Združenje novinarjev in publicistov
Umrl je Viktor Blažič

V 87. letu starosti je umrl novinar in publicist Viktor Blažič. Novembra lani ga je predsednik republike zaradi njegovega novinarskega dela odlikoval z redom za zasluge. ZNP pa mu je lani podelil Meškovo nagrado za življensko delo pri osveščanju družbe. V nadaljevanju objavljamo utemeljitev nagrade, ki jo je takrat spisal predsednik odbora za podeljevanje Meškovih nagrad Boštjan M. Turk.


---------------------------

Utemeljitev podelitve Častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo oporečniku, publicistu, zgodovinarju in prevajalcu Viktorju Blažiču žanrsko presega običajno formulo, ki jo ob takšnih priložnostih izrekajo člani ali predsedniki žirij teh ali drugačnih stanovskih odličij. V resnici gre v tem primeru za srečanje z zgodovino slovenskega naroda, v najbolj izzivajoči plasti 20. stoletja, v tistem, kar je pripeljalo do ustvaritve slovenske države.

Viktor Blažič ves čas navzoč v tej aktivnosti, četudi na prvi pogled manj izpostavljen, je bil ne samo premišljevalec in osmišljevalec časa, ki se ga danes spominjamo z nelagodjem, temveč se je v dejavni distanci vzpostavil kot njegova vest in arbiter. V tem vidimo dalekosežno pomembnost človeka, katerega dejanska teža je v eksponentnem nesorazmerju z vrednotenjem, ki mu ga je namenila in mu ga še namenja slovenska družba.

Viktor Blažič je v svojem življenju dejansko soustvarjal ključne trenutke, ki so pripeljali do (formalnega) padca boljševistične oblasti in do državne samostojnosti republike. Bil je navzoč v najranejših trenutkih porajanja slovenske demokracije, četudi je bilo te tedaj le za odtenek, pa še neskončno ogrožena je bila, skupaj z njimi, ki so si zanjo prizadevali. Današnjega slavljenca tako najdemo pri oblikovanju dijaškega glasila Mi, mladi, v katerega prispevajo svoje misli in literarne zapise ljudje, ki tudi kasneje ostajajo sredobežno jedro prizadevanj za boljšo, predvsem pa samobitnejšo Slovenijo , Dane Zajc, Lojze Kovačič in Janez Menart.

V začetku šestdesetih let je Viktor Blažič polno udeležen pri snovanju Perspektiv, prvega disidentskega glasila v domovini, če upoštevamo tedanje kriterije. Lojze Kovačič ga poveže z Edvardom Kocbekom, soborcem in duhovnim tovarišem še iz partizanskih časov, ko sta eden bolj očitno kot drugi poskušala partijsko miselnost korigirati s postulati krščanskega socializma. Ta po eksistencialni izkušnji Borisa Pahorja, Blažičevega življenjskega sopotnika, predstavlja bivanjsko formulo našega časa.

V Perspektivah objavlja krajše kritične članke in postane tudi član uredništva. Vendar vihar ni daleč: strela trešči po Jožetu Pučniku, njegovem sodelavcu. Od tedaj se življenje Viktorja Blažiča vzpenja v sekvenco moderne slovenske legende. Prvič ga obišče policija, preiščejo njegov dom in njega samega. Četudi volčje grizen, česar človeku 21. stoletja, bivajočem na tem prostoru preprosto ni mogoče razumeti, ker ni nobene analogije za možnost izkustvenega podoživetja, Viktor Blažič vztraja in piše naprej. Razpršen in skrit za psevdonime nastaja oporečniški opus, ki trka na vest naroda in posameznikov. Že zelo zgodaj se v njegovem pisanju namreč odraža skrb za moralo, ki je v času samoupravnega socializma propadala prva, daleč pred gospodarstvom in drugimi, zunanjimi parametri nekdanje skupne države. Naravnost antološko mesto, v katerem se Blažič z breztežno lahkoto suverenega stilista – in slog je človek, so dejali Francozi, ki so tej stvari prišli do dna – zagrize v razjede duha, ki jih takšen političen sistem spočenja vsakodnevno, na vseh ravneh človeškega prebivanja v skupnosti. Pasaža bi sama po sebi lahko nadomestila gore gradiv, ki želijo mladino (in druge, nevedne) poučiti, kakšno je bilo življenje v titoizmu, toliko povedna je. Navedimo jo v celoti: »In če bi takrat, ko so se začela svinčena sedemdeseta leta, znal na neštetih sestankovanjih pravilno povzdigniti svoj glas in se s tistim posebnim srdom v očeh (spomnite se Mirana Potrča) spraviti na kak že vnaprej označeni primer »nacionalizma« ali »anarholiberalizma«, bi se lahko znašel tudi v kakšnem skupščinskem odboru, mogoče kar v Beogradu. Tako so se delale stvari in drugače se jih takrat tudi delati ni dalo: vsak od udeležencev je moral biti tako s svojo dušo, kakor tudi s svojo materialno eksistenco privezan na neke jasli. In vsak je moral pokazati, da je zadovoljen s seboj in še posebej s tem, kako dobro je znal poskrbeti tudi zase, kako dobro kupčijo je sklenil. To slednje je sčasoma, ko je magija najnaprednejših, edino pravilnih, znanstvenih svetonazorskih prepričanj jela popuščati, postalo tudi tisto najzanesljivejše prepoznavno znamenje pravih, tako rekoč političnih kadrov« (Viktor Blažič, Svinčena leta, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1999, str. 40-41).

Še usodneje v tkivo tedanje družbe poseže z neobjavljenim spisom Vodniki in varuhi, kjer najdemo odlomke, ki govorijo še danes, bolje govorijo danes še natančneje kot leta 1975. V njem imensko prepoznamo tiste, ki moro časa, oblikovanega v totalitarnem sistemu, raztegujejo v današnji dan. Demokracija je možnost izbire, vsakogar in vseh v enaki meri. Sedemintrideset let nazaj formulira Viktor Blažič stavke, katerih sporočilo danes še ostreje žari: »Seveda nudi okolje brez izbire zlate priložnosti za samozvane izbrance, ki na ta način lahko neomejeno in po mili volji razkazujejo svojo samovšečnosti in so lahko vsak trenutek povsod navzoči kot edini, ki so sploh mogoči. V nobene primeru pa te ne more biti priložnost za kulturo nekega naroda, torej v našem primeru za slovensko kulturo. Družba, v kateri ima kriterij pripadnosti prvo in odločilno besedo pri vzpostavljanju lestvice vrednot in vrednosti, se odpove kvalificirani selekciji vrednosti in vrednot« (Viktor Blažič, Vodniki in varuhi). Brez težav lahko paradigmatiko »samozvanih izbrancev«, nadalje »kriterija pripadnosti« in ljudi, ki so »edini sploh mogoči« preverjamo na konkretnih imenih in dejanjih posameznikov, ki si dan današnji lastijo državo. Pogledati je potrebno le katero od javnih občil in videti, kdo se v njih pojavlja najbolj ozaljšan največ krát, pa bo zaprti krog slovenske družbe med leti 1975 in 2012 izrisan v celoti.

Za svojo analizo – kot vidimo ji tudi desetletja niso ničesar odvzela – je bil Viktor Blažič hudo kaznovan. Po dobrosrčnosti sodnika, ki ga je preprosila nagrajenčeva mati, je dobil le dve leti strogega zapora. V istem času je moral za isti »prekršek« France Miklavčič za šest let v zapor. Sodnika so zaradi tega kasneje degradirali, kar je še en kamenček v mozaiku preperele morale titoizma, s katerim se je spoprijel Viktor Blažič.

A prekletstvo se po prihodu iz ječe ni končalo, prav za prav se je šele začenjalo: »Pravi kaznjenec pa postane politični obsojenec v svinčenih letih šele na svobodi«(Viktor Blažič, Svinčena leta, str. 49). Tako v enem svojih antoloških stavkov opiše nadaljnjo življenjsko usodo. Leta 1984 ga – ob neverjetnem talentu, ki ga razodeva njegovo pisanje – upokojijo kot skladiščnika v časopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice, vseslovenske ustanove, ki še dandanašnji hrani nekatere njegove spise v bunkerju oporečnikov, v znamenitem fondu D.

Vendar je njegovo oporečništvo odgnalo v mnoge smeri, ki so se šele sčasoma izkazale kot usodno pomembne za rast in obstoj slovenskega naroda. V svinčenem času je pripadal krogu, ki je edini vzdrževal demokratično misel in se zaziral v slovensko samobitnost. Njegovo središče so bili Boris Pahor, Edvard Kocbek in Viktor Blažič, organ njihovega sporočanja pa revija Zaliv: predvsem zaradi nje je moral današnji nagrajenec tudi v zapor. V osemdesetih letih, ki označujejo najbolj intenzivno obdobje njegove dejavnosti, odpira teme, ki pomenijo promocijo samostojne države. »Že zdaj je jasno, da si bomo morali pot do lastne obljubljene dežele poiskati in utreti sami. Če takega stanja ni moč doseči v skupni državi, tedaj si bo treba poiskati pogoje zanj brez nje« (Viktor Blažič, »Izbiranje sovražnika«, v Revija 2000, 44/45, 1988, str. 54). Tako se glasi zaključni stavek daljše razprave, v kateri je avtor polemiziral z Janezom Stanovnikom, točneje z njegovo tezo, da je Jugoslovanska ljudska armada »tudi naša, slovenska vojska«. Spomnimo se, da tedanja oblast ni prav v ničemer želela pretrgati popkovino s federacijo: nasprotno: zgledu oporečnikov je začela slediti šele takrat, ko jo je Slobodan Milošević – kot nekdaj Stalin Tita – postavil pred vrata in ji sporočil, da zanjo v skupni domovini ni več mesta.

Za razliko od teh je Viktor Blažič ves čas svoje disidence – ki se je zaradi nemilih razmer potegnila vse do današnjega časa – gradil domovino, ki je pozneje postala naš dom, osamosvojeno Slovenijo, v družbi najpomembnejših evropskih narodov, zazrto v svetovni horizont. Viktorja Blažiča ob koncu počastimo s spoznanjem, da predstavljata njegovo življenje in mogočna beseda, ki jo je skozi desetletja ustvarjal, nedeljivo celoto, v nenehnem in neomahljivem prizadevanju za pravico, resnico in slovensko samobitnost. Zaradi te, naravnost preroške vztrajnosti v čistosti in poštenju, mu Upravni odbor Častnega priznanja Boruta Meška decembra 2012 podeljuje pričujoče odličje.




 
facebook

twitter

Aktualno

Vabilo

Vabljeni k ogledu pogovorov s slovenskimi poslanci v Evropskem parlamentu, ki jih bo v živo prenašal www.euportal.siPogovori bodo potekali v torek, 2. 2., med 15.30 in 17.30, in v sredo, 3. 2.,  med 17.00 in 18.30.

 
Gregor Knafeljc, stara zgodba
Mnogi novinarji glasno protestirajo, ker je novi odgovorni urednik tiskovni predstavnik podjetja brez ene same izkušnje iz novinarstva. Seveda je to sprenevedanje. V slovenskem medijskem prostoru je bilo podobnih nastavitev s strani kapitala (beri: politike) že nič koliko. Tu izkušnja manj ali več ni pomenila praktično nič. Še več, mnogi izkušeni novinarji in uredniki, ki so postali odgovorni uredniki, so bili povsem nesposobni. Da je to res vidimo njihove rezultate - naklade in branosti so zaradi nesposobnega vodenja tako padle, da se nekateri mediji ne bodo nikoli več pobrali. Mnogi zato životarijo in odpuščajo, nekateri pa bodo celo povsem propadli.
Preberite več ...
 
Kazenski pregon zoper novinarja Kršinarja

Vabimo vas k spremljanju kazenskega postopka zoper novinarja Reporterja Igorja Kršinarja in fotografa Primoža Lavreta zaradi domnevne razžalitve nekdanjega načelnika jugoslovanske Udbe Silva Gorenca. Predobravnavni narok v zadevi bo potekal v četrtek, 13. novembra, ob 12.30 uri na okrožnem sodišču v Ljubljani, kar je natanko mesec dni potem, ko sta se morala novinar in fotograf zaradi podobnega postopka zglasiti na sodišču na pobudo zasebnega tožilca, nekdanjega načelnika slovenske Udbe Janeza Zemljariča.

Preberite več ...
 
© 2007 Združenje novinarjev in publicistov.
Izdelava spletne strani: Alteralis, Matej Puntar s.p.
Vaš brskalnik ne podpira CSS-a.