Združenje novinarjev in publicistov
Vrhovno sodišče: Nekorektno poročanje natisni

Vrhovno sodišče se je z odprtim pismom odgovornim urednikom in stanovskim organizacijam odzvalo na poročanje o družini Cerar iz Domžal z oceno, da novinarji, ki so poročali, niso preverjali in so enostransko prikazali primer. Kritični so tudi do politikov, ki so se po poročanju medijev tudi že oglasili. Svetovalec vrhovnega sodišča Gregor Strojin je v spremnem dopisu o odprtem pismu zapisal: „Objavite ga po lastni presoji, v luči korektnosti pa v primeru Dnevnika, Večera in POP TV upam, da kljub temu v celoti. Predvsem pa vas prosim, da ga upoštevate pri nadaljnjem delu.“

 

ODPRTO PISMO ODGOVORNIM UREDNIKOM SLOVENSKIH MEDIJEV

 

Ljubljana, 28.8.2008

 

Spoštovani,

v preteklih tednih so medijske stolpce v dobršnji meri zapolnili prispevki na temo družine Cerar iz Domžal. Izhodiščna premisa vseh je, milo rečeno, nepravičnost situacije, v kateri naj bi se znašla družina zaradi pomot na strani sodišča in geodetske uprave, ter neodgovornost vpletenih organov. Na zadevo so se s pozivi po rešitvi odzvali številni posamezniki, vključno s poslanci Robertom Hrovatom in Barbaro Žgajner Tavš ter ministroma Šturmom in Virantom, pri čemer je slednji dejal: »Situacija, ki je nastala gospodu Cerarju je škandalozna. Jaz ne vem, težko rečem, kdo je zdaj za to direktno kriv, gotovo pa, da svoj del odgovornosti nosi Geodetska uprava, sodišče, odvetniki tudi. To, kar se je zgodilo je res nekaj neverjetnega in se v pravni državi ne bi smelo zgoditi.«

Prejeli smo tudi vrsto jeznih dopisov, med drugim od programskega direktorja produkcijske hiše največje komercialne televizije, ki je sodstvo označil za »ene nemarne nesramne nesposobne uradničke«, kar sklepa na podlagi »poročil o grozi, ki se je zgodila družini Cerar«.

Iz prispevkov se da razbrati, da sta jeza in nezadovoljstvo Cerarjevih vsesplošna in iz človeškega vidika z njihovo situacijo sočustvujem. Kljub temu pa mi notranji občutek pravičnosti preprečuje molk in terja, da ob tovrstnem načinu poročanja ostro protestiram. Strinjam se tudi z dr. Virantom, da se kaj takega v pravni državi ne bi smelo zgoditi, a pri tem sam mislim predvsem na njegov komentar.

Iz vsebine pravnomočne sodne odločbe Okrajnega sodišča v Kamniku, na podlagi katere je bila odrejena deložacija, in ki bi jo po mojem mnenju kot predpogoj za kakršnokoli komentiranje zadeve moral prebrati katerikoli od poročevalcev, ne izhaja, da bi v zadevi šlo za kakršnokoli relevantno napako na strani zemljiške knjige ali geodetov. Vse tovrstne navedbe so bile v predhodnih postopkih že preverjane in upoštevane, zato jih ocenjujem predvsem kot nekritično povzemanje trditev ene od strani v postopku, ne glede na njihovo dejansko resničnost ali relevantnost. Resnica se spozna, šele ko se čuje druga plat zvona.

Kratek povzetek odločbe se namreč glasi: Cerarjevi so leta 1964 kupili hišo od osebe, ki ni bila lastnik zemljišča, temveč zgolj upravljalec objektov na zemljišču (recimo ji prodajalec). Prodajalčeva pravica upravljanja je nastala l. 1932, ko so predniki nasprotne strani Cerarjevih (recimo jim lastniki) s prednikom prodajalca sklenili zakupno (najemno) pogodbo. Zgodila se je vojna, sistem se je spremenil, objekti pa so nadaljevali svojo usodo gostinskih lokalov, dokler jih ni l.1964 prodajalec prodal Cerarjevim. Cerarjevi so lokal preuredili v stanovanjsko hišo, a v zemljiško knjigo se nikoli niso vpisali, niti se niso mogli. Prodajalec jim je namreč prodal nekaj tujega. Zemljiškoknjižni lastniki zemljišča so ves čas ostali isti. Kot je izpričano, so Cerarjevi že ob nakupu l. 1964 vedeli, da je zemljišče v tuji lasti, a se jim je to verjetno zdela postranska stvar. Sodni postopki med njimi in upniki so se začeli že v zgodnjih osemdesetih. Ocenjujem, da so toliko časa trajali tudi zato, ker upniki niso hoteli Cerarjevih na vrat na nos vreči z doma, in se jim tudi ni mudilo. Presojalo se je vse vidike, tako priposestvovanje, kot pravico graditelja na tujem zemljišču. Odgovor, skladno z zakonodajo, je bil jasen. Cerarjevi so na tuji zemlji in imajo zgolj morebiten obligacijski zahtevek. Zadnja odločba je postala pravnomočna l. 2000, tako da je lahko stekla izvršba, ki pa je bila v korist Cerarjevih večkrat preložena. Zadnji rok je nedavno tudi sprožil vse omenjene odzive.

Prispevki na več mestih citirajo g. Cerarja, da zahteva od sodišč samo ugotovitev dejanskega stanja. Sodišča so pri tem vezana na zakone, pogoj za zemljiško lastnino pa je v Sloveniji že 250 let, od Marije Terezije dalje in kljub vmesnemu socializmu, njen vpis v zemljiško knjigo. Do le-tega pa ni prišlo, ker, ponavljam, Cerarjevi objekta niso kupili od lastnika zemljišča, lastnik pa je prej kot slej želel svoje nazaj.

Glede na dejansko spornost in konfliktnost vprašanj, ki se znajdejo pred sodišči, se da iz vsake zadeve oblikovati odmevno zgodbo. Tovrstni prispevki praviloma nekritično povzemajo zatrjevanja ene od strani v postopku zgolj zato, da nastane odmevna zgodba ali cela serija le-teh in očitno smo temu priča tudi v tem primeru. Z lahkoto si predstavljam tudi zgodbo napisano z druge strani: Kljub desetletje pravnomočni odločbi lastniki na stara leta zaradi počasnosti izvršbe še vedno ne razpolagajo s svojim premoženjem!

Nezadovoljstvo ene od strani v postopku je skorajda po pravilu posledica sodne razrešitve vsakega spornega razmerja. Pri tem je potrebno upoštevati, da je to bilo konfliktno (in v večini primerov čustveno nabito) že dolgo preden je prošnja za njegovo razrešitev skladno z zakonodajo sploh prišla pred sodišče. A na koncu lahko zmaga le ena stran. Včasih se takšni primeri zgodijo preprosto zato, ker se določena ponudba zdi skoraj predobra, da bi bila resnična. Najpogosteje tudi je! A ljudje smo po naravi takšni, da krivdo za lastno malomarnost ali napake bližnjih, če se le da, radi zvračamo na druge. Potem lažje živimo sami s seboj, drugi pa itak nimajo prav.

Žal sodstvo v primerih medijske kritike ne more odgovarjati na posamična, partikularna vprašanja, ki praviloma želijo le potrditev teze o nepravilnosti odločitev. V okviru sodnega postopka se je že pred medijskim izpeljalo mnogo kompleksnejše, objektivno in temeljito preverjanje dejanskega in pravnega stanja. Tudi v kolikor bi kje v postopku bile napake, je lahko edini objektiven forum za njihovo nadaljnjo odpravo sodišče v obliki rednih ali izrednih pravnih sredstev.

Izredno ukrepanje s pomočjo medijev in reševanje tovrstnih situacij predstavlja odmik od (rednega) pravnega reševanja. Poteka na nivoju čustvenega (medijskega) odziva in je po naravi stvari pristransko in neobjektivno. Ustvarja neresnično percepcijo o sistemu, v katerem živimo, reševanje takšnih situacij pa zavestno ignorira dejstva in splošna pravila, ter prejudicira rešitev v korist najglasnejšega.

Izrazito senzacionalističen način poročanja ima realne posledice tako za pravno kulturo kot za splošen nivo pravne in dejanske varnosti v državi. Negativen vtis o pravu in sodstvu, ki se ustvarja predvsem preko škandalozno predstavljanih zgodb, posledično vodi do realnih destruktivnih posledic na splošnem družbenem in političnem nivoju.

V okviru medijskih hiš bi kot nujno pravilo za zagotovitev minimalne objektivnosti pri poročanju o zadevah, vezanih na sodne postopke, morali upoštevati vsaj korektno preverjanje dostopnih informacij. V tem primeru gre za pravnomočno sodno odločbo. Te so javnosti dostopne in jih sodišča na zahtevo tudi redno posredujejo.

Dodatno komentiranje in razlaganje sodnih odločb za namen medijske obravnave pa iz načelnih razlogov ne more biti vloga sodišča. Če bi sodstvo že pristalo na takšno igro brez ustreznih kakovostnih varovalk na strani medijev (vsaj ustrezno poznavanje širše tematike in strokovnost novinarjev), bi se s tem zavezalo k obveznosti potencialnega komentiranja katerekoli izmed preko 300.000 pomembnejših zadev letno, predvsem pa ogrozilo lastno objektivnost ter se podvrglo potencialnim postopkovnim očitkom pristranskosti in prejudiciranja. Da ne omenjam, da bi s tem dejansko konkretno pravno odločanje podredili javnemu mnenju, oziroma drugače povedano, pravo približali medijskemu sojenju in linču.

Pravna država ne pomeni, da morajo sodišča odločati tako, da so z odločitvami vsi zadovoljni. Pravna država zahteva delovanje v okviru sistema in po pravnih normah od vseh institucij, tudi izvršilnih, pa tudi državljanov samih. Od predstavnikov civilne družbe pričakuje, da ne išče le žrtev sistema oziroma primerov, na katerih se lahko nekateri posamezniki predstavljajo kot rešitelji in nosilci zadnjega upanja, temveč vzpostavi mehanizme za širše funkcionalno usposabljanje državljanov za njihovo razumevanje pravnega sistema in lažje življenje v njem. Ali se pač mogoče tudi za to misli, da je naloga sodstva?

Ignoranca pri tem ne more biti izgovor, navidezna senzacionalnost in posledice, ki jo ta prinaša za nekatere, pa prav tako ne. Vsi namreč živimo v isti družbi, in če, recimo, kriterij za ministrovo posredovanje za hitrejšo in ugodnejšo obravnavo na sodišču (kot je pričakovanje izrazil dr. Šturm) postane medijska predstavitev posameznega primera, lahko ves pravni sistem, ki so ga civilizacije gradile tisočletja, nadomestimo z resničnostnim šovom. A če bomo v njem vsi igralci, kdo bo pa glasoval?

 

Gregor Strojin

Svetovalec Vrhovnega sodišča RS

 
facebook

twitter

Aktualno

Vabilo

Vabljeni k ogledu pogovorov s slovenskimi poslanci v Evropskem parlamentu, ki jih bo v živo prenašal www.euportal.siPogovori bodo potekali v torek, 2. 2., med 15.30 in 17.30, in v sredo, 3. 2.,  med 17.00 in 18.30.

 
Gregor Knafeljc, stara zgodba
Mnogi novinarji glasno protestirajo, ker je novi odgovorni urednik tiskovni predstavnik podjetja brez ene same izkušnje iz novinarstva. Seveda je to sprenevedanje. V slovenskem medijskem prostoru je bilo podobnih nastavitev s strani kapitala (beri: politike) že nič koliko. Tu izkušnja manj ali več ni pomenila praktično nič. Še več, mnogi izkušeni novinarji in uredniki, ki so postali odgovorni uredniki, so bili povsem nesposobni. Da je to res vidimo njihove rezultate - naklade in branosti so zaradi nesposobnega vodenja tako padle, da se nekateri mediji ne bodo nikoli več pobrali. Mnogi zato životarijo in odpuščajo, nekateri pa bodo celo povsem propadli.
Preberite več ...
 
Kazenski pregon zoper novinarja Kršinarja

Vabimo vas k spremljanju kazenskega postopka zoper novinarja Reporterja Igorja Kršinarja in fotografa Primoža Lavreta zaradi domnevne razžalitve nekdanjega načelnika jugoslovanske Udbe Silva Gorenca. Predobravnavni narok v zadevi bo potekal v četrtek, 13. novembra, ob 12.30 uri na okrožnem sodišču v Ljubljani, kar je natanko mesec dni potem, ko sta se morala novinar in fotograf zaradi podobnega postopka zglasiti na sodišču na pobudo zasebnega tožilca, nekdanjega načelnika slovenske Udbe Janeza Zemljariča.

Preberite več ...
 
© 2007 Združenje novinarjev in publicistov.
Izdelava spletne strani: Alteralis, Matej Puntar s.p.
Vaš brskalnik ne podpira CSS-a.