Združenje novinarjev in publicistov
Množični mediji v perspektivi sistemov in akterjev: funkcionalna diferenciacija in pluralizem natisni

Matej Makarovič, Matevž Tomšič

        Mediji so področje, okoli katerega se vrtijo številne diskusije in polemike glede njihovega mesta v ustroju sodobne družbe in vloge, ki jo imajo v tem kontekstu. Običajno se z njimi povezuje opravljanje funkcij, kot so obveščanje javnosti, tj. poročanje o dogodkih, pa tudi druge, banalnejše, kot so zabava, razvedrilo itd. Tudi v povezavi s političnim življenjem se pogosto poudarja njihov pomen. Ob tod označevanje medijev kot četrte veje oblasti, v kateri nastopajo od oblasti neodvisni medijski akterji, ki »utelešajo javno mnenje in od tod črpajo moč, da nadzorujejo preostale veje oblasti« (Splichal, 2005:13). V zvezi s tem se na eni strani navaja pozitivne vidike njihovega delovanja, predvsem nadzor nad oblastniki in s tem omejevanje njihove samovolje; na drugi strani pa njihove negativne vidike, predvsem poseganje v zasebnost posameznikov v funkciji pridobivanja dobičkov preko zadovoljevanja senzacionalističnih hotenj ljudi.

    Dvojna narava medijev izhaja iz njihove sistemske umeščenosti. Medije je mogoče razumeti kot posredniški podsistem družbe. V tem smislu je njihova funkcija posredovanje informacij o različnih relevantnih družbenih pojavih in procesih. Pri tem gre tako za »suhe« informacije, tj. poročanje o dejstvih, kot tudi za interpretacije teh dejstev. V razvojnem smislu, tj. v smislu krepitve razvojnih performanc družbe, se rezultat te funkcije izraža predvsem v:

- krepitvi kompetenc državljanov (njihovega znanja in sposobnosti, da delujejo kot aktivni državljani) in
- vzdrževanju normativnega konsenza v družbi (soglasja o tistih temeljnih vrednotah in načelih, ki predstavljajo »vrednotno jedro družbe«).

 

______________________________________________________________

        Da mediji lahko opravljajo to funkcijo, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji oz. realizirane morajo biti določene karakteristike glede njihove strukture in delovanja. Medije je namreč mogoče razumeti tako v smislu institucionalizirane strukture sistema (medijski prostor) kot v smislu akterjev delovanja tega sistema (medijski protagonisti). V pričujočem prispevku obravnavava značilnosti obeh dimenzij medijev, tako sistemske dimenzije kot dimenzije akterjev, predvsem medijske elite. Predpostavljava, da lahko mediji v sodobni družbi optimalno opravljajo svojo vlogo le v primeru, da jih opredeljujejo lastnosti, kot sta odprtost in pluralnost.  

Množični mediji v sistemski perspektivi: Luhmannova sistemska teorija in vprašanje avtonomije kot funkcionalne diferenciacije

        Če perspektiva preučevanja elit poudarja predvsem vlogo akterjev, je teorija socialnih sistemov, kot jo je razvil Niklas Luhmann, predvsem strukturno naravnana. Vendar pa ne gre za strukturo v nekem relativno statičnem smislu, temveč za izrazito dinamičen sistem, ki ga tvorijo in nenehno (pre)oblikujejo trenutni dogodki, ki se navezujejo na druge dogodke v tem sistemu (samoreferenca) in dogodke v okolju (tuja referenca). Dogodki, ki tvorijo družbeni sistem, so po Luhmannu komunikacije. Ker komunikacija, kot jo razume Luhmann, sestoji iz informacije, sporočanja in razumevanja, človek -- posameznik sam po sebi ne more komunicirati (razumevanje je namreč vezano še na nekoga drugega), zato je komunikacija družbena. Posamezniki jo kot bistven dejavnik v okolju družbenega sistema sicer omogočajo, vendar komunikacija pri tem sledi svoji lastni logiki, na podlagi katere avtopoetično reproducira samo sebe (Luhmann 1990a; 1990b; 1995).  

        Luhmannova teorija nas tako opozarja na stukturno logiko družbenega sistema in posebne strukturne logike njegovih podsistemov, na elemente, na katere lahko konkretni človeški akterji, še posebej elite, sicer pomembno vplivajo, a imajo hkrati tudi svojo lastno emergentno realnost, ki je ni mogoče reducirati na lastnosti in preference akterjev (Adam, Tomšič 2004: 13).

        Pri razpravi o avtonomiji in svobodi množičnih medijev je za naše izhodišče najpomembnejši poudarek Luhmannove sistemske teorije na funkcionalni diferenciaciji moderne družbe. Kolikor bolj se družba modernizira, toliko bolj stopa v ospredje diferenciacija družbe na posamezne specializirane funkcionalne podsisteme, kot so politika, ekonomija, pravo, religija, umetnost, znanost, intimni odnosi ipd. - pa tudi množični mediji. S tem Luhmann nadaljuje in hkrati nadgrajuje precej obsežno sociološko tradicijo, ki med drugim vključuje Spencerjevo diferenciacijo (Spencer 1876: 96), Durkheimovo delitev dela (Durkheim 1933), Webrove življenjske rede (Kokot 1991: 12) in Parsonsovo funkcionalno diferenciacijo (Parsons 1966).

        Po Luhmannu je vsak funkcionalni podsistem diferenciran ne le na podlagi specializirane funkcije, ki jo opravlja, temveč tudi na podlagi svojega specifičnega simbolno generaliziranega medija, binarnega koda in programa. Simbolno generaliziran medij je sredstvo, ki zmanjšuje neverjetnost, da bi bila komunikacija sprejeta (Luhmann 1995: 158 in dalje): v politiki ima to vlogo moč, v ekonomiji denar, v intimnih odnosih ljubezen, v pravu pravo, v znanosti resnica itd. Binarni kod je še najbolj statična razsežnost vsakega funkcionalnega podsistema: zagotavlja, da se podsistem vzdržuje v odnosu do okolja s ponavljanjem svojih konstitutivnih operacij, ki v procesiranju vseh dražljajev iz okolja vzpostavljajo temeljno binarno razliko podsistema: oblast-neoblast v politiki, lastnina-nelastnina v ekonomiji, ljubiti-ne ljubiti v intimnih odnosih, legalno-nelegalno v pravu, resnično-neresnično v znanosti ... Če je kod razmeroma statičen in v odnosu do okolja izrazito zaprt (operativna zaprtost po Luhmannu), pa je program izrazito dinamična dimenzija, ki je veliko bolj odprta za spremembe pa tudi za vplive iz okolja. Pravni podsistem tako na primer na ravni binarnega koda vedno konstituira razliko legalno-nelegalno, vendar se kriteriji, na podlagi katerih to počne, spreminjajo in so v večji meri pogojeni z raznimi vplivi iz družbenega in drugih okolij. Toda čeprav so kriteriji lahko določeni »od zunaj« (zakone, ki jih aplicira pravni podsistem, na primer sprejema politični podsistem), pa je podsistem avtonomen v uporabi svojega programa. Diferenciranost podsistema se tako kaže na ravni specifične funkcije, specifičnega binarnega koda, avtonomne uporabe programa in specifičnega simbolno generaliziranega medija.

        Množični mediji v tem niso izjema. Po eni strani so množični mediji za Luhmanna eden od medijev diseminacije, to je tistih medijev, ki zmanjšujejo neverjetnost, da bi dana komunikacija dosegla naslovnika. Po drugi strani pa so tudi eden od funkcionalnih družbenih sistemov. Čeprav vsak družbeni podsistem s svoje posebne perspektive opazuje sebe in svoje okolje, pa je funkcija množičnih medijev, da vršijo opazovanje za celotno družbo. »Karkoli vemo o naši družbi ali kar o svetu, v katerem živimo, vemo skozi množične medije« (Luhmann 2000: 1). Kot opazovanje katerega koli drugega podsistema pa mora biti način opazovanja sveta s strani množičnih medijev ustrezno selekcioniran. Selekcija in redukcija kompleksnosti sveta sta nujno potrebni, saj bi se sicer utopili v neobvladljivi kompleksnosti. Kot podsistem, ki procesira informacije, množični mediji po Luhmannu to selekcijo opravljajo na podlagi binarnega koda informacija-neinformacija (Luhmann 2000). Z informacijo tu razumemo stvari, ki jih mediji dojamejo kot dovolj zanimive in hkrati dovolj nove, da so vredne objave (pojem »novica« oziroma »news« že v svojem korenu vključuje novost, aktualnost). Ob tem velja pripomniti, da lasten binarni kod, na podlagi katerega množični mediji po sebi lastnih kriterijih vršijo selekcije, nima kakšne posebej direktne zveze z resničnostjo oziroma resnico. Neštetih stvari, ki so resnične, množični mediji ne objavljajo, in marsikaj, kar objavijo, ni nujno resnično -- v vsakem primeru je bistvo v tem, da nekaj za množične medije je informacija oziroma novica. V tem smislu bi bilo preveč, če bi pričakovali, da bodo množični mediji na prvem mestu zavezani resnici (ki je po Luhmannu sicer medij in podlaga binarnega koda znanstvenega podsistema), kajti na prvem mestu so zavezani »novicam«.

        Množične medije povezuje in hkrati razlikuje od okolja njihov binarni kod. Po drugi strani pa jih med seboj notranje diferencira vrsta njihovega programa, torej kriterij izbire, po katerem nekaj je ali ni informacija oziroma novica. Luhmann (2000) tu razlikuje poglobljeno poročanje, oglaševanje in zabavo. Vsaka od teh sfer podsistema množičnih medijev ima svoj program, na podlagi katerega uporablja binarni kod informacija-neinformacija, saj so tu kriteriji izbire očitno precej različni.

        Ko obravnava moderno družbo (zahodno, predstavniško-demokratično, s tržnim gospodarstvom), Luhmann funkcionalno diferenciacijo in s tem vsaj relativno avtonomnost množičnih medijev jemlje kot precej samoumevno in ne išče kakšnih »zlih ozadij«. Vendar pa je po drugi strani očitno, da funkcionalna diferenciacija ni ravno samoumevna, predvsem pa je ni mogoče posplošiti na celoten sodobni svet oziroma na »svetovno družbo«.1
Izkušnja družb, ki so jim vladali komunistični režimi, je kot eden od posebej značilnih primerov pokazala, da funkcionalna diferenciacija industrijske družbe prav gotovo ni samoumevna, saj obstajajo močne sile, ki delujejo proti funkcionalni diferenciaciji teh družb. Socialistična »modernost z deficitom« (Parsons), »obmodernost« (Bernik 1989) ali »lažna modernost« (Sztompka 1993) je v veliki meri ovirala funkcionalno diferenciacijo. Ta ovira se je odražala predvsem v dominantni vlogi političnega podsistema (Makarovič 1996), ki se ni mogel zadovoljiti le z vlogo enega od funkcionalnih podsistemov, kakor to velja za moderne »razsrediščene« družbe s predstavniško demokracijo in tržno ekonomijo, temveč je skušal določene ideološko-politične vzorce neposredno prenašati tudi na vse druge podsisteme.

        Slovenska družba je doživela različna obdobja socializma z nihanji med liberalizacijo in dogmatizacijo, temu primerne pa so bile tudi strukturne lastnosti družbe, vključno s podsistemom množičnih medijev. Trdili bi lahko, da v najbolj dogmatskih obdobjih, še posebej v prvih letih po drugi svetovni vojni, množični mediji kot izdiferenciran podsistem praktično niso obstajali, saj operacij na podlagi koda informacija-neinformacija sploh ni bilo. Funkcija množičnih medijev namreč ni bila opazovanje sistema, temveč politična propaganda, selekcija pa se je lahko opravljala kvečjemu na podlagi politično definiranega koda, npr. idejnopolitično primerno-idejnopolitično neprimerno.

        Diferenciacija medijev kot funkcionalnega podsistema se začne na ravni koda: o množičnih medijih kot izdiferenciranem podsistemu je mogoče govoriti takrat, ko je vzpostavljen njihov lastni binarni kod in prek tega od politike diferenciran mehanizem selekcije informacija-neinformacija. Ocenimo lahko, da najmanj od prvih demokratičnih volitev leta 1990 dalje (v precejšnji meri in pri določenih medijih pa že prej) obstaja avtonomija množičnih medijev na ravni koda, kar pomeni, da so mediji s tem dejansko postali osredotočeni na informacije v širokem smislu oziroma na opazovanje družbe. Množični medij, ki bi danes tej logiki ne sledil, preprosto ne bi mogel biti relevanten kot množični medij.

        Drugo vprašanje pa se postavi na ravni programa podsistema množičnih medijev, torej kriterijev, po katerih nekaj je ali ni informacija. Na tej ravni se postavlja vrsta različnih vprašanj, v katera se na tem mestu niti ne moremo spuščati. Med tremi programi, ki jih razlikuje Luhmann, je za našo analizo posebej pomembno »poglobljeno poročanje«, predvsem pa njegova diferenciranost in povezanost z drugimi funkcionalnimi podsistemi: predvsem političnim in ekonomskim.

        Kot pri drugih družbenih podsistemih, je tudi pri medijskem podsistemu še posebej pomembno, da je hkrati izrazito povezan z drugimi podsistemi prek strukturnih spojev (Luhmann 1995), saj je z njimi v močni soodvisnosti. Ob delni izjemi javnih ali državnih množičnih medijev so množični mediji neizogibno prepleteni z ekonomskim sistemom, saj morajo biti njihovi programi takšni, da je iz njih izhajajoče informacije vsaj v določeni meri mogoče prodajati oz. zamenjevati za denar. Hkrati pa se od množičnih medijev pričakuje določeno stopnjo vzdrževanja operativne zaprtosti oziroma diferenciacije v odnosu do ekonomskega podsistema, saj v nasprotnem primeru govorimo o problemu pretirane komercializacije množičnih medijev ali pa njihove uporabe za zaščito nekega ekonomskega interesa v relaciji do drugega podsistema (na primer v odnosu do politike).

        Podobno delikatno je razmerje množičnih medijev do političnega podsistema. Po eni strani morajo biti mediji namreč od politike diferencirani oz. avtonomni, po drugi strani pa z njo neizogibno prepleteni. V zvezi s tem velja opozoriti predvsem na strukturni spoj med na eni strani politično javnostjo kot delnim sistemom znotraj političnega podsistema (Luhmann 1990b) in na drugi strani poglobljenim poročanjem znotraj medijskega podsistema. Ta vidik medijev je namreč bistven za samo formiranje in reproduciranje (politične) javnosti, kot je to že pred časom ugotavljal na primer Jürgen Habermas (1989).

        Politična javnost je v demokracijah pluralna, heterogena, ta pluralnost pa se odraža tudi v drugih sestavnih delih političnega podsistema, kot je politika v ožjem smislu, ki jo tvorijo predvsem politične stranke. Da politična javnost je in mora biti pluralna, je nesporno priznano, večje dileme pa so bile vsaj v našem prostoru prisotne glede tega, ali in kako naj bi se ta (politična) pluralnost (v Luhmannovem smislu prek strukturnega spoja) prenašala v množične medije.

        Tu se nakazujeta predvsem dve tipični možnosti:

        - politična pluralnost je z vidika množičnih medijev nerelevantna, saj so ti tako močno zavezani svoji lastni funkcionalni logiki, da je »politično« opazovanje sveta z vidika njihovega opazovanja sveta popolnoma nerelevantno. Čeprav mediji odločilno reproducirajo politično javnost, je vir pluralnosti politične javnosti nekje drugje, ne pa v medijih.

        - politična pluralnost se mora neposredno odražati tudi v množičnih medijih, saj tisto opazovanje sveta, ki je relevantno za politično javnost in poteka prek množičnih medijev, neizogibno vključuje politično in drugo nazorsko opredeljevanje.

        Pluralni množični mediji prek tega sami postanejo tudi eden od pogojev za zagotavljanje pluralnosti politične javnosti, kar pomeni, da se pogojevanje dogaja v obeh smereh. Prva možnost je vprašljiva predvsem zaradi že omenjenega in široko znanega dejstva, da množični mediji (niti kakšen drug družbeni podsistem) ne odražajo in ne morejo odražati objektivne resnice, temveč omogočajo le opazovanje sveta z različnih zornih kotov. Množični mediji pomagajo politični javnosti opazovati svet, pri tem pa, podobno kot različni segmenti te politične javnosti, nekatere vidike sveta vidijo, drugih pa ne, in se do nekaterih - predvsem prek komentiranja - tudi očitno vrednotno-nazorsko opredeljujejo tako, do drugih drugače. Težko bi našli dokaze, da so politično-nazorske delitve, ki delijo politično javnost, res kaj drastično drugačne od nekaterih delitev v opredeljevanju do vprašanj, ki jih najdemo tudi v množičnih medijih. Prav tako bi - če so mediji res, kot pravi Luhmann (2000: 1), naše ključno sredstvo poznavanja sveta - težko trdili, da vrednotno-nazorske-politične delitve v politični javnosti izhajajo izključno od nekod drugod, ne pa v veliki meri (ali celo predvsem) iz množičnih medijev. Pluralnost politične javnosti in pluralnost množičnih medijev sta tako najverjetneje medsebojno pogojeni. Pomanjkanje pluralnosti v eni sferi lahko zato potencialno ogroža obstoj pluralnosti v drugi sferi in obratno. Res pa je, da se pluralnost iz politične javnosti v funkcionalno diferencirani družbi ne prenaša povsem neposredno na medije, temveč mora priti do prevajanja na ravni simbolno generaliziranega medija posamičnega podsistema. Če gre v politični javnosti znotraj političnega podsistema pri nazorskih delitvah za vprašanje porazdelitve moči (in vpliva)2 kot medija političnega podsistema, gre v podsistemu množičnih medijev pri nazorskih delitvah za vprašanje porazdelitve informacij kot simbolno generaliziranega medija medijskega podsistema. Pri tem seveda ostaja odločilno vprašanje avtonomije medijskega podsistema, katerega kod (informacija-neinformacija) ostaja jasno operativno zaprt do katerega koli vidika politike, medtem ko je njegov program (tj. kriterij selekcije med informacijo in neinformacijo) odprt v smislu, da je lahko pomembno zaznamovan tudi s pluralnostjo, ki izhaja iz politične javnosti kot delnega sistema znotraj političnega podsistema.

        Kaj pa če je na drugi strani morebitna nepluralnost medijskega podsistema znak njegove izrazite avtonomije oz. diferenciranosti od politične javnosti tudi na ravni programa? Zaradi medsebojne pogojenosti politične javnosti in medijskega podsistema v skupnem strukturnem spoju je tako razlikovanje malo verjetno. Bolj verjetna bi utegnila biti - sicer problematična - možnost, da se pluralnost v teh primerih ne prenaša iz politične javnosti v medijski podsistem, ker je ta podsistem na ravni programa od politike dejansko premalo diferenciran. Tako se lahko na primer medijskemu kriteriju za razlikovanje informacija-neinformacija pridružijo še politični kriteriji, če malo karikiramo, »informacija, relevantna za naše« proti »informacija, nerelevantna za naše«. Selekcijski kriterij znotraj medijskega podsistema v teh primerih ni samo novica-nenovica, temveč je povezana tudi s kriteriji, ki so zelo neposredno pogojeni od zunaj (npr. s prevlado relativno homogenih političnih nazorov ali z neposrednimi pritiski iz določenih segmentov političnega podsistema ipd.). Pluralnost medijskega prostora zato sama po sebi načeloma ni znak političnega pritiska oziroma pomanjkanja diferenciacije medijskega podsistema od političnega podsistema, temveč je praviloma ravno nasprotno, znak normalnega strukturnega spoja med podsistemoma, v okviru katerega se politična pluralnost »prevaja« v medijski jezik in nazaj. Bolj konkretno pa si ta razmerja lahko predstavljamo s pomočjo dopolnjujoče perspektive, ki v ospredje postavlja medijske akterje, med njimi pa predvsem medijske elite in njihova razmerja do drugih elit.


Medijska elita kot segment družbene elite

        Mediji predstavljajo mehanizem družbene komunikacije med akterji z različnih družbenih področij, pri čemer je še posebej pomembna njihova vloga mediatorja med državljani oz. civilno družbo na eni strani in oblastno-političnimi strukturami in njihovimi nosilci na drugi strani. Seveda je sistemski ustroj medijskega prostora ena od komponent, ki vpliva na njihovo funkcioniranje. Druga komponenta so sami medijski akterji. Institucionalni elementi, kot so zakonodaja, ki ureja medijsko področje (pa tudi druga področja), lastniška struktura medijskih organizacij, njihova morebitna povezanost z drugimi družbenimi podsistemi itd. so dejavniki, ki nedvomno determinirajo delo novinarjev in ostalih medijskih ustvarjalcev. Vendar pa so slednji vendarle tisti, ki ustvarjajo medijske vsebine, zato je od njihovih konkretnih ravnanj v končni fazi odvisna vsebina sporočil, ki so plasirane v javnost. Ta ravnanja so poleg z omenjenimi sistemskimi dejavniki povezana z njihovimi vrednotami, etičnimi standardi, ideološkimi orientacijami in političnimi afiliacijami.

        Seveda se močno razlikuje »teža« posameznih medijskih ustvarjalcev v smislu njihovega vpliva na delovanje njihovih organizacij, na vsebine, ki jih ponujajo, in s tem vpliva na stanje v javnem mnenju. Tu odločilno vlogo igrajo uredniki, osrednji komentatorji in kolumnisti. Ti tvorijo medijsko elito, ki bi jo lahko šteli za sestavni del kulturne elite določene družbe.3 V tem kontekstu opravljajo svojo strateško funkcijo. Zato si oglejmo, kaj je bistvo fenomena družbenih elit in kakšno funkcijo le-te opravljajo v sodobni družbi.

        V splošnem se s pojmom elite opredeljuje tiste posameznike in skupine, ki tvorijo »vrh družbe«, bodisi kot posamezniki in skupine, ki v strukturnem smislu (glede na družbeno stratifikacijo) tvorijo zgornje sloje družbe oz. posameznih njenih delov, ali pa kot tisti, ki se nahajajo na ključnih oblastnih pozicijah in imajo v svojih rokah skoncentrirano glavnino družbene moči. Sartori (1987: 142) govori o dveh principih opredeljevanja »vladajoče manjšine«. Prvi (»althimetic principle«) šteje za vladajočo elito tisto skupino posameznikov, ki se nahajajo na vrhu družbene piramide moči; drugi (»meritocratic principle«) pa trdi, da so na vrhu oz. posedujejo moč tisti posamezniki, ki si to zaslužijo (se pravi, da posedujejo določene kvalitete). To dvojno pojmovanje se pojavi že pri utemeljitelju sociološke teorije elit Vilfredu Paretu, ki sicer v splošnem - izhajajoč iz dejstva neenakomerne opremljenosti posameznikov z različnimi resursi - definira elito v smislu tistih posameznikov, ki so najsposobnejši na posameznih področjih. Vendar znotraj same elite razlikuje med t. i. vladajočo elito, ki združuje tiste posameznike, ki (direktno ali indirektno) sodelujejo pri izvajanju oblasti, in ostalo elito, ki pri tem ni udeležena (Bottomore 1993: 2). Pri obravnavi elit in elitnosti imamo torej opraviti z dvema pojmovanjema oz. kriterijema, na eni s kriterijem posedovanja moči, se pravi zmožnosti obvladovanja družbe, na drugi strani pa s kriterijem odličnosti v smislu posedovanja vrhunskih znanj in talentov. Pri analizi elit in njihovega mesta v družbi je vsekakor treba upoštevati strukturni vidik, saj je v sodobnih družbah večina resursov v posesti različnih interesnih organizacij. Tako lahko elito opredelimo kot »tiste posameznike, ki so na podlagi svojih strateških pozicij v različnih pomembnih organizacijah zmožni stalno in bistveno vplivati na nacionalno politiko« (Field et al. 1990: 152) oz. ki »na podlagi aktivne kontrole nad družbenimi resursi posedujejo veliko družbeno moč« (Etzioni-Halevy, 1993: 94). Večina raziskovalcev tako v nacionalno elito šteje nosilce ključnih pozicij v največjih in najpomembnejših političnih, gospodarskih, vojaških, profesionalnih in kulturnih organizacijah. Vendar je treba povedati, da je za elitnost poleg posedovanja ustreznih formalnih družbenih pozicij potrebna tudi prepoznavnost elitnega statusa, in to tako glede samopercepcije elit kot glede priznavanja s strani raznih »subelit« in širše javnosti. Družbena kompleksnost, ki predstavlja eno glavnih značilnosti sodobnih družb, se izraža tudi v strukturiranosti družbene elite. Tako v sodobnih družbah nimamo opraviti z enotno elito kot notranje kohezivno skupino, denimo v smislu nekakšnega vladajočega razreda, utemeljeno na sorodnem socialnem statusu in z močnim občutkom skupinske pripadnosti, ampak vrh družbe sestavljajo številne med seboj različne »strateške elite« (Keller 1991). V stratifikacijskem smislu torej nimamo več opraviti z enotno piramido glede na pomen, moč in vpliv v družbi, ampak s soobstojem več hierarhičnih ureditev (glede na različne sektorje). Vloga teh strateških elit je v zagotavljanju uspešnega funkcioniranja različnih družbenih področij. Na njih sloni odgovornost za prevajanje abstraktnih principov, norm in standardov, na katerih temelji družba, v dejansko življenje. Govorimo lahko torej o različnih vrstah elit glede na funkcijo, ki jo opravljajo, oz. glede na funkcionalno specializirano področje, ki ga vodijo. Suzanne Keller, izhajajoč iz Parsonsove funkcionalne klasifikacije družbenih podsistemov, razlikuje med strateškimi elitami, ki so orientirane na reševanje zunajsistemskih problemov (adaptacija, doseganje kolektivnih ciljev), in tistimi, ki so namenjene reševanju internih problemov družbenih sistemov (integracije, vzdrževanje kulturnih vzorcev) (Keller 1991: 98--103). V skladu z različnostjo funkcionalnih zahtev, pred katere so elite postavljene, se razlikujejo tudi kriteriji ocenjevanja posameznih elit. Medtem ko se elite, ki se ukvarjajo z adaptacijo in doseganjem ciljev, vrednoti glede na njihovo učinkovitost, se pravi z njihovimi dosežki, pa se elite, »zadolžene« za družbeno integracijo in solidarnost, vrednoti predvsem glede na njihovo podobo, se pravi na to, kar predstavljajo. V slednjo kategorijo bi lahko uvrstili tudi medijsko elito. Poleg funkcionalne oz. instrumentalne vloge v smislu vodenja posameznih družbenih področij je treba poudariti simbolno in moralno vlogo elit. Vendar je treba tudi vedeti, da imamo pri sodobnih elitah tako kot s funkcionalno opraviti še s simbolno in moralno diferenciacijo. V primeru simbolne vloge elit gre za različne komponente (kognitivna, moralna, ekspresivna), katerih povezanost z delovanjem določenih segmentov elite se razlikuje (tako je npr. kognitivna komponenta v večji meri povezana z znanstveno ali ekonomsko elito, moralna z intelektualno ali religijsko elito, ekspresivna pa z umetniško elito). Za medijsko elito lahko rečemo, da je njeno delo povezano z vsemi tremi komponentami: s kognitivno komponento v smislu informiranja državljanov, z moralno komponento v smislu utrjevanja vrednot in norm skupnosti in z ekspresivno komponento v smislu zabave in razvedrila pa tudi izražanja različnih občutij pripadnosti. Glede moralne vloge elit pa moramo vedeti, da gre v sodobnih družbah za dokaj visoko stopnjo moralne diferenciranosti v smislu soobstoja različnih vrednotnih sistemov in principov delovanja, ki so povezani z različnimi funkcionalno ali vrednotno specializiranimi sferami človekove družbene eksistence. Pri tem pogosto prihaja do konfliktov med različnimi medsebojno nekompatibilnimi moralnimi sistemi, pri čemer je zavezanost posameznikov normam skupnosti kot celote vedno manj brezpogojna (v smislu direktne ali posredne prisile s strani kolektivitet) in vedno bolj odvisna od individualne izbire. V takšnih razmerah je moralna vloga elit, da na eni strani ustvarjajo in vzdržujejo moralne principe, povezane z njihovim specifičnim funkcionalnim področjem, po drugi pa zagotavljajo vsaj določeno stopnjo družbene kohezivnosti s tem, da utrjujejo moralne principe, ki naj bi bili univerzalni in naj bi povezovali vse dele družbe. Tu lahko medijska elita zopet igra integrativno vlogo, saj zaradi narave svojega dela vzdržuje stalne kontakte s pripadniki ostalih strateških elit, zato lahko v tem smislu nastopa v vlogi nekakšnega moralnega povezovalca (seveda pod pogojem, da imajo njeni pripadniki v zadostni meri razvito sposobnost empatije).

        Glede vloge različnih elit v sodobni družbi, predvsem v odnosu do demokracije, se stališča različnih političnih teorij močno razlikujejo. Medtem ko mnoge participativno naravnane teorije demokracije poudarjajo pomen sodelovanja »običajnih« državljanov pri političnem odločanju, zaradi česar na vlogo različnih elitnih skupin gledajo s precejšnjim nezaupanjem,4 pa avtorji, ki bi jih lahko uvrstili med zagovornike demokratične teorije elit (Etzioni-Halevy, Sartori, Higley), menijo ne samo, da obstoj elit ni nezdružljiv z demokracijo, ampak da lahko elite s svojim delovanjem pomembno prispevajo k stabilnosti in razvoju demokracije. Tudi zanje so elite (predvsem oblastna) ključni dejavnik v družbi glede posedovanja moči in zmožnosti odločanja o najpomembnejših zadevah, vendar ne predstavljajo enotnega konglomerata moči, ampak skupek relativno avtonomnih skupin, poleg tega pa je tudi njihov manevrski prostor v dobršni meri omejen z mehanizmi, ki ne-elitam omogočajo določeno stopnjo nadzora. Po mnenju Etzioni-Halevyjeve (1989: 228) gre pri vlogi elit v demokraciji za paradoks, saj moč tistih elit, ki niso izvoljene po principu splošne in enake volilne pravice (kot je primer ekonomske elite, katere položaj temelji na kapitalski moči njenih članov), po eni strani negira bistvo demokracije, po drugi pa avtonomija področnih elit omejuje moč oblastne oz. politične elite in tako onemogoča njeno družbeno dominacijo, kar seveda prispeva k demokratičnosti družbe. Ta avtonomija se nanaša na različne tipe resursov: resurse fizične prisile, materialne, administrativno-organizacijske in simbolne resurse ter različne kombinirane resurse, ki združujejo lastnosti omenjenih tipov5 (Etzioni-Halevy 1993: 102). Pri avtonomiji elit gre zato predvsem za razpršenost resursov med različne področne elite, kar onemogoča (ali vsaj otežuje) kolonizacijo različnih družbenih področij s strani ene elite (denimo politične prek monopola nad sredstvi prisile ali ekonomske na podlagi finančnih resursov), v primeru politične elite pa gre tudi za razporeditev moči med vladajočo elito in opozicijsko protielito, saj ima slednja tako možnost efektivnega nadzora nad delovanjem prve. Etzioni-Halevijeva (1990: 210) meni, da je v okviru zahodnih demokratičnih ureditev prišlo do institucionalizacije avtonomije elit in s tem relativne razpršenosti družbene moči, posledica tega pa je tudi večja inkluzivnost političnega sistema, ki se odraža v vključevanju različnih družbenih in političnih, tudi protestnih skupin v sfero političnega odločanja. Medijska elita je po načinu svojega formiranja tipičen primer »nedemokratične« elite, saj se vanjo ljudje ne rekrutirajo na podlagi demokratične volje ljudi, ampak na podlagi odločitev ključnih deležnikov v medijskih organizacijah (urednike nenazadnje določa uprava oz. lastnik posamezne medijske hiše, komentatorje in kolumniste določajo uredniki itd.). Vendar pa s svojim delovanjem, usmerjenim v informiranje državljanov o dogajanju v družbi, predvsem glede dejanj oblastnikov, tudi takšnih, ki so z takšnega ali drugačnega razloga sporna, nastopa kot dejavnik nadzora nad njimi. To pomeni, da opravlja eno od temeljnih demokratičnih funkcij. Zato se medije pogosto imenuje za t. i. četrto vejo oblasti. Ta oznaka morda zveni nekoliko pretenciozno, vendar na metaforičen način odraža mesto in vlogo, ki jo le-ti imajo v ustroju sodobne družbe. To odraža tudi mesto, ki ga imajo predstavniki medijske elite. Karakter nacionalne elite je dejavnik, ki vpliva na razvojno uspešnost družbenega sistema (o tej temi več v nadaljevanju). Omenjena je bila avtonomija posameznih funkcionalnih elit, ki je pogoj uspešnega funkcioniranja različnih družbenih področij. Poleg tega je (ne samo politične) za vstop novih potencialnih pripadnikov (se pravi določena stopnja cirkulacije elit) pomembna odprtost vseh strateških elit -- seveda na podlagi meritokratskih kriterijev rekrutacije. Na ta način se ohranja neka pozitivna napetost, ki s tem, ko jih izpostavlja možnosti nadomestitve, aktualne pripadnike elite »sili« k večji učinkovitosti; to pa preprečuje tudi rigidnost in neodzivnost institucij, ki jih različne elite vodijo.
        Glede medijske elite lahko rečemo, da lahko svojo demokratično funkcijo opravlja le, če:
        - izraža ustrezno stopnjo neodvisnosti (tako nasproti politično kot nasproti gospodarski eliti),        

        - sledi standardom profesionalizma in

        - dosega zadostno stopnjo notranje pluralnosti.

        Prvo pomeni, da se ne podreja pritiskom s strani različnih centrov moči, ki bi jo lahko instrumentalizirali. Drugo pomeni, da se zaveda svoje družbene odgovornosti, zato ne zlorablja svojega položaja. Tretje pa pomeni, da kot predstavniki medijske elite nastopajo posamezniki, ki zastopajo različna politična stališča in nazorske orientacije. Le na ta način imajo državljani možnost, da so o ključnih družbenih vprašanjih čimbolj vsestransko informirani.

K sklepom

        V preučevanju medijev smo pokazali na možno relevantnost dveh širokih perspektiv: na eni strani pogleda, ki izhaja iz proučevanja družbenih sistemov, na drugi strani pogleda, ki se osredotoča na družbene akterje. V tej analizi prvega predstavlja sistemska teorija Niklasa Luhmanna, ki je v svojem poudarku na sistemski perspektivi tako temeljita, da človeške akterje postavlja v okolje družbenih podsistemov, drugega pa teorije elit, ki akterje dejansko postavljajo v ospredje. Pri tem se izkaže naslednje:

    - obe perspektivi sta lahko za razumevanje delovanja množičnih medijev v moderni družbi zelo relevantni;

    - obe perspektivi glede razumevanja množičnih medijev in njihovega položaja v družbi med seboj nista v temeljnem nasprotju, temveč sta si lahko medsebojno komplementarni in se lahko v tem smislu med seboj produktivno dopolnjujeta.

        Po eni strani lahko namreč z vidika obeh tradicij, sistemske teorije in teorije elit opisujemo in analiziramo pomen medijske avtonomije. Z vidika sistemske teorije se ta avtonomija izraža predvsem kot funkcionalna diferenciacija podsistema množičnih medijev glede na druge družbene podsisteme, pri čemer se avtonomija vzpostavlja prek lastnega simbolno generaliziranega medija, lastnega binarnega koda, ki temelji na selekciji informacija-neinformacija, in lastnega programa. Z vidika teorije elit pa se avtonomija medijev izraža predvsem kot diferenciacija med elitami oziroma predvsem kot avtonomija medijske elite v odnosu do drugih elit, posebej tistih, ki so neposredno vezane na politiko in ekonomijo. Z obeh vidikov je mogoče izpostaviti medijski profesionalizem kot osrednji element medijske avtonomije, saj se ta po eni strani izraža kot sistemski atribut, ki omogoča sposobnost selekcije, po drugi strani pa kot lastnost akterjev, tj. medijskih elit.

        Vendar pa funkcionalne diferenciranosti medijev v odnosu do drugih podsistemov in avtonomije medijske elite v odnosu do drugih elit hkrati ne smemo razumeti kot stanje nekakšne medsebojne izolacije. Tako podsistemi kot področne elite so namreč v moderni družbi hkrati avtonomni in hkrati izrazito soodvisni: modernizacija namreč vzporedno povečuje oboje - avtonomnost v kriterijih in logiki delovanja na eni strani ter medsebojno odvisnost in komplementarnost na drugi. Mediji tako na primer opravljajo odločilne funkcije tudi za politični podsistem in med drugim sploh omogočajo njegovo demokratičnost v modernih družbah, hkrati pa lahko te funkcije opravljajo le ob pogoju lastne avtonomije oziroma izdiferenciranosti. Z vidika sistemske teorije lahko tako opozorimo na pomen medijev za konstituiranje politične javnosti kot sestavnega dela političnega podsistema in na iz tega izhajajoč strukturni spoj med obema podsistemoma. Z vidika teorije elit pa velja izpostaviti pomen nadzora, ki ga medijske elite opravljajo v odnosu do političnih elit, kar se odraža predvsem v nadzorni funkciji medijev v odnosu do političnih elit. In končno je z vidika obeh perspektiv, sistemske teorije in teorije elit, mogoče izpostaviti tudi pomen medijske pluralnosti. Pluralizem ima seveda številne razsežnosti, z vidika delikatnega in hkrati zelo pomembnega odnosa med mediji in politiko pa velja seveda posebej izpostaviti nazorski pluralizem. Prek strukturnega spoja med medijskim in političnim podsistemom se nazorska pluralnost prenaša iz politične javnosti v medije in obratno, analogno se dogaja v komunikaciji med področnimi elitami.

        Brez pluralnih medijev si je na daljši rok težko zamišljati pluralno politično javnost kot nujen pogoj demokratične politike in obratno. Prav tako si je brez pluralnih medijev težko predstavljati opravljanje nadzorne funkcije, saj, ob predpostavki, da nadzornik nikoli ni objektiven (predvsem sistemska teorija podobno kot npr. fenomenologija opozarja, da gre v vseh primerih le za opazovanja z določenih perspektiv), ni povsem vseeno, ali je nadzornik usmerjen sorodno kot tisti, ki ga nadzoruje, večja medijska pluralnost pa omogoča njihov tudi temeljitejši in bolj vsestranski nadzor nad politiko.

_______________________________________________

O avtorjih: O avtorjih: sociolog Matevž Tomšič je predavatelj in dekan Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici, od konca devetdesetih raziskovalec na Centru za teoretsko sociologijo in predavatelj na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Področje njegovega znanstvenega in raziskovalnega dela je politična sociologija. Samostojno in v soavtorstvu je napisal več deset znanstvenih in strokovnih prispevkov v domačih in tujih publikacijah. Avtor analiz o slovenski politiki, demokraciji, civilni družbi, medijih.

Sociolog Matej Makarovič je docent na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, konec devetdesetih let na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Sodeluje v vrsti domačih in mednarodnih raziskovalnih projektov na področju politične sociologije, modernizacije, sociološke teorije, demokratizacije in medijev. 

_______________________________________________

Literatura

Adam, F., Tomšič, M. (2004) Kompendij socioloških teorij. Ljubljana: Študentska založba. Bachrach, P. (1967) The theory of democratic elitism. Boston: Little, Brown and Company. Bottomore, T. (1993) Elites and Society. London: Routledge.
Durkheim, Émile (1933) Division of Labour in Society. New York: The Free Press.
Etzioni-Halevy, E. (1989) »Elite Power, Manipulation and Corruption«, Government and Opposition, 28/2, (str.) 215--231.
Etzioni-Halevy, E. (1990) »The Relative Autonomy of Elites: The Absorption of Protest and Social Progress in Western Democracies«. V: Rethinking Progress, Jeffrey C. Alexander, Piotr Sztompka (ur.), (str.) 202--225. Boston: Unwin Hyman.
Etzioni-Halevy, E. (1993) The Elite Connection: Problems and Potential of Western Societies. Cambridge: Cambridge Polity Press.
Field, G. L., Higley, J., Burton, M. G. (1990) »A New Elite Framework for Political Sociology«, Cahiers Vilfredo Pareto, 28/88, (str.) 149--181.
Kramberger, A. (1998) Positional Elites in Politics, Economy and Culture in Slovenia during 1988--95: Summary Statistics on Elite Segments. Ljubljana: CESTRA.
Kokot, Marjan (1991) »Sistemska družbena teorija«, Časopis za kritiko znanosti, 140--141, (str.) 9--19.
Habermas, Jürgen (1989) Strukturne spremembe javnosti. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni inštitut FF.
Luhmann, Niklas (1990a) Essays on Self-Reference. New York: Columbia Universty Press.
Luhmann, Niklas (1990b) Political Theory in the Welfare State. New York, Berlin: Walter de Gruyter.
Luhmann, Niklas (1995) Social Systems. Stanford: Stanford University Press.
Luhmann, Niklas (2000) The Reality of the Mass Media. Stanford: Stanford University Press.
Makarovič, Matej (1996) »Politika v postkomunistični modernizaciji z vidika sistemske teorije«, Teorija in praksa, 33/2, (str.) 248--260.
Makarovič, Matej (2001) »Some problems in Luhmann's social systems theory : differentiation, integration, and planning«, Družboslovne razprave, 17/37--38, (str.) 59--70.
Mills, C. W. (1965) Elita moči. Ljubljana: DZS.
Parsons, Talcott (1966) Societies: Evolutionary and Comparative Perspectives. New Jersey: Prentice Hall.
Sartori, Giovani (1987) The Theory of Democracy Revisited. New Jersey: Chantham House Publishers.
Spencer, Herbert (1876--96) The Principles of Sociology. Westport: Greenwood Publishers.
Splichal, S. (2005) Kultura javnosti. Ljubljana: FDV.
Szelenyi, Ivan, Szelenyi, Szonja (1995) »Circulation or Reproduction of Elites During the Post-Communist Transformation of Eastern Europe«, Theory and Society, 24, (str.) 615--638.
Sztompka, Piotr (1993) »Civilisational Incompetence: The Trap of Postcommunist Societies«, Zeitschrift für Soziologie, 22/2.

 
facebook

twitter

Aktualno

Vabilo

Vabljeni k ogledu pogovorov s slovenskimi poslanci v Evropskem parlamentu, ki jih bo v živo prenašal www.euportal.siPogovori bodo potekali v torek, 2. 2., med 15.30 in 17.30, in v sredo, 3. 2.,  med 17.00 in 18.30.

 
Gregor Knafeljc, stara zgodba
Mnogi novinarji glasno protestirajo, ker je novi odgovorni urednik tiskovni predstavnik podjetja brez ene same izkušnje iz novinarstva. Seveda je to sprenevedanje. V slovenskem medijskem prostoru je bilo podobnih nastavitev s strani kapitala (beri: politike) že nič koliko. Tu izkušnja manj ali več ni pomenila praktično nič. Še več, mnogi izkušeni novinarji in uredniki, ki so postali odgovorni uredniki, so bili povsem nesposobni. Da je to res vidimo njihove rezultate - naklade in branosti so zaradi nesposobnega vodenja tako padle, da se nekateri mediji ne bodo nikoli več pobrali. Mnogi zato životarijo in odpuščajo, nekateri pa bodo celo povsem propadli.
Preberite več ...
 
Kazenski pregon zoper novinarja Kršinarja

Vabimo vas k spremljanju kazenskega postopka zoper novinarja Reporterja Igorja Kršinarja in fotografa Primoža Lavreta zaradi domnevne razžalitve nekdanjega načelnika jugoslovanske Udbe Silva Gorenca. Predobravnavni narok v zadevi bo potekal v četrtek, 13. novembra, ob 12.30 uri na okrožnem sodišču v Ljubljani, kar je natanko mesec dni potem, ko sta se morala novinar in fotograf zaradi podobnega postopka zglasiti na sodišču na pobudo zasebnega tožilca, nekdanjega načelnika slovenske Udbe Janeza Zemljariča.

Preberite več ...
 
© 2007 Združenje novinarjev in publicistov.
Izdelava spletne strani: Alteralis, Matej Puntar s.p.
Vaš brskalnik ne podpira CSS-a.