Polintelektualizem - učinkovit strup za kulturo (medijev) natisni

Brane Senegačnik

        Velikokorat se govori o tem, da so poglavitni problem slovenske kulture mediji in njihova povezava s kapitalom. Manjkrat pa o tem, da so element kulturnega in vrednostnega sistema, brez katerega bi sami ne obstali dolgo časa. In še manjkrat ali skoraj nikoli o tem, na kakšnem prepričanju temelji ta sistem. Toda tudi to je pravzprav uspeh naše sodobne medijske kulture: z nenehnim pritokom velike količine vrednostno problematičnih informacij preprečiti razmislek; z vztrajnim gostobesednim pojavljanjem prekriti drugačno misel in izčrpati energijo drugače mislečih. V nasprotju z običajno kritiko menim, da ni problem medijev v njihovi očitni neintelektualnosti ali celo protiintelektualnosti, temveč v polintelektualnosti, ki je veliko učinkovitejši strup za kulturo. Demokratični formalizem, skepticistični popadki po potrebi, zavajajoče analogije - vsi ti pojavi, obžarjeni z varljivim obstretom svobodnega intelekta, nosilni elementi tranzicijske pa tudi postrazsvetljenske politike, so tudi temeljne vrednote in hkrati sredstva njene medijske realizacije.

_____________________________________________________________________ 

        Predstavljajte si: neki ekipi, sestavljeni iz renomiranih, odličnih nogometašev, ne dovolijo vstopiti na stadion in nastopati na uradnih tekmah. Čisto vseeno je, kakšna je njihova kakovost, saj je nimajo kje pokazati. Najsibo posameznik še tako dober, na nogometnem igrišču sam nima kaj početi: njegova edina možnost je, da prestopi v ekipo, ki sme na stadion, da obleče dres tistih, ki uradno obstajajo - se pravi, o katerih poročajo mediji in ki so zato nacionalne ali celo internacionalne zvezde. Ta ekipa pa igra na prazen gol, igra igro brez nasprotnika, s samim seboj. Včasih sicer zaradi lepšega ustrelijo preko vrat, zabijejo si celo kak avtogol, toda sicer! Nasprotnik ne najde in ne najde orožja proti njihovi strašni sredini; njihovi prodori po levem krilu so neustavljivi, vsi zračni dvoboji so njihovi ...

        Takšno igro s samim seboj v vseh pomenih, vključno z najbolj dražljivim, v glavnem igrajo večinski slovenski mediji, ki oblikujejo razmišljanje o vsakdanjih rečeh, zaradi vztrajnosti svojega vpliva pa določajo tudi širše vrednostno obzorje. Ker so edini, so seveda v vsakem primeru najboljši, pa četudi spravljajo človeka, ki ni čisto obupal nad sposobnostjo mišljenja in smislom argumentacije, v še takšno žalost in jezo.

"Visoka profesionalnost", "objektivnost", 2apolitičnost" in "kulturnost" so reklamna gesla, ki so v družbi brez kriterijev obveljala za njihove kvalitete. Ljudje kupujemo dnevnike tudi, če ne predvsem zato, ker nas zanimajo vreme, televizijski spored, kulturni dogodki, osmrtnice, sveži športni dogodki ipd., skratka, nanje smo navezani iz zelo pragmatičnih razlogov, da ne bi povsem izgubili stika s tokom vsakdanjosti. Vrednotenje pa je nepogrešljiva sestavina človekovega mišljenja: vrednostno nevtralna informacija je v bistvu defektna in za bralca neprivlačna, če ne že kar neopazna. Tega se oblikovalci medijev seveda zelo dobro zavedajo, zato z vso razpoložljivo energijo in sredstvi izkoriščajo pragmatični interes bralcev za svoj vpliv na njihov vrednostni svet. Zvrst medija pri tem nima velike vloge: če odštejemo tehnične posebnosti, velja povsem tudi za elektronska javna občila, bolje rečeno, za sredstva oblikovanja javnega mnenja. Mediji namreč še zdaleč niso (zgolj) to, kar pove njihovo ime: posredniki sporočila, informatorji, temveč so v najbolj poudarjenem pomenu besede formatorji zavesti sodobnega večinskega človeka. Pogoj njihovega uspeha pa je, da jim uspe to prikriti. Preprosto in žalostno dejstvo: laž je tu deviza uspeha.

        Velikokorat se govori o tem, da so poglavitni problem slovenske kulture mediji in njihova povezava s kapitalom. Manjkrat pa o tem, da so element kulturnega in vrednostnega sistema, brez katerega bi sami ne obstali dolgo časa. In še manjkrat ali skoraj nikoli o tem, na kakšnem prepričanju temelji ta sistem. Toda tudi to je pravzprav uspeh naše sodobne medijske kulture: z nenehnim pritokom velike količine vrednostno problematičnih informacij preprečiti razmislek; z vztrajnim gostobesednim pojavljanjem prekriti drugačno misel in izčrpati energijo drugače mislečih. V nasprotju z običajno kritiko menim, da ni problem medijev v njihovi očitni neintelektualnosti ali celo protiintelektualnosti, temveč v polintelektualnosti, ki je veliko učinkovitejši strup za kulturo. Demokratični formalizem, skepticistični popadki po potrebi, zavajajoče analogije - vsi ti pojavi, obžarjeni z varljivim obstretom svobodnega intelekta, nosilni elementi tranzicijske pa tudi postrazsvetljenske politike, so tudi temeljne vrednote in hkrati sredstva njene medijske realizacije.

        Poljubno rezanje zgodovinskega konteksta in selektivno (v skladu z ideološkim interesom) določanje njegove relevantnosti; absolutizirati določeno stanja pravnega reda in zanikati njegove etične korenine, pa zopet aboslutno zavračati kako drugo stanje v imenu (ponavadi skrajno ideološko interpeteiranih) etičnih vrednot, kar pač koristi tvoji strani; vse je mogoče izenačiti na podlagi podobnosti, ki si jih omisliš, in vse je mogoče razločevati, na podlagi razlik, ki si jih omisliš, kakor pač kaže v kakšnem trenutku politične realnosti. Preprosto. Tako se totalitarizem v slovenski zgodovini začne in neha z Janezom Janšo, eni zakoni so sveti, drugi plod ideologije (ni pa medijsko dovoljen in od pravnikov družbeno pričakovan resnično odgovoren racionalen razmislek o njih), izbrisani so izenačeni s tistimi, ki so utekli partizanskim terminatorjem). Itd. Itd. Miheljakovska ali markeševska ali kdove čigava še forma mentis. Saj ni važno. Važno je to: razpolaganje z medijskim prostorom je izraz prepričanja, da razpolagaš z zgodovino in s kulturo.