Svoboda tiska je osnova za svobodno družbo in pluralno demokracijo. Toda svoboda tiska ni popolna brez enakih možnosti za izdajanje medijev, brez enakih možnosti za obveščanje javnosti in brez enakih možnosti za novinarsko delo. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali imamo v Sloveniji vsi državljani enake možnosti za izdajanje medijev, ali imajo vse družbene skupine, tudi politične, enake možnosti za obveščanje javnosti ter ne nazadnje, ali imamo vsi novinarji enake možnosti za svoje delo. Novinarji tako kot vsi državljani različno razmišljamo, kot vsak državljan ima tudi novinar pravico do osebnega prepričanja in lastnega vrednotnega sistema. A vendar imamo občutek, da prav to velikokrat predstavlja oviro za marsikaterega novinarja, katerega osebno prepričanje se razlikuje od uredniške politike medija, za katerega ustvarja. To je še toliko bolj problematično, če se to dogaja v medijskih hišah, ki so javni zavodi oziroma v državni lasti in bi morali posebej negovati raznolikost tudi v političnih pogledih. Kajti javni zavodi in državna podjetja so v lasti vseh državljanov, ne vladajočih politikov.

Združenje novinarjev in publicistov vse od svoje ustanovitve opozarja na pomanjkanje politične raznolikosti medijev. Slovenija nima svojega Frankfurter Allgemeine Zeitunga, Timesa ali podobnega dnevnika s podobno idejno-vrednotno usmeritvijo. Večina slovenskih časopisov je idejno bližja levosredinskim strankam in ni naklonjena desnosredinskim, zato jih ne moremo opredeljevati kot nevtralne. Nevtralnih medijev ni, so samo opredeljeni. Podobno je z novinarji. Novinarji z drugačnim osebnim prepričanjem imajo manjše možnosti za svoje ustvarjanje, ker imajo premalo izbire na medijskem trgu, premalo časopisov za drugače misleče. Novi časopisi ter komercialne televizijske in radijske postaje so pogosto tarče pritiskov vladajoče politike, ki preko oglaševalskih agencij vpliva tudi na oglaševanje v medijih. Brez oglasov medij težko preživi, ker je slovenski trg bralcev premajhen.Veliko medijev je propadlo, nekateri še vedno bijejo bitko za preživetje. Ne samo majhni, ampak tudi veliki. Prodaja časopisov se je v zadnjih petih letih skoraj prepolovila, zlasti to velja za časopise z večdesetletno tradicijo izhajanja. Vprašanje je, ali bodo lahko vsi preživeli na časopisnem trgu.

Pomembno je tudi lastništvo medijev, saj je to pogosto podlaga za uredniško politiko. Država še vedno ni umaknila rok iz medijev. Delo in Večer, ki sta že bila olastninjena, sta po bankrotu Boška Šrota znova prešla v posredno last države, preko bank, ki so lastnice pivovarskega konglomerata. Zdaj se časopisni hiši prodajata preko javnih razpisov, kar je še vedno bolje kot v preteklih letih, ko se ju je Šrot polastil skrivaj preko slamnatih podjetij in poštnih nabiralnikov. Tudi Dnevnik se je lastninil pod mizo in brez javne ponudbe, njegov večinski lastnik pa je postalo podjetje v večinski lasti nekdanjega funkcionarja stranke, ki je v tistem času vodila vlado in pristojno ministrstvo.

Združenje novinarjev in publicistov je v preteklem letu opozarjalo na politične pritiske na novinarje. Omenili smo izjave treh takratnih urednikov, ki so o pritiskih javno spregovorili. Na Dnevnik je pritiskala agencija, ki je v času afere bulmastifi skušala obvarovati takratnega kmetijskega ministra. Na Finance je pritiskal odvetnik, ki je življenjski partner notranje ministrice in predsednice LDS. Na Kanalu A, sestrski televiziji POP TV, so prav tako imeli težave zaradi afere bulmastifi, afere Ultra ter afere Tomaž Ertl, ki ga je odlikoval predsednik države Danilo Türk. Omenili smo napovedi političnih čistk na nacionalni TV, na katere je opozoril bivši poslanec SD Andrej Magajna, ter poskuse političnega zasliševanja novinarjev, ki naj bi domnevno sodelovali s tako imenovanimi brezplačnimi časopisi. Posebno izjavo smo namenili tudi grožnji s smrtjo novinarju Financ, ki jo je izrekel sin ljubljanskega župana Zorana Jankovića, prav tako smo spomnili na fizični obračun nad novinarjem Delavske enotnosti, ko je raziskoval položaj delavcev v nekem zasebnem podjetju.

Opozorili smo tudi na kazensko zakonodajo, na podlagi katere je mogoč kazenski pregon novinarjev zaradi kritike javnih funkcionarjev. Tako se je v kazenskem pregonu znašel novinar Dela, ki se je kritično izražal o županu Jankoviću, zaradi podobnega razloga se je moral pred policijo zagovarjati tudi odgovorni urednik revije Reporter; policija pa je zaslišala tudi več novinarjev več medijskih hiš, ki so kritično pisali o delu sodnice, ki je žena pravosodnega ministra. Združenje je podalo predlog za ustrezno spremembo kazenskega zakonika, vendar ga je pravosodno ministrstvo zavrnilo. Opozorili smo tudi na usodo nekdanjega urednika STA, našega tajnika Boruta Meška, ki je zaradi političnih razlogov izgubil službo in se brez sredstev za preživljanje spopadal z neozdravljivo boleznijo; šele po njegovi smrti je agencija z njegovo vdovo sklenili izvensodno poravnavo. O političnih pritiskih smo redno obveščali javnost ter pripravili dve vmesni in končno letno poročilo. Tega smo tudi prevedli v angleščino in ga poslali mednarodnim novinarskim organizacijam in evropskemu parlamentu, kjer so se odzvali, da bodo naše navedbe skrbno preučili.

Igor Kršinar, predsednik ZNP

Ljubljana, 3. maja 2011

Pogovor na TV Slovenija o problematiki medijev v Sloveniji s predsednikoma obeh novinarskih združenj si lahko pogledate tukaj:

http://tvslo.si/#ava2.104349238;;