Kultura med dolgočasnotjo in starodobnostjo natisni

Tino Mamić

Slovenski mediji prikazujejo kulturo tako dolgočasno in starodobno, da od branja in gledanja odvračajo celo same kulturnike. Kot ljubitelja kulture, ki na teden prebere vsaj eno knjigo, obožuje klasično glasbo, redno obiskuje muzeje lepih umetnosti in ima rad gledališče, me zanima, kaj se dogaja na področju kulture. A vendar rednih televizijskih oddaj o teh dogodkih praktično sploh ne spremljam. Če si kdaj ogledam oddajo po Odmevih, je to povsem po naključju, ko obsediš pred TV-zaslonom že tako zaspan in utrujen, da se ti ne da vstati in oditi v posteljo. Isto velja za časnik Delo. Ob vsakodnevnem listanju se mi pogled le redko ustavi na kulturnih straneh.

Celo Književni listi me ne pritegnejo, pa čeprav sem knjižni molj in občasno pišem knjižne recenzije. Že dolgo se sprašujem, kaj je z menoj narobe? Odgovor, da me kultura kot veliko večino ljudi pač ne zanima, ne drži. Tudi s tem, da sem kulturni analfabet, ki ne razume sodobne umetnosti, se ne strinjam. Povsem samovšečno sem ugotovil, da je večina novinarskih prispevkov s področja kulture predstavljena nezanimivo. Dokaz za to trditev, zaradi katere jih bom gotovo še slišal, je medijsko poročanje o gospodarstvu. Čeprav se na ekonomijo precej manj spoznam kot na kulturo, dnevnik Finance berem z užitkom, večini prispevkov nacionalne televizije o gospodarstvu pa prisluhnem brez pretiranega umskega naprezanja. Je torej problem v meni ali v poročanju o kulturi?

Kultura je v naši državi postala področje izbrancev, ki se spoznajo na instalacije, absurde, provokacije, alternativo. Klasična kultura oziroma lepa kultura sicer ni prepovedana, je pa odrinjena na obrobje. Naj kdo sešteje, koliko denarja država denimo nameni vsem pevskih zborom skupaj v enem letu. Stavim, da manj kot ljubljanskim galerijam v enem mesecu. Pa čeprav je aktivnih pevcev v državi nekajkrat več kot obiskovalcev galerij.

Ko se človek sprijazni, da mu je všeč kultura, ki so jo potisnili v drugo ligo, se mora soočiti še z očitki na račun svojega okusa. Postane, če uporabim besedje raziskovalcev ljubljanske FDV, del prebivalstva, ki ga označujejo naslednji pojmi: nižja izobrazba, podeželje, popularna kultura, netolerantnost, podpiranje desnosredinskih strank, narodno-zabavna glasba in katolištvo. Slovenski mnenjski voditelji, ki to niso zaradi prodornosti svojih idej, ampak samo zato, ker jih mediji porivajo (da ne uporabim kakšnega hujšega izraza) v ospredje prefinjeno, pa tudi povsem odkrito, redno pljuvajo po tovrstni kulturi in njenih ljubiteljih.

Že Prešeren je napisal, da je slep, kdor se s petjem ukvarja. Pametni, oziroma tisti, ki v družbi veljajo za pametne, so se od nekdaj ukvarjali z donosnimi, ne pa lepimi stvarmi.