Medijski profesionalizem za medijsko svobodo 

1. Strokovno znanje vključuje na prvem mestu nesporno poznavanje predmeta, ki ga v mediju obravnavamo. Brez tega so medijska sporočila v najboljšem primeru obsojena na najpreprostejšo raven zdravorazumskih sodb, še bolj verjetno pa na nesmisle, netočnosti ali na slepo nekritično sledenje posameznim avtoritetam. Poleg poznavanja področja pa so seveda nujne tudi ustrezne veščine na področju razumevanja delovanja in logike medija v družbeno-kulturnem, organizacijskem pa tudi tehničnem smislu.
   
   
2. Profesionalni pogum je tisti, ki medijskim profesionalcem omogoča, da se upirajo vsakovrstnim pritiskom. Najbolj nevaren način pritiska in cenzuriranja poteka na prikrit in sofisticiran način. Predvsem pa se najbolj učinkovita in zato še toliko bolj nevarna cenzura dogaja na ravni avtocenzure, ko zunanji pritisk - niti urednika, še manj pa lastnika ali celo države - sploh ni potreben, ko hlapec preprosto ve, kaj gospodar od njega pričakuje, pa čeprav gospodar modro molči. Najbolj učinkovita in zato najbolj nevarna avtocenzura je seveda tista, pri kateri novinar niti ne zaznava pritiskov, temveč jemlje določeno orientacijo preprosto kot samoumevno, občasne »namige«, ki pridejo iz pravih instanc, pa kot normalno ali celo kot dobrodošlo »smernico«. In kolikor bolj je novinar šibko izobražen, slabo razgledan ter za svoj položaj hvaležen klientelističnim in nepotističnim mehanizmom, toliko bolj verjetno je, da bo obravnaval tako stanje kot normalno in ga celo odobraval. Zato je samoumevno, da je pogum mogoč in utemeljen ob opori na znanje.
   
   
3. Demokratična svobodomiselnost pomeni vrednotno usmeritev medijskega profesionalca. V odnosu do najbolj temeljnih vrednot medijski profesionalec ne more biti indiferenten. Sprejemanje vrednot demokracije, demokratičnega odprtega in strpnega dialoga, temeljnih človekovih pravic in svoboščin mora biti samoumevno. Ciničen odnos do vrednot svobode in demokracije namreč pomeni tudi veliko verjetnost opuščanja medijskega profesionalizma in prehoda k slepem služenju temu ali onemu gospodarju, na primer iz »pragmatičnih« razlogov. Raven temeljnih vrednot preprosto mora biti nesporna in samoumevna.
   
   
4. Kritična distanca pa je nujno potrebna do vseh drugih predmetov medijske obravnave: do družbenih akterjev, idej, ideologij, nazorov, politike, gospodarstva, civilne družbe. Predvsem pa je na prvem mestu treba vzpostaviti ustrezno in zdravo distanco do svojih lastnih nazorov, predsodkov, simpatij in antipatij. Popolna nevtralnost ni nikoli mogoča in niti ni zaželena, vendar pa le ustrezna distanciranost zagotavlja, da se izognemo cenenemu navijaštvu za ene in proti drugim akterjem ter idejam, da medijskega profesionalizma ne zamenja na primer politični aktivizem.
   
   
5. Družbena odgovornost je povezana z realnim vplivom medijev kot »četrte veje oblasti«. Družbena realnost je v veliki meri konstruirana realnost. Družbeni svet je v veliki meri tak, kakor ga ljudje razumejo. Znameniti Thomasov teorem o samoizpolnjujoči prerokbi pravi, da so družbeni dogodki, za katere ljudje verjamejo da so resnični, v svojih posledicah tudi dejansko resnični. Mediji zato družbenih resnic ne le sporočajo, temveč jih v znatni meri tudi pomagajo ustvarjati, kar jim daje nesporno moč. V nesvobodnih razmerah je to seveda le moč tistih, ki z mediji upravljajo. Večja pa, kot je medijska svoboda, večja mora biti tudi družbena odgovornost medijskih profesionalcev.