh prikazih naredi samo slabo, in ti prikazi, se pravi uničujoče sodbe o delu vlade, naj bi postali nekakšen izkaz novinarske avtonomije in neodvisnosti. Vsak drugačen, kolikor toliko razumevajoč odnos kakega medija do vlade so svečeniki take »neodvisnosti« pripravljeni označiti kot servilnost do vlade. Tak primer smo zadnji čas imeli priložnost brati v tedenskem komentarju odgovornega urednika Dela pod naslovom »Vroči stol Janeza Janše«. Zdi se torej, da se mora vsak medijski šef potrditi z vsaj kakšnim napadom na Janeza Janšo; tako se ve, da je na »pravi« strani, se pravi na strani navedb iz Peticije. Taka potrditev se zdi še zlasti nujna za nekoga, ki je novinec med medijskimi šefi »prave« strani in poleg tega še nekdo, ki je zamenjal nazorske strani neba. Bralec pa se lahko vpraša, kako je mogoče, da vlada narekuje medijem cenzuro v lastno škodo.

    Slovenskega veselja nad tem, da skuša pred tujino osramotiti politično nasprotno stran z domačega dvorišča, naša levica s svojim odporom do nacionalne slovenske države ne izkazuje ravno prvič. Še nedavno tega, ob referendumu o »izbrisanih«, so se dopisniki iz vrst naše levice trudili, da bi pred tujo javnostjo prikazali zadevo, ki je bila predmet občega ljudskega izrekanja, kot da gre pri priseljencih z jugoslovanskega juga za avtohtono manjšino, ki ji slovenska ksenofobija in rasizem kratita pravico do sobivanja v novi slovenski državi. Ker tako gledanje na zadevo pred domačo, slovensko javnostjo ni moglo biti ne vem kako prepričljivo, saj je ta javnost lahko iz svoje lastne izkušnje vedela, kako stojijo stvari s priseljenci z jugoslovanskega juga (to je pokazal tudi izid glasovanja), se je zatekla k laži o preganjani manjšini in to laž poskušala prodati v tujini, kjer so tudi informacijske hiše dokaj pomanjkljivo poučene o naših razmerah, še zlasti pa o razmerah v našem javnomnenjskem prostoru oziroma o verodostojnosti in kvaliteiti naših medijev, pač zaradi neznanja jezika neke majhne dežele. Kako pomanjkljivo in celo napačno je zahodna javnost z njenim državništvom vred razumela gibala krize v nekdanji naši skupni državi, se je pokazalo med nedavnimi balkanskimi obračuni, ko so vplivi iz tujine to krizo le še poglobili. Ena takih laži, preračunanih na slabo poznavanje političnih gibanj pri nas, je bilo tudi vztrajanje pri trditvi, da so bili jugoslovanski priseljenci kot zvrst nezakonito izbrisani iz prebivalstvenega registra; v resnici so oblasti osamosvojene slovenske države to storile s tistimi priseljenci, ki niso izpolnili enega samega pogoja za pridobitev novega, slovenskega državljanstva, to je, da niso zanj niti zaprosili, bodisi iz nevednosti ali niti niso hoteli zaprositi. Vendar slovenske levice, dokler je bila na oblasti - to pa je bilo celih dvanajst let - ni zanimalo, katerim priseljencem se je to zgodilo zaradi opravičljivih vzrokov ali zaradi prezira do slovenske države; to stran je očitno zanimala samo politična uporabnost tega primera pred volitvami. Sicer pa ta stran od začetka svojega oblastniškega povzpetja na Slovenskem ni zaupala narodnim Slovencem in se je ob slovenskem državnem osamosvajanju počutila nelagodno, zakaj odtlej naprej naj bi se novo državotvorje utemeljevalo na slovenski narodni zavesti, za razliko od jugoslovanskih časov, ko se je državotvorje utemeljevalo na razredno-ideološki podlagi, natančneje na prisilnem sožitju (t.i. »bratstvu in enotnosti«) jugoslovanske državne skupnosti, tj. na izključni oblasti komunistične partije. Nelagodje slovenskega nasledstva enopartijske oblasti je izhajalo iz dejstva, da je po slovenski državni osamosvojitvi prenehalo ustavno določeno vojaško in policijsko varstvo izključno leve (komunistične) oblasti s strani zveznih jugoslovanskih oboroženih sil. V novih razmerah, ko bi se lahko spričo obremenilne dediščine z zločini proti človečnosti, ki jih je nekdanji režim zagrešil proti slovenskemu življu, dogajanje obrnilo v obračun s temi zločini, se je povrnjena oblast levice bolje počutila ob čim številnejši navzočnosti jugoslovanskih priseljencev; nekateri med njimi so, razumljivo, tudi podpirali vojno jugoslovanske vojske proti Sloveniji.

    Enostranska (sedaj protivladna) naravnava najbolj razširjenih in tudi najbolj vplivnih medijev v Sloveniji ne izhaja toliko iz samega suhega dejstva, da so se le-ti znašli v večinskem kapitalskem lastništvu managementa, ki izpričuje interes za čim večji obseg nadzora ideološke levice nad množičnimi mediji, temveč bolj iz tega, da ta levica ni sposobna odigrati vloge parlamentarne opozicije (kot korektiva vladni poziciji), v kateri se je znašla po zadnjih volitvah. Problem vidim v vedenju te politične opcije, ki se tudi v pluralnem, večstrankarskem sistemu, kakršen je bil uveden po letu 1990, ni odrekla vloge pooblaščenega družbenega razreda iz časov enopartijske vladavine in v dejanju ni privolila v partnerski ali tekmovalni odnos do drugačnih političnih udeležencev. Slovenska levica, naj se je nahajala v poziciji ali opoziciji, se je s svojim ravnanjem vedla tako, kot da se ne čuti na enaki ravni z drugimi, temveč da je njeno stališče še zmeraj stališče zmagovalcev iz vojne, se pravi stališče nedotakljivih, ki se jim samoumevno podrejajo vsi drugi in drugačni. Tej triumfalistični drži, ki tudi ne priznava nikakršne kazenske odgovornosti za storjene lastne zločine za časa vojne in po njej, so ubogljivo sledili tudi mediji pod njenim nadzorom. Kritike političnih nasprotnikov, naj bo iz opozicije ali z vladne pozicije, zlasti pa zahteve po poravnavi storjenih krivic iz časa komunističnega totalitarizma, je levica praviloma sprejemala kot sovražni govor in jih na tak način tudi užaljeno zavračala.

    Primer, ki je povsem neprikrito in očitno pokazal, kako so vodstva najbolj razširjenih in tudi najbolj vplivnih medijev pod nadzorstvom levice razumela svojo nalogo, je tisti z afero romske družine Strojan. Mislim na medijsko spremljanje konflikta romske naselbine z okoliškim prebivalstvom kraja Ambrus. Vsa zadeva je po izjemni pozornosti, ki so ga naša najbolj razširjena glasila posvečala tem dogodkom, umetno dobila pomembnost ene najbolj urgentnih nacionalnih afer, ene tistih, o katerih so se morali izrekati vsi, ki so jih uredništva pozivala na intervjuje: predsednik vlade, ministri, predstavniki strank. Vprašanja, ki so jim bila zastavljena, so pričakovala odgovore o tem, kako vprašani vidi dogodke v luči slovenske ksenofobije in rasizma, ki naj bi se izražal v vedenju ali v odzivih okoliškega (slovenskega) prebivalstva na početje romske naselbine. Realni dogodki, iz katerih je nastala napetost med romsko naselbino in domačimi iz Ambrusa, niso potekli nič bistveno drugače od vseh podobnih v krajih, kjer take naselbine obstajajo. To so bile vsakodnevne kraje z njiv in iz hiš, kot da gre za samoumevno pravico storilcev, divje vožnje z avtomobili, nošnje strelnega orožja s streljanjem, ki naj domače prebivalstvo spravlja v strah - in značilno neodzivanje krajevne policije in sodnih oblasti na pritožbe domačinov. Zopet je bil na delu postopek, kakršnega poznamo že iz primera »izbrisanih«: pustiti zaplet neobdelan, nerešen, dokler ne prekipi do konflikta, da se zadevo lahko pripravi za politični izkoristek, tj. da se z njim lahko obremeni političnega nasprotnika. Za kaj drugega kot to, recimo za kakšen zakonit regulatini poseg, za kar naj bi bila sleherna oblast poklicana, ta (ideološka) politična naravnava nikoli ni kazala kakšnega zanimanja. Teror je držal nezadovoljstvo krajanov v pridušenem stanju vse dokler se ni zgodilo neizogibno, namreč zločin, ko je pripadnik te naselbine obračunal z domačinom tako, da ga je s kolom potolkel skoraj do smrti. Takrat je krajanom prekipelo, zbrali so se v množico, odločeno, da napravijo temu terorju konec, in naselbino, ki je že tako nezakonito zasedala ta prostor, izžene iz njihove bližine.

    Prav na to pa je očitno čakala opozicija, se pravi levica, ki je v teh dogodkih našla priložnost, da pred domačo in tujo javnostjo prikaže te dogodke kot rasistični izpad ksenofobnih Slovencev in se pred očmi domače in zlasti evropske javnosti uprizori kot branitelj zatirane in ogrožene manjšine. Ta podoba dogajanja, ki naj bi prikazala romsko naselbino kot žrtev rasistične nestrpnosti okoliških krajanov --domačinov, je opoziciji, ki so jo zadnje volitve pregnale z vladne pozicije, obetala možnost, da s hujskaško medijsko gonjo zoper upor domačinov spor razširi v krvave nemire z neizogibnimi žrtvami, kar bi lahko zamajalo avtoriteto »desne« (neprave) vlade do take mere, da bi temu lahko sledil njen padec. Večer za večerom so se na televizijskih zaslonih prikazovali eni in isti prizori s posnetki romske naselbine ter jezno množico vaščanov, ki se niso hoteli sprijazniti s skrivno vrnitvijo romske družine v domač kraj po tem, ko jo je vladna oblast oddaljila od prizorišča spora. Da se ta vrnitev, ki je še dodatno razdražila vaščane, ni zgodila samo po volji te družine, se je pokazalo, ko se je na posnetku vrnitve prikazal sam predsednik republike in se pri vsej svoji pregovorni zadržanosti in težavnem zdravstvenem stanju solidarnostno in demonstrativno objel z romsko babico, ki so jo pobudniki tega podviga napravili za nekakšno glavo in simbolno žrtev slovenskega rasizma. Predsednik republike je namreč navkljub vladi, ki je družino kot povzročiteljico nemira umaknila stran od prizorišča spora, skrivaj pospremil njeno vrnitev nazaj na prizorišče spora, kar je lahko le dodatno zapletlo in zaostrilo napetost med prizadetimi. Kaj takega se je lahko zgodilo samo s skrbno organizirano akcijo, v kateri je bila še posebej pomembna vloga tedanjega varuha človekovih pravic, ki je sprožil cel preplah v ustreznih evropskih ustanovah in dosegel, da si je evropski varuh prišel ogledat kraje tega dogajanja. Sodeč po tem, da je odposlanec Evrope odpotoval iz teh krajev ne da bi dajal kakšne izjave o tem, kar je ugotovil, in da tudi poslej ni bilo več glasu o njem, lahko sklepamo, da naš varuh človekovih pravic s svojo brezrezervno pridružitvijo levičarski propagandni gonji zoper umirjevalni vladni poseg v krajevni spor ni dosegel pričakovanega uspeha. Načrtovalci tega podviga so pač računali na učinek že večkrat preizkušenega pravila, po katerem so zahodni opazovalci navajeni verjeti vsakemu nosilcu javne funkcije že na besedo in da jim ne hodi na misel, da bi lahko neki nacionalni varuh človekovih pravic nekemu mednarodnemu predstavništvu lagal v obraz. Premišljeno organiziran značaj vsega tega početja izdaja tudi skrb za spremstvo tujih opazovalcev, ki v tako neznanem okolju potrebujejo vodnike, ki tuje goste pripeljejo k ljudem s »pravimi« odgovori, in prevajalce, ki poskrbijo za to, da so izjave krajevnih oblasti v skladu z mišljenim naukom celotne zgodbe. Pri tem opravilu je še posebno blestel dopisnik tednika Mladina, sicer znamenite po nenehnih sramotilnih napadih na pričujočega predsednika vlade in nekatere najbolj izpostavljene ministre.

    Dogodki iz Ambrusa, prvotno omejeni na krajevne zadeve, so bili takega značaja, da bi jih bilo mogoče z dobro voljo urediti z ukrepi, s katerimi bi preprečili njihovo ponovno vnemanje in širjenje, kar se je sedanji vladi nazadnje vsemu navkljub tudi posrečilo, z novim bivališčem za romsko družino, z njenim soglasjem. Le da se je zaradi propagandnih zlorab, začuda funkcionalno usklajenih pri vseh notranjih zdrahah na levici, zapravilo kupe državnega denarja in da je celotna afera pustila za seboj moralno razdejanje v obliki oživljanja našega notranjega ideološkega razdora, brez katerega, kot je videti, naši levici ni moč uspevati.

    Zdi se, da med tranzicijsko levico prevladuje prepričanje, da moramo biti Slovenci s svojo državo vred kaznovani, ker smo leta 2004 volili »napačno«, tako da smo na vladno krmilo pripeljali levici najbolj nevšečnega političnega moža. Pri tem so poglavitni del posla opravili najbolj razširjeni mediji, in sicer s tem, da so tako strumno in brez kakšnega znamenja kritične distance uprizarjali zgodbo, kakršno so si omislili proizvajalci idej v političnem ozadju in kakršna naj bi čim bolj ovirala vlado pri njenem prizadevanju za umiritev nemira. Ob tem ravnanju medijskih vodstev ni videti niti kančka medijske avtonomije, na kakršno se ta srenja tako rada sklicuje, prikrivajoč ubogljivo razpoložljivost svojim političnim gospodarjem, podprtim z močjo kapitalskega lastništva. Udobnejše in zanesljivejše je obračanje po načelu pripadništva, pri čemer je vselej potreben dovolj razpoznaven - dovolj ideološko obarvan (izmišljen) - primer, po katerem se pripadnost (za ali proti) prepoznava. Afera z družino Strojan in Peticija sta morda najbolj značilna primera.

    V demokratičnih razmerah, ki zaslužijo tako ime, ni moč prepovedati niti tako očitnih propagandnih zlorab, o kakršnih je govora, ker je v ureditvi sami vgrajena tudi možnost korektiva, se pravi možnost, da se javnosti pove tudi zgodba, ki je bliže resnici o poteku kakega kočljivega dogodka, predmeta javne obravnave. V našem primeru bi torej moral nastopiti demokratično pričakovan korektiv, namreč dnevniški časnik, po številu bralstva enakovreden časnikom ali oddajnikom v lasti levice, s svojim bolj verodostojnim, verjetnejšim prikazom dogodkov s kraja dogajanja, kakor so jih prikazali pričujoči mediji. Takega korektiva v obliki dnevnega časnika pa v našem medijskem prostoru ni najti in s tem tudi v naših tako imenovanih demokratičnih razmerah ni mogoče najti možnosti za njegov nastop, po katerem kliče načrtno popačen, ideološko motiviran prikaz dogodkov iz Ambrusa. O tem, kakšnega značaja zna biti odsotnost možnosti za medijski korektiv, svoje povedo tudi dogodki v osrednji novičarski hiši Delo, s čimer je mišljena izsiljena zamenjava uredništva v tedniku Mag. Mar ne gre celo za bojazen, da bi verjetnejšo zgodbo o vzrokih nemira v Ambrusu, pa še od kod drugod, le prinesel kakšen bolj bran tednik?

    V  pravkar opisanem primeru smo imeli vsaj zgodbo z nekim ogrodjem trdih, nespornih dejstev, ki pa jih je bilo mogoče s tendenciozno razlago ali z zamolčevanjem manj slavnih dejavnosti prebivalcev romske naselbine prirediti za ideološko obarvano politično porabo, z namenom povzročiti čim več škode pričujoči vladi, po možnosti tudi zrušiti njeno oblast. Pri drugem, nič manj znamenitem propagandnem izdelku, pri novinarski Peticiji, pa gre za posebne vrste podvig, ki je sploh brez vsake kolikor toliko oprijemljive zgodbe. V tem izdelku so samo posplošene trditve o nasilju, ki naj bi ga zakrivila Janševa vlada nad svobodo slovenskih medijev in novinarskim poklicem nasploh. Kot že rečeno, se piscem teh trditev sploh ni zdelo potrebno utemeljiti s kakršno koli navedbo realnih dejstev, kar lahko samo pomeni, da je nastop mišljen kot demonstracija moči, ki se ne čuti podvržena kakršnemu koli procesu preverjanja, ampak jo je treba sprejeti kot samoumevno dovršeno dejstvo ali kot zapovedano družbeno resnico, o kateri ne more biti nobene razprave, kar naj napravi vtis na vse, ki se obračajo po prevladujočem vetru: teh je vedno največ in tako se nabere tudi 570 novinarskih podpisov. Podpisniki in »verniki« Peticije naj bi veljali za »prave« in zanesljive sopotnike levice, medtem ko naj bi nasprotniki veljali za njene »sovražnike«. Posebej zanimiva za nastop te vrste je okoliščina, da vsebina peticije niti ni bila predstavljena domači javnosti, pač pa je bila, po lastni navedbi, razposlana na stotine naslovov v tujini, od katetrih se pričakuje kakršen koli vpliv na dogajanje stvari v EU in še dlje. Pisci so se očitno zavedali, da vsebina nekega spisa, ki niti ne skriva, da je njen namen povzročiti čim težjo škodo lastni, domači vladi pri njenem prvem mednarodnem uveljavljanju, ni opravilo, s katerim bi se pred domačo javnostjo lahko hvalili. Ker pa na Slovenskem ni dnevniškega medija, ki bi zapolnil to vrzel - se pravi domačo javnost sploh obvestil o nastanku in nastopu neke take diverzije - in ker je bila na ta način zahrbtno napadena vlada, se je premier odločil, da sam osebno izkoristi možnost dostopa do nacionalne televizije in javnost seznani z vsebino in ozadjem tega napada. Da torej po tem, ko je presodil, da za tem zahrbtnim napadom tiči njemu sovražna levica, sam z močjo svoje prepričljivosti pove javnosti zgodbo, ki bi jo moral povedati neobstoječi alternativni dnevniški medij. Tako pač pri nas zadeve potekajo , ker neke temeljne ustanove, kakor je medijska mreža, ne opravljajo naloge, ki jim jih nalaga demokratični ustroj, in ker mora namesto nje to nalogo opraviti predsednik vlade.

    Poleg tega, da prikrivanje nastanka tega preganjavičnega izdelka izdaja slabo vest njegovih tvorcev, si lahko mislimo, da so slednji, podobno kakor pri zgodbi iz Ambrusa, lahko računali na skoraj nemogoče preverjanje verodostojnosti zapisanih navedb, torej na težavo, ki praviloma nastopi na prizoriščih z malo razširjenim jezikom. Zakaj tudi če bi se izpolnilo pričakovanje piscev, da bo tujina spričo tolikanj drastične vsebine v Peticiji napravila kakšne poizvedbe na licu mesta, se je lahko računalo na dejstvo, da bo vsako tako poizvedovanje popolnoma odvisno od domačih informacij. Kako se takim stvarem streže, pa naš družbenopolitični novinarski ceh ve že iz časov referenduma o medijskem zakonu, ko nas je s svojim poizvedovalnim obiskom počastil predstavnik evropskega novinarstva Adnan White.

    Premier  se je zaradi nenavadne vloge, v kateri se je znašel, torej zaradi izsiljene nadomestne vloge primarnega informatorja o nekem za državo kočljivem dogajanju, odločil še za eno nepričakovano potezo, in sicer da je pred poslanci državnega zbora zastavil tudi vprašanje o zaupnici. Kajti Peticija, za katero brez vsakega dvoma stoji levičarska opozicija, je pričujoči vladi na nezakonit, zahrbten način, ne da bi to tudi priznavala, izrekla nezaupnico s tem, ko je pred mednarodno javnostjo razglasila njeno neprimernost za vodstveni položaj v EU, kar naj ne bi bilo brez nevarnosti za prihodnost te skupnosti. Ko se spričo te destruktivne poteze ni zganila nobena ustanova domačega pravnega varstva, pač s tem, da bi zahtevala preizkus zakonitosti takega postopka, kakor tudi verodostojnosti navedb v Peticiji, se je vlada odločila, da z vprašanjem o zaupnici prisili opozicijo, da se izreče o denunciaciji iz Peticije. In res ni niti en poslanec levice izrekel stališča, s katerim bi izrazil vsaj kakšno kritično distanco do zadevnih navedb. Tega dejstva, da je leva opozicija s tem priznala svojo poglavitno vlogo pri vsej zadevi in da je iz te afere izšla kot moralni poraženec, ni hotel videti noben komentar, ki je takrat izšel v dnevniških časnikih. Pač, družbenopolitično novinarstvo se je zopet izkazalo kot nepogrešljiv bojni sestav v vojni nasledstva enopartijske oblasti za zrušitev Janševe vlade, strašljivo osovražene, ker hoče biti samo zakonito delujoča realna vlada, ki svoje odločitve sprejema samostojno, iz podlage podpornega zaledja, dobljenega na volitvah. To pa pomeni, da se je s takim svojim pristopom zoperstavila volji partijskega nasledstva, ki je za vsako ceno odločena prikrito obdržati svoj pooblaščeni status, tj. svoj vodilni in nedotakljivi položaj tudi v eri političnega pluralizma pod naličjem demokracije; za to držo je sprejemljiva le vlada, ki je zgolj prevodnik njene volje. V tako zamišljeni, frontovski strukturi pa je vsak segment oblasti, ki hoče opraviti svojo nalogo izključno na podlagi zakonite izvolitve, kakor tuje telo, ki deluje v nasprotju z duhom frontnega modela, izhajajočega iz časov Osvobodilne fronte. V našem političnem prostoru je nastala situacija, v kateri osrednje novičarske hiše ne opravljajo vloge medijev, tj. posredniške vloge avtonomnih oblikovalcev informacij in mnenj, nujnih za tvorno razmerje med oblastjo in civilno družbo - s tem pač, da svojo sposobnost dajejo na razpolago destruktivni propagandni gonji zoper legitimno oblast. Taka umestitev novičarske produkcije - ta prevodniški značaj dnevnih glasil - kar vrača v naš prostor duha delitve in nestrpnosti, je anahronizem, ki nikakor ne spada k demokratičnemu ustroju, k duhu političnega tekmovanja ali partnerstva.

    Ko se je v prelomnih devetdesetih letih ustanavljal Jurčičev sklad, je bil tisti čas še tako poln obetov, da smo ta dogodek sprejemali kot enega izmed znanilcev boljših časov, ne da bi se močneje zavedali tudi težje strani tega podviga. Kajti če so ustanovitelji zapisali, da nameravajo »spodbujati in nagrajevati resnicoljubnost kot (prvo) moralno načelo slovenskega novinarstva«, potem je to pomenilo toliko kot odkrit izziv modelu družbenopolitičnega (vodenega) novinarstva, ki je v naših krajih skoraj pol stoletja krojil javno mnenje, največji del v živem nasprotju z načelom resnicoljubnosti, če le-tega razumemo kot »odgovorno, intelektualno verodostojno in avtentično pisanje ... neodvisno od političnih in finančnih vplivov, ki bi skušali usmerjati novinarsko delo v skladu s svojimi interesi«, kot je zapisano v ustanovni listini Jurčičevega sklada. Šele naslednja, bolj realistična leta so nam prinesla izkušnjo, ki nam je povedala, kako močno in trdovratno je pri nas še vedno zasidran družbenopolitični model novinarstva z njegovim sistemskim kritjem, političnim in lastniško-kapitalskim. In kako do nemožnosti težavno zna biti uresničevanje načela resnicoljubnosti. Danes se ne le poskuša do skrajne možnosti omejiti prostor novinarske svobode, temveč smo priča tudi agresivnim demonstracijam, s katerimi se skuša zaničljivo odpraviti sleherno vezanost novinarskega dela na dokazljiva dejstva, zavreči princip osebne vesti, h kateremu se obrača Jurčičev sklad, ter se prepustiti vabljivi donosnosti argumenta moči. Uresničevanje načela resnicoljubnosti je preveč izpostavljeno prikritemu in tudi neprikritemu nasilju, da bi ga lahko prepustili zgolj osebnemu tveganju; prostor svobode potrebuje sredstva za svoje uveljavljanje, a to je lahko le območje neodvisnega medija.

    Pa vendar čas pričujoče vlade ni bil brez priložnosti za normalizacijo razmer v našem javnomnenjskem prostoru. Ta priložnost se je nudila, ko je ta vlada obnovila nekdanjo zamisel Rudija Šelige, kulturnega ministra v Bajukovi vladi, namreč sklad za pluralizacijo medijev. V vročih razpravah o umestnosti novega medijskega zakona, čemur je sledil tudi referendum, se nas je kar nekaj zavzemalo za prvotno zamisel, po kateri naj bi se nemajhna sredstva sklada vložila v podvig, ki bi lahko korenito spremenil, pravzaprav normaliziral naše medijske razmere. To bi se lahko doseglo s tem, da bi se s pomočjo omenjenega sklada krenilo v akcijo za ustanovitev novega, alternativnega političnega dnevnika. V trenutku, ko bi taka publikacija nastopila svoje poslanstvo, bi se spremenilo tudi vedenje obstoječih glasil, ki jih je ustanovila SZDL; vsekakor bi družbenopolitični novinarski ceh premislil, preden bi se tolikanj prostodušno in brez skrbi spuščal v opravila, katerih najbolj izzivalni primeri so opisani v tem sestavku. Žal je bila ta priložnost zapravljena, tako da trenutno smemo samo upati, da ta priložnost ni bila tudi zadnja.

 
facebook

twitter

Aktualno

Vabilo

Vabljeni k ogledu pogovorov s slovenskimi poslanci v Evropskem parlamentu, ki jih bo v živo prenašal www.euportal.siPogovori bodo potekali v torek, 2. 2., med 15.30 in 17.30, in v sredo, 3. 2.,  med 17.00 in 18.30.

 
Gregor Knafeljc, stara zgodba
Mnogi novinarji glasno protestirajo, ker je novi odgovorni urednik tiskovni predstavnik podjetja brez ene same izkušnje iz novinarstva. Seveda je to sprenevedanje. V slovenskem medijskem prostoru je bilo podobnih nastavitev s strani kapitala (beri: politike) že nič koliko. Tu izkušnja manj ali več ni pomenila praktično nič. Še več, mnogi izkušeni novinarji in uredniki, ki so postali odgovorni uredniki, so bili povsem nesposobni. Da je to res vidimo njihove rezultate - naklade in branosti so zaradi nesposobnega vodenja tako padle, da se nekateri mediji ne bodo nikoli več pobrali. Mnogi zato životarijo in odpuščajo, nekateri pa bodo celo povsem propadli.
Preberite več ...
 
Kazenski pregon zoper novinarja Kršinarja

Vabimo vas k spremljanju kazenskega postopka zoper novinarja Reporterja Igorja Kršinarja in fotografa Primoža Lavreta zaradi domnevne razžalitve nekdanjega načelnika jugoslovanske Udbe Silva Gorenca. Predobravnavni narok v zadevi bo potekal v četrtek, 13. novembra, ob 12.30 uri na okrožnem sodišču v Ljubljani, kar je natanko mesec dni potem, ko sta se morala novinar in fotograf zaradi podobnega postopka zglasiti na sodišču na pobudo zasebnega tožilca, nekdanjega načelnika slovenske Udbe Janeza Zemljariča.

Preberite več ...
 
© 2007 Združenje novinarjev in publicistov.
Izdelava spletne strani: Alteralis, Matej Puntar s.p.
Vaš brskalnik ne podpira CSS-a.