Združenje novinarjev in publicistov je 12. decembra 2019 v prostorih Slovenske matice podelilo Častna priznanja Boruta Meška, ki jih podeljuje za izjemne dosežke na področju novinarstva in publicistike. Častno priznanje za življenjsko delo je prejela Alenka Puhar, častno priznanje za publistične dosežke na področju razkrivanja novejše slovenske zgodovine Igor Omerza, častno priznanje za posebne dosežke na področju navinarstva pa novinarka TV Slovenija Lidija Hren in njena ekipa EkstraVisor.

Obrazložitve:

ALENKA PUHAR

Prejemnica častnega priznanja Boruta Meška 2019 za življenjsko delo

Verjetno bi lahko za vsakega Meškovega nagrajenca in nagrajenko za življenjsko delo zatrdili, da razlogov, zakaj nagrado prejema, sploh ni potrebno navajati, saj se ponujajo sami od sebe. Vendar se zdi, da je utemeljevanje pri tokratni nagrajenki, gospe Alenki Puhar, še posebej odveč. Njen glas v slovenski družbeni in medijski krajini je tak, da ga ni mogoče spregledati, je tako drugačen in sočasno tako trdoživ, da mu pravzaprav ni potrebno ničesar dodajati, pač pa mu je najbolje prisluhniti.

Kljub temu zaradi običaja, navade in spodobnosti ne moremo izpustiti nekaj besed, ki naj podkrepijo sicer samoumevno odločitev komisije za podelitev častnega priznanja. Morda je lahko izhodišče zanje zbirka vtisov nekaterih izmed nas ob začetnih srečevanjih z gospo Alenko Puhar. Očaranosti nad jasno oblikovano mislijo se je pridružilo strahospoštovanje spričo ostrine, s katero je bila ta misel povedana, tudi v osebnem pogovoru. Ostrino današnja pomehkužena družba, ki si dialog rada predstavlja zgolj kot nekritično prikimavanje stališčem drugih, večinoma dojema kot nekaj slabega, celo zastarelega. Pri gospe Alenki Puhar imamo opraviti z ostrino v najžlahtnejšem pomenu pojma, zaradi česar kot novinarka, publicistka in opazovalka družbe dejansko lahko deluje kot nekdo iz drugega sveta.

Toda vtis, ki ga utegne vzbujati, je ne skrbi. Že od daljnega mladostnega prevoda Živalske farme in bližnjega srečanja z Georgeom Orwellom pač bolje kot velika večina na Slovenskem ve, da besedam in pojmom delamo slabo uslugo, če maličimo njihov pomen in ga prilagajamo tistemu, kar je občinstvo še sposobno prenesti. S tem je naredila Puharjeva ravno slovenskemu okolju, ki je vajeno neznanskega maličenja besednih pomenov na eni strani in po drugi strani odvajeno jasnega poimenovanja zadev, eno osrednjih uslug. Nekoč, ko bomo kot skupnost stopili na mučno pot vnovičnega pridobivanja ustreznega jezika za tisto, kar se nam je zgodilo v 20. stoletju, bodo prav njena besedila ključen kažipot.

Miselno in izrazno ostrino si Alenka Puhar lahko privošči predvsem zato, ker vseskozi dobro ve, o čem govori. Kjer se večina zadovolji z abstraktnim modrovanjem na podlagi tistega, kar so napaberkovali od drugih, zanjo od vsega začetka novinarske kariere štejejo preverljiva dejstva, do katerih pride sama. Najprej s pogovori s pričami dogajanj, nato z neumornim brskanjem po dokumentih, spominih in fotografijah. Zato ni pri njej nič izrečeno na pamet, ampak je podkrepljeno z datumom, citatom, številko, spominskim utrinkom, pa naj gre za partizansko pustolovščino novozelandskega zdravnika, ohranjanje in brisanje spomina na generala Rudolfa Maistra, za začetke delovanja Rdečega križa na Slovenskem ali za ceno Mladine v časih vrtoglave jugoslovanske inflacije.

Pri odstiranju tančice s preteklega pa kljub splošni simpatiji do vsega človeškega velja posebna pozornost Alenke Puhar samohodcem. Ljudem, ki jih je v tradicionalno popredalčkani slovenski minulosti težko vreči v ta ali oni predal, ker se mu vztrajno izmikajo. Njihov seznam je vsako leto daljši. Na njem so med drugimi Angela Vode, Izidor Cankar, Leon Štukelj, Rudolf Maister. Ali Lindsay Rogers, ki na svoj način povzema značilnosti “junaka” Alenke Puhar. Zato mu je zase značilno hotela in morala vrniti glas med Slovenci, ne pohabljenega glasu, ki so mu ga dopustili njegovi nekdanji soborci, ampak pristnega in popolnega.

Nagrajenka pa tudi sicer zna bolje kot kdo drug svoje like “zalotiti” v pozah, ki marsikomu ostanejo skrite, pričajo pa o preživetju veličine v njih in o njihovem posmehljivem odporu proti neumnosti in samozagledanosti režima, v obnebju katerega so morali živeti. Tako se nam denimo razkrije na prvi pogled nevpadljiva, a dejansko eksplozivna fotografija nekdanjega duhovnika Izidorja Cankarja, kjer se portretiranec s svojo držo grenko posmehne vsemu, kar je oblastnikom njegovega časa vsaj na papirju sveto.

Kot njeni poglavitni “junaki” skuša tudi Alenka Puhar z vso svojo dolgoletno publicistično dejavnostjo med nami ohranjati iskro demokracije. Iskro, ki ne pomeni medsebojnega trepljanja po rami, marveč predvsem to, da smo se sposobni konstruktivno spreti. In zaradi te iskre zna, spet bolje kot večina, razbirati past, ki se odpre, ko poskušamo pot zanjo tlakovati z vseenizmom ali z izrecno popustljivostjo do stranpoti slovenskega časa po drugi svetovni vojni. Malo je mislecev v Sloveniji, ki bi bili do slovenskega komunističnega sistema in njegovega jugoslovanskega malika bolj neprizanesljivi od Puharjeve, kar pa spet izraža s pošteno, na suhih podatkih utemeljeno ostrino.

Pred kar nekaj leti, malo po premieri filma o Angeli Vode, je Drago Jančar sicer prizadeto, a optimistično zapisal, da prihodnost pripada Vodetovi in ne tistim, ki so jo potisnili na družbeni rob in jo obsodili na molk. Danes je tak optimizem včasih kar težko deliti. Toda neutrudno delo Alenke Puhar je eden vogelnih kamnov, na katerem ga bo nekoč spet možno zgraditi.

Zato ji Združenje novinarjev in publicistov podeljuje častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo.

-------------------------------------------------------------------

Lidija Hren in njena preiskovalna skupina TV Slovenija EkstraVisor

Prejemnica častnega priznanja Boruta Meška 2019 za izjemne dosežke

Mediji brez nadzorne in kritične vloge novinarstva so kilavi. Če ne razkrivajo nepravilnosti, zlorab in korupcije najrazličnejših elit v državi, ne opravljajo svoje najpomembnejše vloge. Če ne nadzorujejo vseh pomembnih odločevalcev z enakimi merili, so neverodostojni.

Preiskovalna skupina EkstraVisor je nastala, da bi opravljala prav to, nadzorno in kritično vlogo medija. TV Slovenija je EkstraVisor ustanovila aprila 2016. S tem se je slovenska nacionalna medijska hiša pridružila svetovni praksi večjih medijev, kjer imajo podobni preiskovalni oddelki že dolgo zgodovino.

Skupino sestavljajo preiskovalci Mateja Cankar, Neža Steiner, Vanja Gligorović, Anže Zabukovšek, novinar Viki Twrdy, vodja skupine pa je Lidija Hren.

Skupina rezultate svojih podatkovno-preiskovalnih projektov in prispevkov objavlja v posebnih oddajah na TV Slovenija 1 in na posebni spletni strani EkstraVisor (ekstravisor.rtvslo.si), ki je namenjena objavi razširjenih primerjav, analiz in rezultatov projektov ter originalno pridobljenih dokumentov, ko je to mogoče.

Skupina, ki je med drugim raziskovala koruptivne prakse pri nabavi medicinskih pripomočkov, nepregledno poslovanje državnega podjetja Telekom in nastanek bančne luknje v slovenskem bančnem sistemu, se je po naši oceni najbolj izkazala z raziskovanjem malverzacij pri Projektu Teš 6. Razkrili so nepojasnjeno izginotje 25 milijonov evrov iz rezervacijske pogodbe, ki se ga policija sploh ni lotila oz. Ga ni vključila v svoje preiskave, davčne utaje nekdanjega direktorja Teša in njegovo nepojasnjeno premoženje, vključno s plačili z zlatimi palicami, predvsem pa nedejavnost celjskega sodišča, kjer so si obtožnice podajali iz leta v leto kar trije sodniki.

Njihovo raziskovanje je bilo temeljito in poglobljeno, prikaz ugotovitev pa nazoren. Javnosti so postregli s podatki o ključnih koruptivnih ravnanjih v projektu in njihovimi akterji, o čemer so mediji pred tem le namigovali.

Skupina EkstraVisor po kakovosti raziskovalnega dela v obravnavi zahtevne tematike vidno izstopa v primerjavi z ostalimi oddajami tako nacionalne televizije kot avdiovizualnih medijev nasploh. Zaskrbljujoče ob tem je, da njihove ugotovitve pogosto ostanejo v zraku in da jih niti matična, niti ostale medijske hiše ne nadgrajujejo.

Ker je bil Teš 6 eden ključnih projektov naše države in si javnost zato še bolj zasluži, da je o ozadju obveščena, Združenje novinarjev in publicistov preiskovalni skupini EkstraVisor in njeni vodji Lidiji Hren podeljuje častno priznanje Boruta Meška za izjemne dosežke.

--------------------------------------------------------------------

Igor Omerza

Prejemnik častnega priznanja Boruta Meška 2019 za izjemne dosežke

Igor Omerza, magister ekonomskih znanosti, je bil v letih pred osamosvojitvijo Slovenije član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic in aktiven politik. Leta 1991 je postal generalni direktor Službe družbenega knjigovodstva (SDK), nato poslanec v parlamentu in ljubljanski podžupan.

Zadnja leta se posveča predvsem pisanju knjig (do danes jih je nastalo že 14). Nekatere je mogoče brati tudi v nemškem, hrvaškem in angleškem jeziku. Večinoma piše o nekdanji tajni komunistični politični policiji in javnosti odstira zastor polpretekle zgodovine.

Zgodovina ga je vedno zelo mikala. Najprej kot strastnega bralca, potem kot publicista. Zato ne čudi, da njegova prva knjiga z naslovom Ricardova teorija vrednosti (Založba Krtina, 1986) obravnava zgodovino klasične politične ekonomije. Sledila je knjiga Cestna afera (založba Magellan, 1989), ki posega v slovensko polpreteklost. Da je mojster v analitičnem pisanju, analiziranju vzrokov in posledic, pa je dokazal, ko je leta 1989 v Delu objavil svoj Osnutek slovenskega nacionalnega programa. Poleg tega je konec osemdesetih napisal številne članke o ekonomiji, najprej za Mladino, potem za Demokracijo. Vedno je znal ujeti duh časa in ga ponuditi sodobnemu bralcu.

Njegova prava publicistična in raziskovalna kariera, ki se ji je nato popolnoma posvetil, pa se je začela s knjigo, ki je takoj postala knjižna uspešnica, to je knjigo Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584 (Založba Karantanija, 2010). Sledil je niz del, ki so prek zgodb posameznikov, skupin ali gibanj odkrivala moč in neusmiljenost enopartijskega režima oziroma njegove tajne politične policije.

Njegov zakaj je razgaljenje preteklega političnega režima, da se ta ne bi več pojavil oziroma znova vzpostavil. Omerza prav zato sistematično in neprekinjeno raziskuje arhivsko gradivo, sestavlja zgodbo za zgodbo ter Sloveniji nudi vpogled v najbolj krut in nečloveški del polpretekle zgodovine.

Ker resnica včasih boli, njegovo raziskovalno in publicistično delo ni povšeči tistim, ki so bili na kakršen koli način vpleteni v dogodke, o katerih piše, zato so mu med drugim poskušali preprečiti dostop do arhivov. Posledici tega sta bila referendum o noveli zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (leta 2011) ter referendum o noveli zakona o arhivih (leta 2014).

Zaradi vztrajnega in strokovnega dela na področju odkrivanja novejše politične zgodovine mu Združenje novinarjev in publicistov podeljuje častno priznanje Boruta Meška za izjemne dosežke.

Govor Alenke Puhar ob podelitvi priznanja:

Pogled nevedne in tendenciozne

       Zadnji čas sem se morala precej ukvarjati s kritiko na svoj račun. Veliko je bilo javne, odkar spet objavljam v Delu, nekaj je tudi bolj skrite. V nekem dvajset let starem pismu je bilo najdeno tole:
       »Prav nič se ne čudim nevednosti pa tudi tendenčnosti novinarke, ki je zavila svoje vprašanje v trditev, da je bil Sokol po vojni ukinjen…«
       Saj ne, da bi bila zadeva svetovnega pomena, ampak … Ampak avtor pritožbe je Mitja Ribičič, ki je nekoč spadal med vodilne slovenske politike (od tajne policije do zvezne vlade je vodil). In pismo je šlo na rovaš Leona Štuklja, ki je bil s šestimi olimpijskimi medaljami velika zvezda. (V mladosti in potem spet po letu 1990, vmes ga je pogoltnila črna luknja.) Z njim sem imela malo pred stotim rojstnim dnevom (konec leta 1996) intervju, spraševala pa sem v glavnem o zadevah, ki jih drugi novinarji niso načenjali. In zdaj stavek, ki mi je nakopal politikovo nejevoljno oceno:
        »Vi ste bili sokol, dokler po vojni te organizacije niso ukinili?«
         Naj še tako strmim v stavek, se mi tudi iz razdalje dvajsetih let zdi miren, vljuden, nevtralen, brez jeze in pikrosti… Kar se tiče nevednosti pa… Ali je kdo videl kje kakšnega Sokola? No, torej… Zakaj neki se je zdelo veletovarišu Ribičiču vprašanje nevedno in tendenciozno?! Zakaj je Leonu Štuklju napisal očitajoče pismo, v katerem se je pritožil čez mene in čez Štukljev odgovor? Zato, ker je bilo o nekaterih stvareh treba popolnoma molčati… Sam glagol »ukiniti« je bil tako rekoč bogokleten. Znamenito organizacijo, daleč najbolj množično kulturno-narodno-telovadno-vzgojno združenje v predvojni slovenski zgodovini, je bilo treba opisati kot nekaj, kar je »prešlo na napredne pozicije« in se »zlilo s težnjami komunistične partije«. Vse drugo je nevedno in tendenciozno!
      Leta 1996, ko je bil tovariš Mitja Ribičič tako nezadovoljen z mano in sogovornikom, to seveda ni imelo kakšnih direktnih posledic. (Te bi zanesljivo bile deset let prej.) Oceno omenjam zato, ker se mi zdi, da je Ribičičev (to je partijski) pogled na to, o čem se sme govoriti in o čem ne, in če že, zavito v ideološki celofan še sprejemljivih besed – še vedno krepko pri močeh. Posledice tega opažam vsepovsod, recimo v pozivih, da je treba imeti samo »napredna« mnenja, »nazadnjake« pa je treba preganjati. Seveda pa je zamolčevanje in spregledovanje težko zaznavati. Za to je treba imeti kar dober posluh.
       Dosti lažje je opaziti zatekanje v vreščečo, glasno govorico, prepolno krepkih besed in superlativov. - Katastrofa! Škandal! Dol s klerofašizmom!- Če smem brez okolišenja povedati svoje mnenje: Mnogo kritikov se zateče k tovrstnim besedam, tudi psovkam in vulgarizmom, da jim ni treba napenjati možganov za kakšna bolj sofisticirana opažanja…
       Med krepkimi besedami, ki se nam kot trobente oglašajo v svarilo, je tudi potvarjanje – zlasti potvarjanje zgodovine. Pred nekaj dnevi so odkrili spominsko obeležje ameriškim pilotom, ki so se v zadnjem letu vojne zrušili na gozdnata kočevska tla. Slavnostni govornik Božidar Flajšman je imel oster govor, v katerem je opozori na potvarjanje zgodovine, na fašizem, ki se plazi po svetu itd. Pritegnil je mojo pozornost, ker sem se zadnja leta veliko ukvarjala z junaškimi, kdaj pa kdaj nesrečnimi angleškimi in ameriškimi piloti ter nasploh z zahodnimi zavezniki in našim odnosom do njih. (Prevedla sem, na novo in pošteno, spomine kirurga dr. Lindsaya Rogersa, ki je bil britanski oficir in je dve leti krpal ranjene partizane; dodala sem obsežno študijo.) Marsikaj bi lahko povedala o potvarjanju zgodovine, tudi tam in takrat, ko se baje fašizem še ni plazil po naših tleh. Ampak naj zdajle dam v misel samo govornikov klic po večnem apartheidu kot nujni potezi življenja. V imenu združenja za vrednote NOB je poudaril, da je treba ves čas ponavljati, kako so bili v vojnem času eni dobri in drugi zavrženi, in kako je treba to razločenost trajno ohranjati. Nemogoče je sprejeti, da bi se na isti plošči znašla imena zavezniških pilotov, partizanov in okupatorjevih sodelavcev! Nezaslišano!
       Dovolite, da vas za protiutež z imaginarnim ameriškim letalom odpeljem 74 let nazaj. Avgusta 1945 je nad Hirošimo eksplodirala atomska bomba. Ameriška bomba nad japonskim mestom. Štiri leta po tem, ko so japonska letala z bombami zasula ameriški otok in se je začela neusmiljena vojna med državama, lahko bi rekli imperijema. Eden vodilnih ameriških novinarjev John Hersey, rojen med prvo svetovno vojno na Kitajskem, je začel raziskovati ta strašni dogodek – enega prelomnih, zares zgodovinskih dogodkov. Spraševal je, tehtal, raziskoval, razmišljal, pisal, se trudil za dostop do informacij, v mnogočem tajnih in podvrženih cenzuri. In enako ali še bolj se je trudil za možnost objave. Delal je eno leto. Njegov obsežni članek je izšel avgusta 1946. Znamenit je po mnogih potezah. Najprej po svoji minuciozni natančnosti, saj pripoveduje o katastrofi – tu ta beseda ni pretirana -  skozi usodo šestih ljudi, ki so jo preživeli. Ti ljudje so predstavljeni z imeni, priimki, poklici, starostjo, z vsakdanjostjo, s poškodovanostjo, z osebnim strašnim trpljenjem… Ampak, da povem najbolj relevantno: Hersey, ki je bil tankovesten, originalen človek, je s svojo pripovedjo povedal, da so Japonci hkrati tako agresorji kot žrtve. Da so vojne stvar ljudi in ne abstraktnih kolektivnih, političnih blokov. In na fin način je povedal, da se od novinarja pričakuje tudi zaznavanje moralnih dimenzij.
       Herseyeva Hirošima s svojim človeškim sočutjem do ljudi, ki bi morali biti prikazani kot čisti negativci, a ki trpijo po krivdi nas, ki smo čisti pozitivni junaki, je bila objavljena v celi množici publikacij, tako rekoč se ji ni mogel izogniti noben pismen Američan in kmalu zatem tudi noben razmišljajoči človek v kultiviranem svetu. Čez sedemdeset let je postala dostopna tudi v slovenskem prevodu. A to očitno ne moti velikih duhov.