Kartezij in Cankar: »Svobodni za spoznanje« v domačem tisku za dnevno rabo natisni
Boštjan M. Turk

        Članek obravnava kulturo pisane besede v slovenskih dnevnih medijih, v štirih časopisnih hišah, v Delu, Dnevniku, Večeru in Financah. Uvodoma ugotavlja zasnovanost prvih treh v izročilu revolucionarnega proletkulta: časopisi (bolje glasila) so nastali v času prevzema oblasti (konec štiridesetih let) in so ohranili genetično povezavo s svojo matriko. S tem stopajo v opozicijo s principom zahodnega mišljenja, kakršnega je formuliral Rene Descartes ob zori novega veka.  Časopisi v odnosu do stvarnosti niso objektivni, spoznavni realizem jim je tuj, ubrani so v ideološki diktat, katerega vsebinski stržen pa je izrazito predmoderen. Predmoderni sentiment pa ni difuzen, temveč organiziran po politični potrebi restavracije in kontinuiranosti nekdanje totalitarne oblasti. V takšnih razmerah abnormalno prepušča prostor patološkemu, zato je drugi stožer, okrog katerega je organiziran pričujoči tekst, Cankarjeva drama Hlapci. Ker gre za zgodovinsko središče slovenske dramatike, prav v njihovi luči eksploatiramo uredniško politiko teh časopisov, tako pa se dotaknemo tudi nekaterih oseb. Zapis vselej ostaja v liniji kontrastivne analize s Kartezijevim izročilom.  Članek v tej zvezi ugotavlja absolutno insuficenco domačega dnevnega tiska, na tej osnovi pa potegne tudi nekaj paralel s stanjem duha v domovini.

____________________________________________

        Geneza revolucionarnega tiska in skupne lastnosti predkartezijanskega sveta v tiskanih medijih: odsotnost dvoma, kliše, epistemološka kriza

        Pisati o aktualnem trenutku v slovenskih medijih ne mine brez kartezijanske izkušnje. Pod tem razumemo tisto načelo, da bodi vselej in pri vsem prvi dvom. Šele človek, ki bo temeljito dvomil o vsem, kar se predstavlja njegovi misli, bo zmožen resnico spoznati na pravi način, na ta način pa jo tudi posredovati drugim.

        Dvom, ki je srčika spoznanja, vodi k konstituiranju »mislečega subjekta«, ki je novodobni homo sapiens, človek, ki ve. Identiteta Zahodnega človeka je od Dekarta naprej utemeljena na cogitu, na človeku skepse, racionalnega mišljenja in logičnih zaključkov, ki usmerjajo njegovo misel. To je svobodni in misleči človek današnjega veka, neposredna sociološka, historična in lingvistična stvarnost vsega, kar nas obdaja.

        Z nekaterimi izjemami. Ponje smo se odpravili v slovenske medije, predvsem tiste, ki v najbolj zvesti obliki povzemajo pot mišljenja, če ko tako razumemo govor oz. njegovo inačico pisavo, danes pa tisk. Beseda bo o slovenskih tiskanih medijih, ki jih bomo premislili prav s stališča kartezijanskih mehanizmov, predvsem pa možnosti njihovih aktualnih implikacij.

        V središču takšnega pogleda se na mah pojavi oddaljenost oz. mimobežnost domače časnikarske prakse s postulati Dekartove filozofije, predvsem pa z ontologijo sodobnega človeka. Kako tudi da ne. Tiskana beseda javnih občil se še ni vrnila z onega ovinka, na katerem se je zadrževala dobrih pol stoletja. Če je splošno sprejeto, da smo Slovenci s komunizmom leta 1945 izstopili iz civilizacije in zgodovine, potem smo izstopili predvsem iz kartezijanske paradigme mišljenja in bivanja, kar pa se je odrazilo (in se še danes odraža) na agitpropovski intenci slovenskega tiska. Ta je bil izrazito, aktivno in brezkompromisno na strani obrambe revolucionarnih »dosežkov« in privilegijev, svoje notranje strukture pa v desetletjih ni dosti spreminjal. Spreminjal je ni, prilagodil pa jo je novim razmeram, vendar precej sramežljivo, vselej zgolj toliko, da je skozi potiskano celulozo presevala stara matrika. Kot pri francoskem filozofu je bilo vprašanje spoznavajočega subjekta povezano z vprašanjem svobode: svoboda ni zgolj nemir vesti ali stremeča podoba samega sebe: je rezultat kognitivnega procesa, ki posameznika umešča v to in to razmerje glede na družbeno stvarnost. Svobode ni brez spoznanja, kot slednjega ni brez dvoma.

        Revolucionarni tisk ne samo da je brez dvoma, spoznanja in logike, je tudi obsojen na slepo, nespravljivo in nečlovečno bivanje v zaprtem prostoru zunanjih diktatov, ki so vse, samo avtohtoni prostor človeške eksistence, svobode, ne. Revolucionarni tisk ne pozna prostosti kot tudi ne pozna človeka samega in njegove usode: višji ontološki doživljaji, ki določajo človekovo bivanje, njegovo etiko, moralo in naravo, so mu docela tuji. Še več, če mu niso tuji mu niso zgolj zato, ker lahko z njimi po potrebi manipulira in jih prilagaja vsakokratni potrebi nespremenljive in nespremenjene oblasti.

        V teh parametrih se slovenska tiskana beseda, največ ona, ki se izdeluje za dnevno rabo ne samo prekriva, temveč v globlje podrobnosti ujema s prakso revolucionarnega tiska na Slovenskem. Revolucionarni tisk imenujemo namerno in v zvestobi tiste povezave, ki jezikovni označevalec veže z njegovo zunajbesedno resničnostjo. Če je osrednji slovenski časopis Delo takorekoč do enega leta pred osamosvojitvijo na vrhu prve strani nosil geslo: »Proletarci vseh dežel, združite se«, je to počel iz globoke notranje nuje. Vsakodnevno je ponatiskoval misel utemeljiteljev marksistične teorije, v jedru katere je stalo prepričanje o nujnosti nasilnega preobrata v družbi v prvi in o neobhodnosti vzdrževanja nasilja v njej v drugi instanci. Branje Dela je tako potekalo pod emblemom proletarske revolucije, to je bila prva vsebina časopisa, druge so ji bile prilagojene, bolje prikrojene.

        V genezi slovenskih tiskanih medijev pa ne stojijo samo generalije iz zaprašenih teorij stoletje in pol mrtvih »mislecev«. Slovensko časopisje se je namreč razvilo iz neposrednega revolucionarnega početja na lastnem pragu, odtod poznamo Slovenskega poročevalca, Ljudsko pravico in druge, ki so v takšni ali drugačni obliki kasneje posojali okvir nacionalnim, regionalnim, pa tudi lokalnim dnevnikom oz. časopisju. Odtod Delo, podobno Dnevnik, tudi podobno Večer, z blagoglasnimi predhodniki, po imenu Titov Maribor ali še lepše Maršalov vestnik.

        V takšnem okolju se ne more rojevati kartezijanska analiza, ki je šele temelj profesionalnemu novinarstvu. Takšno okolje tudi ne more zagotavljati dveh nujnih pogojev vsakemu ustvarjanju ali spoznanju, dvomu na eni in svobodi na drugi strani. Vsi ti pojmi v njem odsostvujejo. Hkrati z njimi odsostvuje tudi kritična samorefleksija, to je zmožnost, da bi v slovenski tiskani besedi za dnevno rabo kateri od udeleženih subjektov znal razbrati kartezijanski »red stvari« ter svoje mesto v njem. Tudi tu pa bomo opazili isti fenomen kot v zgornjem odstavku. Samorefleksije sicer ni, njen krnek pa pogosto služi projekciji. Tak žurnalizem bo zato vse lastnosti, ki izvirajo iz pohabe kartezijanskega mišljenja rade volje pripisoval fiktivnim nasprotnikom ali za te potrebe oživljenemu imaginariju skritih sovražnikov, med katerimi bo prednjačilo nekaj tistih ljudi in  publikacij, ki skušajo svet videti prav v svobodi misli in izražanja, kot jih je štiri stoletja nazaj zarisal francoski filozof.

        Posvečenost edinemu cilju, zagledanost v smislu prešernovske glose v »to opravilo eno« pa ne mine brez težjih posledic za tisto, kar se imenuje integriteta pišočega posameznika, ker pa je po Dekartu pisati toliko kot misliti, se vse breme premo sorazmerno prenaša na osebnostno pozicijo konkretnega novinarja, na njegovo »vse«, če pod nedoločnim zaimkom razumemo tisto, kar nam kot ljudem daje vrednost, predvsem pa smisel naših prizadevanj. Revolucionarni tisk ne samo, da je pohabljal in pohablja resnico, pohablja tudi tiste, ki so bili in so še danes javno poklicani pričevati zanjo oz. njene obrise odstirati javnosti.

 

    Ivan Cankar: »Ono prepričanje in tako dalje, vse tisto je le suknja - kaj suknja, kvečjemu dežnik«

        Dodaten problem pa se pojavi, ko ugotovimo, da so nastavki za takšno držo že artikulirani v zgodovinskem spominu slovenstva, da se jih je natančno stoletje nazaj premislil, preučil in popisal tisti, ki mu je bil zaradi prepričljivosti besede, predvsem pa pronicljivosti v analizah narodnega značaja dan vzdevek »največji slovenski pisatelj in dramatik«, Ivan Cankar. Če lečo še izostrimo, pridemo do teksta, ki krona slovensko dramatiko in ki je bil kot tak vselej navajan v vrhu antoloških del domače besede. To je drama Hlapci[1].  Hlapci[2] so, kot se je strinjala kritika, pričevanje o poraženosti človekovih idealov, hkrati pa so nekakšne vrste razvedovanje po zgodovinski in bitni vrednosti slovenskega človeka, vsaj tistega, ki se izpostavlja v javnem delovanju. Ona javnost je kajpada drugačna od današnje. V svetu, ki ga še niso krojili mediji, je omejena na zasebnost, bolje na pol zasebnost znotraj struktur, v katerih se je tedanje slovenstvo nahajalo. To pa so družina, šola, cerkev in (čitalniška) politika. Vendar so nastavki isti.

        Zavest slovenskega človeka se skozi stoletja ohranja nespremenjena. Cankar to dokazuje, ko v svoji sodobnosti obuja izkušnjo, tedaj staro celih tristo let. Govorimo o zgodovinski maksimi, ki izničuje eksistencialno težo homo slovenicusa vse do absolutnega zanikanja. Takole pravi njegov alter ego, učitelj Jerman: »Sedaj pregledujem zgodovino protireformacije. Tedaj so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov« (Hlapci, str. 258). Ne glede se s tako eksklamacijo strinjamo ali ne, ne moremo mimo njene umetniške intence. Cankar sam jo je povzel v navedku iz Hamleta, ki ga je spet postavil za motto drami sami. Skliceval se je namreč na pravico umetnika do upodabljanja svojevrstne resničnosti, kajti tudi če je ta resničnost še toliko sui generis, »svoje vrste«, je še vedno sublimno resnična, kajti: »Namen umetnikov je bil od nekdaj, je ter ostane, da naturi takorekoč ogledalo drži: kaže čednosti nje prave črte, sramoti njé pravo obličje, stoletju in telesu časa odtis njega prave podobe«. (Hlapci, str. 227) Tako stojimo pred Cankarjevo ugotovitvijo, ki zavoljo Shakespearovega citata tudi za nas dobiva značaj obvezujoče stvarnosti. Med linijo ljudi, ki jih je v smrt ali izgnanstvo odrinila protireformacija in učiteljem Jermanom (Ivanom Cankarjem) na eni ter ostankom nevrednega plemena na drugi strani, vlada odnos premo sorazmerne zoperstavljenosti. In če je Cankarju v eni sami povedi uspelo postaviti temelj za zapopadek tristotih let slovenske zgodovine v njegovi sodobnosti, je še toliko lažje človeka iz začetka prejšnjega stoletja identificirati z ljudmi, ki jih spoznavamo in motrimo danes. Temeljni kriterij pa je zvestoba prepričanju, zvestoba samemu sebi.

        Če se v luči Cankarjevega zapisa še naprej oziramo po tristoletni oz. štiristoletni slovenski zgodovini, bomo prišli do logičnega spoznanja, da je slovenski človek svojo hrbtenico (in pamet) pohabil oz. pohabljal v različnih oblikah historičnih totalitarizmov. Na začetku stoji protireformacijski, ki je močno unison.[3] Cankar je bil priča nečemu, kar bi lahko imenovali klerikalni oz. liberalni totalitarizem, ker pa gre za velikega umetnika, pa ne moremo mimo vtisa, da je Cankarjeva slika totalitarizma pravzaprav kombinacija historičnega in brezčasnega nasilja, ki se vzpostavlja na ravni ideala (želene stvarnosti per se) v nasprotju s komolčarskim brezhrbteničarstvom. Tretji, današnji totalitarizem je tako po našem spoznanju bližje Cankarjevemu. Res da nosi historično etiketo, izšel je iz revolucionarne prakse, bolje konkretnih potreb »permanentne revolucije« na Slovenskem med leti 1945-1991. Vezan je na konkretno izkušnjo socialistične Jugoslavije oz. titoizma in je v tem smislu tudi unison. Kot pa bomo videli v nadaljevanju, pa spričo svojih pojavnih oblik čudovito odraža Cankarjev izhodiščni namen: prikaz ontološke izprijenosti večine tistih, ki se trudijo v slovenski javnosti. Da bi stavka napak ne razumeli, ga je treba postaviti v kontekst Cankarjevih sodobnikov in razumeti zgolj v tej luči.

 

        Katekizem in svoboda mišljenja: Žejne duše bogate neumnosti in Delo, ki le-to ni.

        V jedru Cankarjevega sporočila iz Hlapcev je noetično-pedagoški moment. Pisatelj je mojster in svečenik prav tiste potrebe, ki jo je artikuliral Dekart. V središče zasnutnega momenta, ki se razveže v samem klimaksu, je položena potreba po spoznanju, razumevanju in (samo)prosvetlitvi človeškega razuma. Umetnik uporablja analogične pojme, s katerimi pa zelo ustrezno odraža enciklopedično potrebo človeka, utemeljeno na znanju, predvsem pa pravem spoznanju - in nenazadnje dvomu. "Spoznali bodo, da katekizem ni vse učenosti začetek in konec ter da je čas porušiti plotove, ki so jih človeku postavili duhovni in posvetni jerobi" (Hlapci, str. 280).

        V katere ograde pa je klerikalna in liberalna gosposka ujela človeško pamet? V ograde neumnosti: Cankarjeva vojna proti hlapčevstvu začenja pri boju zoper njo: človek je lahko svoboden le, če je v lasti pravega spoznanja, s katerim se dvigne nad utvare, predsodke in zablode. "O, ne bi bila težka ta vojska zoper neumnost - duše so žejne, same bi šle k studencu! Ali neumnost ni le neumna, je tudi bogata. Zato so jo sorodniki zaklenili v izbo in so ji rekli: "Nikar ne hodi na cesto, da ne zapraviš svoje neumrljive duše: za pečjo ostani in stradaj, pa boš deležna večnega veselja!" Uboga neumnost sedi za pečjo in strada, zvesti varuhi njeni pa veseljačijo in se redé za svetle cekine." (Hlapci, str. 281).

        Cankarjeva izkušnja je v prvem hipu reformacijska, reformatorska. V njeni srčiki je govor posameznika, ki nastopa zoper institucije, v tem je tudi liberalna. Preko duha reformatorskega liberalizma se tako zoperstavlja »fevdalnemu« katolištvu, pri čemer nam izraz pomeni radikalno politično prakso zatiranja drugače mislečih s stališča oblasti in moči, ne s stališča argumenta ali celo evangelijskega prepričanja. Preko reform-liberalne miselnosti pa podaja roko kartezijanski izkušnji, saj je njegova alegorija neumnosti, pogreznjene v zapeček silovita prispodoba metodološke inovativnosti, s katero se je francoski filozof ovedel samega začetka svoje mišljenjske poti. Namreč vsi vemo, da je Dekart človek na stičišču dob, kakršnih zgodovina ni poznala. Na eni strani je odhajajoči Srednji vek, v arzenal katerega prištevamo - tudi praznoverje, vraže, utvare in v resničnost projicirane bajke. Na drugi strani je doba tehnološko-eksperimentalnega mišljenja, v osnovi katere stojita dvom in spoznanje kot njegov epistemološki korelat. To dobo je moč poimenovati tudi novoveški racionalizem, v njegovem temelju pa stoji Descartesov cogito.

        Cankarjanska »neumnost« je torej tista točka v izhodišču, ki je francoskega filozofa nagnila k predpostavki, da se z njim in njegovim mišljenjem igra zli duh. Ta je pred njegovo pamet valil vse mogoče utvare, fikcije in podobe lažne stvarnosti, tako da mislecu na mah ni bilo več mogoče razločevati, katere od prikazni so resnične oz. katere od misli niso utvara. Zato si je tudi dejal, da so lahko vse misli prividne, razen tiste, ki vzpostavlja dvom do same sebe. O dvomu ni mogoče dvomiti, če je o vseh drugih stvareh lahko.

        Cankar prav tako nastopa zoper praznoverje in njegova vojna zoper neumnost je kartezijanski dubito, le da je podan v slikoviti obliki. Ljudi je mogoče osvoboditi hlapčevstva le, če se jih osvobodi predsodkov, utvar in zmot, v katere so človeško pamet potopili »duhovni in posvetni jerobi«. V izhodišču Jermanovega izobraževalnega projekta je dvom v vse, kar sicer legitimira družbena norma, četudi je ta še tako absurdna (Prim. iz prvega dejanja: »duhovnik mu ni aposteljnov naslednik, temveč nadzornik narodnih veselic« (Hlapci, str. 238). Jermanov dvom za svoje orožje potrebuje (spo)-znanje, kako pa se ti formatorni dvojici v slovenskem jeziku dopolnjujeta, pa pove že njun zapis v obliki oklepajev.

        Tako kot Dekart ostaja izhodiščna točka zahodnega mišljenja še po štiristotih letih, tako so Cankarjeve analize žive še danes (ali sploh danes), kajti med časom zapisa in našo aplikacijo je minilo zgolj stoletje. Na tej osnovi pa se že lahko ozremo po bolj konkretnih, določnejših primerih t.i. protikartezijanske prakse  v sodobnih medijih (in v družbenih skupinah, ki k njim gravitirajo).

        Lahko začnemo na začetku in se po kartezijanski inercijo ozremo k tistemu glasilu, ki je v svoj emblem vtkalo geslo »Pravica vedeti«, v zadnjem času pa ga je celo dokvalificiralo v »Misliti širše«, k Delu. Namenoma uporabljamo izraz »glasilo«, kajti poimenovanje z izrazi »časnik« ali »časopis« bi zašlo v težave. Delo je do osamosvojitve tudi uradno bilo »glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva«, v postosamosvojitvenem času pa je uspešno dušilo sleherno pobudo, največkrat notranjo, pa tudi zunanjo, da bi se odreklo idejni liniji in vsem atributom, ki iz nje izhajajo. Tako je obdržalo tudi ime, ki je za naše čase anahronistični spaček, podoben nekdanji sovjetski Pravdi (glasilu Komunistične partije SZ) ali Xodževemu Zeri i populit (spet glasilu Komunistične partije Albanije). Izraz »delo« sam v naslovu časopisa je spet protikartezijanska skovanka. Temeljna vrednota, ki jo je časopis v imenu ljudsko frontne logike slovenskih komunistov oznanjal, ni bila ne vrednota samo po sebi, niti se ni sistem na njej utemeljeval. Človeško delo v socializmu namreč ni bilo cenjeno, ker socializem ni izhajal iz notranje potrebe družbe po ustvarjanju dobrin (delo na sebi), temveč je zgolj vzdrževal zatečeno stanje po letu 1945, kar je tudi uradno poimenoval s pojmom »permanenta revolucija«. Socializmu je šlo predvsem zanjo (in za vse privilegije, ki jih je le-ta prinašala vladajoči kasti), delo pa je bilo »za zraven«: odvijalo se je po načelih rutine in inercije: samoupravni družbeni dogovori so veleli, da se je vsak napotil na osemurni delavnik, tam počel, kar je pač že počel in prišel nazaj. Tudi je socializem propadel prav zaradi naslova v našem glasilu: delu ni znal dati njegovih temeljnih atributov: konkurenčnosti, pozitivne selekcije pri nosilcih dejavnosti, ustreznega plačila in nagrade. Informacijsko tehnološka družba Zahoda (točneje njena organizacija dela) ga je konec osemdesetih zapeljala na stranski tir zgodovine. Danes pa izraz »delo« spominja na čase socialistične nebodigatrebosti in na nič več.

  

        Edvard Kardelj in Zdenka Kidrič: Viri Delove gorečnosti v podobah hlapčičev-kurirjev

        Iz gornjih vrstic postaja očitno, da »časopis« s tako zarobljeno identiteto ne more biti normalen v smislu sodobnih standardov časnikarstva. Da bi naši analizi ostali do konca zvesti, spet navedimo Cankarja: »Tisti, ki so Boga samega zasmehovali, kleče pred njegovimi nevrednimi hlapci: prej kletev, zdaj molitev; beseda pa je votla prej ko slej, zakaj njih srce je prazno. Tako se je zgodilo od setve do žetve. Pa če se vreme nocoj zasukne, bodo preklinjali, ki so še davi molili. Nova resnica je obsenčila svet, izkušen človek mi jo je razložil: hlapčuj, da boš napojen in nasičen ter nič ne sprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje! Hlapci, ki so se radovoljno prodali pa so bolj goreči od gospodarja samega. Gospodar se prekriža, hlapec moli rožni venec, gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devet dnevnico. Bolj skrbnih varuhov nima neumnost: noč in dan stoje pred njenimi vrati, da je ne zaloti beseda od zunaj ter ji ne zmoti vernega srca ...« (Hlapci, str. 282). Kot je videti, je Cankar tudi v klimaksu tragedije človekovo svobodo, njegove vrednote (in vrednost) pogojeval s spoznanjem: nenazadnje je konflikt pogojen prav s protagonistovo (Jerman) željo, bolje potrebo, če ne kar nujo po prosvetljevanju ljudi, po usposabljanju njihovega razuma za dojemanje sveta v pravi luči in na prav način. Kolikor se nam to zdi nenavadno, pa je zadaj globoka resnica: ali je neprosvetljen človek, potopljen v utvare, zablodo in zmoto, sploh lahko svoboden? In če je tak svoboden, za kaj potem sploh je svoboden? Njegova svoboda v tem primeru služi sami sebi, je samonanašalna, brez objektivne referenčnosti. [4]

        Kakšna je zveza med spoznanjem in svobodo v odnosu do hlapčevstva na eni in slovenskim časopisjem, z Delom na prvem mestu? Bistvena. Javna resnica v današnjem času je stvar kolektivnega spoznanja. To spoznanje se, kakor vemo od Dekarta naprej, po štirih metodoloških poteh umešča v stvarnost. Dekart uči, da mora človek kot resnično pojmovati le tisto stvar, ki jo je kot tako (in takó, z analizo, sintezo ter zaključnim pregledom) spoznal. Spoznanje reda stvari v svetu pa ga osvobaja za višjo resničnost in povišuje na eksistencialno-ontološki  lestvici. Prispevki novinarjev, publicistov in druge strokovne javnosti, ki se v časopisu tudi oglaša, bi morali biti pričevanje o spoznanju slovenske in svetovne stvarnosti za danes, pa tudi za včeraj, glede na stanje stvari pri nas, za to še posebej.

        Če pa bomo poskušali Delo brati v tej smeri, bomo odnehali že pri naslovnici. Glede na semantične analize [5] je Delo kot osrednji slovenski časopis prav nasprotje cankarjansko-kartezičnemu modelu stvarnosti. V smislu revolucionarne tradicije, ki ji je s svojo preteklostjo odločujoče zavezan, se v njem uveljavlja ideološko-noetična konservativnost, kakršno je tiskana beseda poznala v totalitarnih periodah (zgoraj smo navedli dva primera, Pravdo in Zeri i populit). V smislu teme, okrog katere si civilna in politična javnost prizadeva že od osemdesetih let naprej, to je narodne sprave, oz. resnice o državljanski vojni, Delo drži pozicijo, ki jo je pred volitvami l. 90 ponavzočal kolòs Kardeljeve fotografije v preddverju stolpnice na Dunajski cesti. Delo sicer dopušča tudi drugačna mnenja, vendar so ta predstavljena v približnem razmerju 1 proti 5 z »večinskim prepričanjem«, pa še objavljiva so zgolj v rubriki Pisma bralcev. Z objavljanjem v tej rubriki se uredništvo tako distancira od takšnih mnenj, saj javno kaže, da drugačno mišljenje in drugačen pogled na med- in povojno zgodovino ni bil in ne bo del integralnega koncepta takšnega glasila.

        Živ primer zadnje spozabe je odhod monumentalne figure medvojnega Vosa, Zdenke Kidrič. Poleg Mačka in Avblja je bila med trdim jedrom tistega dela revolucionarnega vodstva slovenske enobe, ki mu je uspelo prebiti se do osamosvojitve. Vsako sodišče v katerikoli pravni državi bi ji sodilo (kot tudi Mitji Ribičiču) za zločine proti človečnosti. Pri nas se takšne stvari ne dogajajo, zato jo je tudi Delo prepustilo njeni »svetli samoti«. Na pomoč ni poklicalo niti dežurnega kurirja Boža Repeta, ki ob jubilejih za potrebe Sobotne priloge marljivo lošči blatne srage z »zgodovinske« bronze revolucionarnih krvnikov. Svojo dolžnost je Repe pietetno opravil ob njenem možu, Borisu Kidriču - Petru, vodstvo  borčevske organizacije in intuicija odgovornih urednikov na Delu pa je ocenilo, da gospa Kidrič razen vojnega krvosesa ne predstavlja ničesar drugega. Za to je njen odhod s sveta brižno zamolčalo, kot se tudi ni izrekalo ob njeni prihajajoči stoletnici. Čeprav so stoletniki danes po svetu v neverjetni modi (Soeur Emmanuelle, Levi Strauss, npr.) je Delo spet sklepalo, da iz tega vira ne more nihče piti. Nasprotno, kdo lahko v njem celo utone. In Zdenka Kidrič je šla neproslavljena in zamolčana enkrat v januarju 2009 z Valvasorjeve ulice v Ljubljani  klečat bog ve kam na trnjevo pot večnega ognja.

        Bo pa Delo uporabilo ves celoten arzenal podtalne nagonskosti, če bo zaznalo, da se posameznik, ali širša, bolje samostojnejša skupina upira korporativnistični logiki sveta iz statusa quo ante. Naklanjalo mu bo zgolj negativno  pozornost, njegovega mnenja ne bo upoštevalo, v komentarjih se bo o njem izrekalo omalovažujoče, če ne odkrito sovražno. Ko se bo poskušal postaviti zoper temeljno zakonitost cenzusa v glasilu, se mu bo godilo le še huje. Grafično, verbalno na eni, ter v obliki specialne vojne iz lunatične dimenzije Pisem bralcev (glej primer Draga Jančarja, oz. razlog, zakaj je prenehal s pisanjem kolumnov na zadnji strani Sobotne priloge). Vse to je skozi tranzicijski dve desetletji v najbolj organizirani obliki izkušala t.i. demokratična opozicija (tudi kulturniška, npr. Nova revija, predvsem Jančar in Dane Zajc), največ in najbolj pogosto pa  njen neformalni lider, Janez Janša.

        Če je Dekart začel razumevati naravni red in človeško pamet reševati smrtne melanholije, v katero jo je pahnil svet brez pameti, je bila njegova naturna analiza zgolj povabilo za transfer metodoloških spoznanj o nujnih zakonitost s polja metafizike, na fizis, na konkretnega človeka in na njegovo moralo. Tu smo srečali Cankarja in njegovo dramo, ta prenos je bil hkrati nespodobno povabilo večinskemu delu žurnalistične javnosti, da stopi  pred razgaljeno zrcalo.

 

        Delo in svetovi, ki jih več ni. Aktualne zgodbe o odgovornih urednikih

        V svoji pregovorni, neukrotljivi jezljivosti prikazuje Delo svet, ki ga več ni. Angažira se v smeri, za katero ima vsako leto manj razumevanja vse več ljudi, logična posledica tega pa je razumljivo padanje naklade. V svojem statusu je časopis apologet podobnih blodenj in utvar iz preteklosti, s kakršnimi se je spopadal Dekart, ko je iskal človeškemu razumu podlago za mišljenje in ga vodil stran od zablod. Laudator temporis acti! Človeško mišljenje bi se moralo začeti v spoznanju, spoznanje pa je v današnji civilizaciji, predvsem zaradi francoskega filozofa, ena najmočnejša komponenta postindustrijskega človeka.

        Razumljivo je zato, da se prvak slovenskega časopisja, med svojimi inozemskimi vrstniki znajde kot - spaček med louvrskimi umetninami. Sodobno časopisje in sodobna misel sta že zdavnaj opustila doktriniran način mišljenja, predvsem pa doktriniran medijski diskurz. Tudi ostale tranzicijske države (z izjemo Albanije, Bolgarije in Romunije) so ga pustile za Berlinskim zidom. Zahodnemu časopisju, ki bi moralo biti vzor tranzicijskemu tisku, ne pade na pamet, da bi šlo rehabilitirat, pri časti in življenju vzdrževati kreature iz časa železne zavese, še manj, da bi bil to njegov temeljni poklic. Zahodni tisk je kot zahodna pamet utemeljen na kartezijanski vrednoti, katere trije refleksi so mišljenje, dvom in svoboda.

        In če se s Kartezijem ne da razumeti Dela, nam tu na pomoč lahko priskoči Cankar: seveda ne per affirmationem, temveč Cankar, kot smo ga že spoznali, Cankar iz satire, persiflaže, če ne že cinizma. Pri tem se za hip (metodološko) zatečimo k silogizmu. Časopis je časopis, ker ima uredniško politiko. Glasilo kot njegov surogat se mora podrejati isti logiki. Uredniške politike pa ne more biti brez urednika. Sklep: odgovorni urednik časopisa ali glasila odgovarja za idejno ali ideološko podobo tiskovine. Tudi pri Delu se stvari začno in končajo tam, pri odgovornem uredniku. V zadnjih nekaj letih so bili štirje, Darijan Košir, Peter Jančič, Janez Markeš in spet Košir. O prvem iz te nominalne trojice, Petru Jančiču smo pisali v reviji  Mag, konec leta 2007. Navedimo: Jančičeva besedila so bila (v Delu do dec. 2007, op. pisca) apatična, zato  ker jih je gradil po vseh principih, po katerih besedila ne smejo biti zgrajena. Temeljna pravila Jančičeve poetike so (v dramatičnem crescendu): ne zameri se nikomur, omeni kolikor toliko ljudi, da se jim ne zameriš z ignoriranjem, predvsem pa ne prinesi sporočila, kajti kdo ga bo utegnil razumeti in boš imel težave« (B. M. Turk, Malček Mag, Mag, december 2007). V dobrem letu od teh vrstic mnenja nismo spremenili. Jančičev strah, ki je do tedaj hromil samo njegovo pero, sedaj hromi Združenje novinarjev in publicistov, ki mu predseduje. Vendar je to že vzporedna, čeprav s pričujočo materijo tudi povezana zgodba.

 

        Janez Markeš in vijugava brv od Dekarta k Cankarju

        Druga dva odgovorna novinarja pa sta bolj zanimiva. Za Petrom Jančičem je prišel na vrsto Janez Markeš, ki ga je javnost do tedaj poznala v nekolikanj drugačnih vlogah. Markeš je bil eno najbolj ostrih peres v tranzicijskem novinarstvu. Odlikovala ga je predvsem načelnost: zaradi nje je prišel v konflikt z vodstvom Slovenca, sijajno pa se je razživel v Magu. V tandemu z Danilom Slivnikom je bil del nepogrešljivega dvojca, ki je razkrival anomalije slovenskega postkomunizma. Markeš je bil zvest kartezijanskemu principu, brez truda je razbiral obrise in prepoznaval podrobnosti v nemalokrat pol kriminalnih dogodkih, povezanih s politiko, gospodarstvom in mediji. Bil je neke vrste stopnjevana zavest slovenske nacionalne vesti, kolikor jo je po šestdesetih letih socio-komuizma v naši deželi ostalo.

        In ostalo je je manj, kot bi si človek drznil upati. 1. avgusta 2007 je Markeš postal odgovorni urednik Dela, kar je večina ljudi pospremila z začudenim klicajem, češ, kako mu je to uspelo. Uspelo mu je, kot bi rekel Cankar, ker je »zamenjal prvenstvo za lečo« (Hlapci, str 281). In če je njegova načelnost vse do tega trenutka Markeša uvrščala ob sam bok takšnih figur, o katerih je tudi prvak slovenskih peres govoril zgolj v superlativih, se je ta zgodba tedaj začela korenito spreobračati. »Ali niste rekli, da sem moški in pošten? Resnično, za hlapca nisem rojen. Morda bi rad bil napojen in nasičen, morda bi rad sladko počival pod gospodarjevo streho, ali moje koleno je tako ustvarjeno, da se ne upogne rado; ne uboga, pa če mu sam ukažem.« (Hlapci, str. 269). Tak je bil Markešev profil do konca jeseni 2007, ko je postajalo očitno, da nova služba pomeni tudi novo definicijo njegovega poklica, vokacije, ki jo je opravil ob velikem hrupu javnosti. Očitno je postalo, da bil temeljni motivni votek, ki je njegovo osebnost prežigal do zadnje plasti, ni bil kartezijanski model pristopanja k svetu, temveč prav tisto, kar je v svojih javnih nastopih do tedaj kritiziral.

        Ta premet, ki ga pri njem ne bi mogla predvideti še tako tvorna domišljija, je dobival naravnost groteskne pospeške z njegovimi nastopi v javnosti. V njih se je ovijal v kometske megle domislekov, vzrokov in projekcij, zakaj nenadoma ravna, kot ravna. Njegovi odgovori so bili že zunaj kartezijanskega sveta, kot so tudi ostali vse do zadnjega zapisa v Sobotni prilogi (7. 2. 2009). Pisanje »novega« Markeša ostaja odsihmal stisnjeno v ekstenzivni zvon kritike Janeza Janše in njegovih prizadevanj v družbi. Če kje in če kdo, je Markeš uveljavil perspektivo »plašnic«, to je tistega »analitičnega pogleda«, ki snov in navdih za svoje publiciranje najde ne v razumski analizi, temveč v totemsko-klanskem izročilu socialističnih mitov. Zato je moč, vse kar po sobotah v Delu obelodanja Janez Markeš povzeti v pet ključnih terminov: začenši z Janezom Janšo, kritiko Pahorja zaradi njegove popustljivosti, pragmatizmom in živostjo satelitskih strank (npr., in še posebej Zaresa) ter zvečilko, ki jo vselej nalepi v zaključke ali s katero začenja patetične uvode: blokovsko delitev, ki jo je treba presegati, in odtod tudi njegova žrtev (bolje vsakotedensko žrtvovanje) namenjeno blagrom Delovega bralstva. Blagor bralstvu!

 

        Živa in vsem razumljiva beseda: Podobe slabe vesti, ki stiskajo močneje kot vozel na goltancu

        Večina ljudi pa je ob Markeševi notranji »revoluciji« ali bolje nenadnem spreobrnjenju našla nekoliko enostavnejši ključ do lektire njegovih novih spoznanj. Uvidela je, da se avtorjevi članki spreminjajo v gradivo, ki je presenetljivo podobno stališčem Liberalne akademije, npr., pa mnenjem poslanskih skupin od Zaresa do Desusa, da o Ziherlovih tezah, ki jih nabija na vrata medijev, ne govorimo. Tej spremembi, ki posameznike ponavadi doleteva v adolescenci, so se ljudje neomajano čudili. Kako da človek na pragu abrahama lahko čez noč in tako radikalno svojo pamet zamenja za neko plastično, obledelo silhueto, s katero so po javnem prostoru strašili že od leta 1945 naprej, patentirali pa so jo že mnogi drugi, prav tisti, proti katerim je stari Markeš dve desetletji zavzeto nastopal. Kje je njegova originalnost? Kaj se mu je pravzaprav zgodilo? Odkod ta usodni pospešek?

        Ob decidiranem molku avtorja pa zainteresiranim ni bilo težko razvideti, da Markeš ne počne drugega kot pristaja v banalnem svetu šentflorjanske preproščine, da implicitno dokazuje »za hlapca (...) rojen« (cit. zgoraj), še več, da je to njegov temeljni poklic (vocatio) in še več, da si je v bistvu to pozituro želel, vse odkar je prvič stopil na publicistično sceno. Samo s tega stališča si je mogoče razložiti, da je domala v dveh, treh mesecih preklical večino svojega opusa, nastalega od leta 1991 sem. Markeš pred obratom ni več obstajal, novi Markeš pa ni bil starejši od meseca ali dveh. Vsega se je moral napisati na novo. To pa je terjalo naravnost histeričen napor.

        Ta se je še stopnjeval spričo dejstva, da se je prav očitno ujel v naslednje besede: »Prepričanje, naziranje, mišljenje, vera in kolikor je še teh besed - ne vprašam vas zanje. Kajti ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva, oblast. Živa je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja. Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olajšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen.« (Hlapci, str. 269). V tej poziciji pa je popustila še zadnja vez kartezijanske racionalnosti, odtihmal je bil uklenjen v shizoiden paradoks. »Neumnost, ki ni le neumna, temveč tudi bogata« (cit. zgoraj), je v osebah pivovarskih baronov, povezanih s tranzicijsko nomenklaturo, Forumom 21, pa tudi z zablodelimi osamelci njegove sorte (npr., predsednica NS družbe Delo) od njega terjala stalno dokazovanje nove poti in resnične pravovernosti, ki je bilo ipso facto dokazovanje eksistencialnega hlapčevstva. Ponovimo: »Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olajšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen.« (Hlapci, str. 269). To je Markeš počel (počne dnevno ali tedensko v svojih kolumnah ali člankih v Delu, še bolj očitno pa v vseh pisemskobralskih vojnah, v katere se zapleta) z neverjetno mero distorzične energije (ki je sinonim za histerijo), hkrati pa sistematično, natančno in predvsem z absolutnim posluhom za želje nadrejenih, alias, bogate neumnosti, pogreznjene za zapeček. Dokazujoč svojim kritikom, da ni hlapec, je prav s tem dokazoval, da to je. Najbolj je to postajalo očitno, ko se je razvidila globlja armatura njegove retorike. Namreč: njegove ofenzive so vselej implicirale imena Janša, Možina, Senegačnik, Turk, Vodišek, ki so postajala neke vrste okostje njegove nove identitete. Logika tega pa je jasna: v svoje obračunavanje je zajel vse institucije (politične in civilnodružbene), ki obstajajo zunaj integrističnega koncepta szdljevske logike, one logike, na kateri so svoj poklic zgradili njegovi novi delodajalci. Janez Janša kot predsednik SDS, Jože Možina kot direktor tiste institucije, ki je novi vladi najbolj živ trn v mesu, RTV, nadalje Branko Senegačnik kot odgovorni urednik Nove Revije, sebe to pot ne želim razvijati in utemeljevati in na koncu Marija Vodišek kot prepoznavno ime časopisa Demokracija, tistega časopisa, ki ga Markeš tudi edinega toži. Demokracija je še posebej »zaslužila« tožbo, kajti tedanji odgovorni urednik Dela se je počutil dvojno izzvanega. Ker gre za magazine, ki je (še najbolj) blizu idejam izhodišča slovenske pomladi, je bila tožba zoper njo eminenten dokaz novim botrom, da s preobrazbo stari Markeš misli resno. In drugo. Demokracija ga je povprašala po univerzalni vrednoti, po »ceni krvi«, če uporabimo biblični izraz. Zavrtala je v vrednost nagrade, ki je odgovornega urednika Dela nagnila v preobrazbo. Ko Markeš ni dopustil diskusije glede finančnih korelacij, v katere se je zamotal njegov premet, je bil prepričan, da tudi premet sam ostaja zunaj diskusij. Oziroma, da tisti, ki te diskusije sprožajo, poskušajo preko denarne rekompenzacije postavljati vprašanja njegove osebne integritete. V ozadju cele zgodbe pa je že tekla nova: Judež se namreč ni obesil, ker bi dobil premalo, temveč, ker je videl, kako hudo so ga izigrali. Markeš se je tega sporočila (eksplicite sem ga v enem zadnjih številk še neodvisnega Maga razvil tudi podpisani) predobro zavedal. Druge možnosti, kot da vztraja v absurdu, ki ga je sprožil, pa tako ni imel več. Niti je ne bo nikdar več imel.

        Zato je moral pokriti in je pokril celoto parametrov, v katerih se je vzpostavljala opozicija novim delodajalcem, kar vsaj njim (v Markeševo smolo pa tudi objektom, žrtvam njegove histerije) ni ostajalo skrito. Vnemal se je torej v vse večji vnemi, požiral ga je ogenj nadoknaditi vse tisto, kar je izpustil. Ključni dokaz tega je dejstvo, da je svojo dejavnost po tem, ko so ga razrešili z mesta odgovornega urednika Dela (alias, mu povedali, da ga imajo za hlapca, kajti z njim ravnajo kot s hlapcem) še stopnjeval. Praktično je v času, ko so mu odvzeli še prestižni osebni dohodek, svojo retorično želo izbrusil do te stopnje, da ga danes težko ujame tudi kakšen Vlado Miheljak. Šele sedaj je v Delu dosegel relativno stopnjo miru. Sedaj v rednih periodah (tedensko) lahko siplje žveplo po tistih, ki mu jih z migljajem prsta pooznačijo njegovi nadrejeni.

        Želeč razrahljati smrtni vozel, ki ga je stiskal za goltanec, se je z njim vedno bolj dušil. Kajti, če je kdo dokazal, da Cankarjev paradoks velja po stoletju močneje kot tedaj, ko je bil artikuliran, je prav to Janez Markeš. Prisluhnimo naslednji formulaciji: »Hlapci, ki so se radovoljno prodali, pa so bolj goreči od gospodarja samega. Gospodar se prekriža, hlapec moli rožni venec, gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devet dnevnico« (Hlapci, str. 282). Markeševa nova identiteta, njegova sveta gorečnost in želje po dokazovanju popolne spreobrnitve se namreč srečujejo s Cankarjevo mislijo v takšni neizbežnosti, kot se življenje srečuje s smrtjo.

        Janeza Markeša križev pot cankarjanskih očenašev in devetdnevnic bi imel po nekaterih pravilih dramatske umetnosti lahko tragično obeležje. Kako tudi da ne, saj gre na prvi pogled za slepo pot visoko obdarjene osebnosti, ki si mora sedaj v globokem območju neavtentičnega zgraditi prav ono, kar pri človeku kot človeku lahko temelji zgolj na pristnosti oz. njeni neločljivi dvojčici, izvirnosti, imenuje pa se osebna istovetnost, identiteta. To pa je spet tragično nemogoče.

        Ostaja pa Markeš kljub temu neka ožaloščena figura, vendar zgolj v svoji človeški neposrečenosti. Njegov preobrat namreč razumejo tako tisti, ki jih je zapustil, kot oni, h katerim je prebegnil. Prvi so ga prebito obrenkali z izrazi, ki si jih je pred njim prislužil npr., sam Ciril Pucko. Markeševa togotnost, ki jo pojmujejo kot prizadetost ranjene samozavesti, jih izziva, da ga nenehno postavljajo pred zrcalo: iz njega seva vsak dan bolj zmaličena podoba njegovih metamorfoz. Pa tudi njegovi sedanji »gostitelji« so že vzeli lekcijo, ki jo v 14. stoletju srečamo pri Danteju, v 19. pa pri Napoleonu Bonapartu. Ta pa pravi: od izdaje se pametni človek dotakni zgolj njenega sadu: izdajalca samega pa postavi v deveti krog pekla, Luciferju neposredno pod perut! Pri Markešu velja to toliko bolj, ker je med vsemi tremi deli njegovega jaza, med onim, ki pripada preteklosti, med tistim, ki je navzoč v sedanjosti in med historično osebo Janeza Markeša, ki oba (zaenkrat še) združuje, en sam skupni imenovalec in eno samo soglasje: Janez Markeš je to napravil zaradi ničeve pohlepnosti, zaradi denarne pridobitnosti. To pa ga »ekskulpira« vsakršne tragičnosti, še več, vsega, kar človeka v višjih legah sploh vzpostavlja. To je njegova sedanja identiteta, takšna pa bo ostala, dokler bo kdo še govoril o morali v slovenskem žurnalizmu. Precej te identitete pa je absolviral tudi časopis, znotraj katerega se je ta neverjetna zgodba zgodila, Delo.

        Markešev lov na čarovnice se je namreč odvijal in se odvija v specifičnem polju časopisa, ki z osebo Janeza Markeša dokazuje veliko bolje kot mi v pričujočem sestavku resnico svoje povezanosti s predmodernim kozmosom zunaj kartezijanske logike. Kot je Dekart bežal iz sveta, v katerem so poleg čarovnic, utvar, blodenj in fantazmagorijskih predstav o sončnem sistemu in človeku v njem, tako Delo beži v liniji nasprotne smeri: v predmoderno (predtranzicijsko) bajko, ki jo vzdržuje in pripoveduje zaradi interesov onih na oblasti, ki se jim Berlinski zid nikakor še ni porušil.

        Ljudi, ki bi jih lahko postavljali pod obločnico Cankarjevih citatov, na Delu ne manjka. Cankarjeva intuicija o slovenskem značaju je tu doživela pravo inkarnacijo v smeri večinskega razpoloženja pišočih, obstajajo tudi ne preveč bleščeče izjeme (morda v Književnih listih in kulturni prilogi). Preštevilna armada voljnih, združena pod geslo »biti tiho«: »hlapčuj, da boš napojen in nasičen ter nič ne sprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje!« (Hlapci, str. 282). O njih zgubljati besed nima smisla, velja pa, ker je prvi namen pričujočega zapisa govoriti o odsotnosti svobode tiska na Slovenskem v luči Dela potegniti črto naprej in se pomuditi, v nekakšni komparativni luči pri sedanjem odgovornem uredniku edicije, odgovornem dajemo v poudarek, kajti po statutu Dela je neposredno udeležen pri oblikovanju vsebinske plati časopisa, tistega, kar imenujemo njegova identiteta.

 

        Darijan Košir in zrcalna podoba s kovanca: Človek, ki se presuka hitreje kot v zrak pognan novčič

        Govorimo o nekdanjem odgovornem uredniku, ki je bil pod Petrom Jančičem (pa tudi nekajkrat prej) namestnik te funkcije, tudi v Markeševem času, ob njegovem odhodu pa se je z namestnika zavihtel nazaj na sam vrh. Beseda je o Darijanu Koširju. Lahko bi se celo reklo, da se je kolo sreče zavrtelo hitreje, kot se je on sploh uspel premikati. Vendar v tem ni bilo dosti čudežne loterije, prej nasprotno. Igra oblasti, domišljena med novo komponiranimi klani, ki so s subverzivno igro vpadli v zaledje SDS in iz njega iztrgali eno od nosilk gospodarskega življenja v stranki, razvpito šefico Nadzornega sveta Dela, Adriano Starino Kosem. V povezavi s spremenjeno strategijo lastnika so se potem odločili, da Delo v kampanji 2008 podpira Pahorjevo SD, ne Zares, še manj SLS. Zato je več ali manj dovolj dokazov, ki pa za nas primer niso bistveni. Bistveno bo to, kar se poleg njih kaže iz besed, ki jih uporabljamo kot kazalec smeri, v katero naj dospe naše razmišljanje. Tako:

        »Košir pravi, da gre za popolno izmišljotino, ki se v naši reviji pogosto ponavlja in zato od nas terja čim bolj natančen odgovor kdaj, kje in v kakšni obliki je Boško Šrot ta ukaz izrekel in komu...

        Koširju svetujem, da to vprašanje raje naslovi na osebo, ki je bila odgovorni urednik pred njim. (na Janeza Markeša, op. B.M.T.)  Ali pa, da si še enkrat prebere njegove izjave o vsebini nekega sestanka v prostorih Pivovarne Laško maja lani. Koširja bi ob tem rad spomnil, da je nekdanji član nadzornega sveta časopisne hiše Delo celo potrdil te navedbe za tednik Mladino. Košir seveda ve za eno in drugo, a se raje javno spreneveda.

        Sicer pa takim, kot je on, ni treba nikoli nič ukazati. On vedno vnaprej ve, kaj mora narediti.  V tem je pravi mojster. Zato je lahko urednik za vse režime in vse gospodarje« (Silvester Šurla, Reporter, 6/2, str. 54)

        Iz navedka bomo razbrali, da sta nekdanji in sedanji odgovorni urednik Dela povezana kot antično božanstvo, Ianus bifrons, veličastvo dveh obrazov, ki so ju skovali, kot eno in drugo podobo na kovancu, v isti kovnici. Sta cifra in mož enake identitete, ko gre za identiteto časopisa, ki je to le nominalno. Sicer je od neponovljive rošade Markeš-Košir le še korak naprej v prozornosti svojega namena - in poslanstva.

        V monokulturi omenjenih spletk, ki bolj in bolj postajajo izključna vsebina na novo uglašajočega se Dela, pa je vsaj en element, ki še živo fosforescira. To je differentia specifica med cifro in možem počenega kovanca, ki predstavlja zadnjo etapo v evoluciji časopisa. Med Markežem in Koširjem. Žal se te lastnosti ne bodo razvidile iz kakšne kartezijanske analize, ker se nič v orbiti Dela več ne giblje po zakonitosti, ki bi jih ugotovil, formuliral ali vsaj prepoznal veliki filozof. Ne bomo daleč od resnice, če porečemo, da se je za sodobni, postmoderni čas (v vseh pomenih besede, tudi v tržnem) arhaična linija ideološkega diktata v njem ne le okrepila, temveč celo dopolnila s konkretnimi specifikacijami, zadevajočimi ta in ta lobi v tej in tej interesni skupini (tudi politični), ki naj ga časopis ta in ta trenutek promovira. Kot ruska babuška so se po načelu mise en abyme v Delu oblikovale segmentne plasti, ki sedaj škatlájo ena ob drugi. »Babuška vrhúška« so pridobitve socialistične revolucije in ljudi, ki so v njej sodelovali ali še sodelujejo. To je plast, ki se je ne sme na noben način postaviti pod vprašaj. Znotraj nje pa obstajajo plasti, ki se jih tudi ne sme problematizirati. Kučan, Forum 21, znotraj tega baroníja Laško,  ljudje, ki so z njo ali s Forumom povezani v političnih strankah ali ki so v interesu njih. Na koncu kot zadnja šketljajoča tvorba se potem pojavi še kakšen Peterle: intervju z njim v Sobotni prilogi bo namreč pomenil, da je treba Janši ponovno hoditi v zelje, zdaj največ pri Evropskih volitvah 2009.

        Če Dekartovo revolucijo bolje razumemo (ali sploh razumemo) potem bomo videli, da smo našli nekaj pritiklin iz 21. stoletja, ki jih lahko uvrščamo pod skupni imenovalec: zmota, predsodek, nasilje nad resnico, nasilje nad mišljenjem, nenazadnje, odsotnost vsakega dvoma.

        V Delu, sploh v »med trojičnih razmerjih razodetih v posvečenem triptihu«, to je na linijah Janez Markeš ter Darijan Košir versus lastniki oz. uprava« Dekartove ideje  nimajo  kaj početi. Pač pa se tu lahko z vso domovinsko pravico bohoti Cankar. Kakšen in kako smo že dejali. Pogledati je sedaj, v kakšnem razmerju sta oba dela kovanca glede na silno dramo, pri čemer je izraz kovanec na moč ustrezen: kako naj drugače sploh ponazorimo, da se večinska zgodba odvija zaradi ideologije toliko kot zaradi kapitala, z vsakim dnem zaradi slednjega pač toliko bolj.

 

        Kovanec vržen v zrak: Košir in Markeš reflektirana v našem tekstu

        Ko bomo skozi optiko Hlapcev pogledali oba protagonista Delove uredniške politike, pri čemer ne bomo smeli niti za hip izpred oči izgubiti navedka urednika revije Reporter, bistvene motivacije dogajanja v hiši Delo, bomo osrepeli pred nečem, kar bi še najbolj izveden mojster mišljenja ne znal pojasniti, tako presega logično pamet. Janez Markeš in Darijan Košir sta v emblemu Hlapcev eksistencialno poenotena, čeprav je ravno to znamenje edina referenčna točka, ki ju sploh ločuje. Kam smo sedaj navili našo zgodbo? Očitno že do te stopnje, da je moč o obeh reči spet kakšno bistvenejšo besedo. Že na začetku povejmo, da bo prvi delovni učinek takšne osvetlitve velik kompliment za tvorca Hlapcev, Ivana Cankarja. Če je Josip Vidmar govori o umetnikih in literatih, pri čemer je k drugim prišteval Voltaira, vso epigrafsko poezijo, pa literarno učenost te in one vrste. K prvim pa je prištel Shakespeara in Tolstoja. Avtor naše drame je tudi iz te »serije«. Sto let nazaj je v prostor vsadil neko misel, ki je toliko globoka, da se še čez toliko časa ljudje najrazličnejših profilov v njej prepoznavajo v svoji istovetnosti in ločljivosti hkrati. Ambiguiteta, dvojnost, večplastnost, vse kar so v dvajsetem stoletju za Shakespearove figure ugotavljali kritiki. Je Hamlet nor ali blaznost igra? In Andrej Bolkonski iz Vojne in miru: si smrtno ranjen želi živeti ali umreti? Ali kot spet beremo v danskem princu: »Na Zemlji in nebu je toliko stvari, ki jih tvoja filozofija, Horacij, sploh ne more predvideti«. Dvojica Markeš-Košir je namreč poleg vsega tudi dokaz Cankarjeve pronicljivosti, umetniške občutljivosti, genialnosti, skratka ustrojenosti po najvišji meri normativnih zahtev. Za potrebe našega sestavka pa tudi širše: Cankar je polnokrvni umetnik, kot sta to Shakespeare in Tolstoj.

        Janez Markeš po Cankarjevem kriteriju, le-tega  pa spet oživčujejo svojstva najvišje klasike,  sodi v red Hlapcev. Zanj je še posebej obtožujoča neka lastnost teksta, ki jo razumejo večidel samo jezikovni oz. literarni izvedenci. To je dejstvo, da pisatelj o fenomenu ne govori s stališča trajnosti, pretekle imperfektivnosti, kot bi se temu reklo v večini evropskih jezikov, temveč s stališča trenutnosti, nenadnosti, enkratnosti, kot je enkratno tudi človekovo dejanje samo, ki nas (tako Jean Paul Sartre) določa bolj kot karkoli drugega. Dejanje naj bi bilo zlati kvader, na katerem počiva vse, kar smo. Velja pa tudi v nasprotni smeri, kajti, kot beremo in gledamo, «so se (ljudje, op. B.M.T.) prodali«, »še včeraj so preklinjali«, itd., s čimer Cankar pomenljivo sugerira, da hlapčevstvo ni prirojena drža, temveč neponovljiva odločitev posameznika oz. posameznikov. Kot hlapec se ne rodiš, to postaneš, lahko pa tudi ne, kot nam govori Jermanov primer. Hlapčevstvo je svobodna izbira, neke vrste libertarni apriorizem, nikakor kakšna usodna obsojenost, ki ne daje upanj.  Vanj nas nihče ne nasiljuje, vendar ko enkrat stopimo vanj, ali v nekaj, kar je s tem pojavom v rodu, ne moremo več nazaj. Spričo enkratnosti je prestop v ta red neizbrisno, skoraj ognjeno sporočilo svetu, ki ga ne moremo prikriti.

        Vzročni vozel, v katerega je položeno Markeševo dejanje, je tak, da se polnokrvno prekrije s sporočilom Cankarjeve drame. Nenazadnje, Markeša smo vsi poznali in cenili prav zato, ker se ni vdal večinskemu razpoloženju znotraj tistega od profesionalnih režnjev družbe, ki bi mu veliki umetnik danes skoraj gotovo namenil svojo dramo, žurnalizma. Do nesrečnega spleta okoliščin v drugi polovici leta 2007 je Markeš (sedaj je jasno, da zgolj za potrebe zunanje freske, še huje, da je za današnji pogled njegovo pisanje pravzaprav izražalo neintimno frazerstvo in nič več) uspešno ohranjal podobo enega redkih stebrov znotraj etično, vrednostno in spoznavno hudo zmedenega, plehkega in povprečnega segmenta družbe, slovenskega novinarstva, bolje žurnalizma.

        Kot smo ugotovili, je potem napravil usodni, nepovratni korak - in odkril svet v drugi luči, z druge perspektive. Enkratnost njegovega dejanja, predvsem pa njegova nepredvidljivost, kar je zgolj atribut prvega fenomena, dajejo Markeševemu dejanju usodno rezonanco prav znotraj konteksta Hlapcev. Vendar pa njegova differentia specifica začenja prav tu. Markeša njegovo početje žge, ampak ne zaradi vesti same, temveč zaradi javne podobe. Markeš se je odločil za hlapčevstvo, a je ob tem, zaradi neke vrste hudo prestižnega pogleda na lastno osebnost, še vedno računal, da bo pristanek na drugi strani potekal mehkeje. Pa seveda ni, nenazadnje tudi zato, ker je s preobratom zanikal, bolje izbrisal prestižnost sebe samega, kajti za nazaj je - na najbolj učinkovit način - preklical vse, kar ga je v njegovi neponovljivosti in publicistični enkratnosti vzpostavljalo. Nekoliko poenostavljeno rečeno: prežagal si je debelo vejo, na kateri je slonel dve desetletji. Z nje je v prepad zgrmelo vse, kar je sam ustvaril.

        In tu se ga je žgoči greh dotaknil na mesu. Markeš si je izbral pozituro hlapca, dejali smo, da se s tem strinjajo tako njegova gospôda kot tisti, ki jih je zapustil, sedaj široko kritično občestvo. Temu pritrjuje tudi tiha množica, tistih, ki jih je Cankar v svojem delu uvrstil med statiste,  čeprav jim je zaradi potreb po organski strukturi dramatske materije dal imena in naslov: Minka, nadučitelj, Geni, župan, Nace.  Ti danes predstavljajo več kot devetdeset odstotkov publike, ravnajo pa v tisti smeri, ki je učitelja po priimku  Komar pritegovala v dejanje, po smeri, ki jo ubira žuželka, ko zazna luč: po smeri vrojenega instinkta.

 

        Hlapci  v bistvenem: Tipološka razlika med odgovornima urednikoma

        O Markeševem položaju na Delu tako obstaja splošen konsenz, ki pa ne zadeva ene same osebe na Planetu, to je Janeza Markeša. Togoten do konca v svoji bohinjski robatosti bo vedno in vselej oporekal vsakomur, ki ga bo postavil pred zrcalo. Žalosten paradoks njegove figure je namreč ta, da hoteč ne biti hlapec, drugega kot hlapec ne more biti. »Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olajšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen.« (Hlapci, str. 269). Markeš služi naprej, dejali smo, da venomer bolj zvesto, vendar o tem noče slišati nič. Na zunaj se ne pokori, naprej se upira, prelamlja poglavitno zapoved, drsi po hierarhiji Dela naprej in naprej proti dnu (če smemo verjeti škandaloznim kronikam je svoj dohodek v enem letu predeseteril), vendar še vedno govori, še vedno maha in se še vedno srdito pritožuje.

        Njegov »brat v obupu«, tisti z druge strani kovanca, se tudi v celoti vklopi v
Cankarjevo tipologijo, čeprav na nasproten način. Darijan Košir je postal urednik Dela po Markešu, čeprav je davno pred tem postal še dosti več. V mislih imamo še vedno skrivnostno šifro 53289-00000, ki osebo Darjan Košir stanujočo v Brestanici, pod zaporedno številko 457653 uvršča med sodelavce Službe državne varnosti, če lahko verjamemo interpretaciji Dušana Lajovica v knjigi Med svobodo in rdečo zvezdo. Po Lajovičevem mnenju so namreč šifre med 50000 in 59999 označevale stalne (oz. opuščene - 55000)  sodelavce SDV. Za Koširja je ta podatek še toliko bolj problematičen, ker register kot njegovo profesionalno aktivnost navaja »študent«. Zaključek, ki bi iz tega sledil je, da je Darijan Košir že kot študent sodeloval s SDV.

        Sodelovanje s SDV, kar ob današnjem poznavanju gradiva lahko za osebo Darijana Koširja predpostavimo le kot delovno hipotezo, je poleg informiranja komunistične oblasti imelo še zelo univerzalen namen: človeka je ujelo v svojo zanko, tako ujet človek pa je bil neavtonomen, prestrašen in pohabljen v odnosu do realnih norm sveta. Skratka, s Cankarjevo parafrazo je bil hlapec.

        Za razliko od Janeza Markeša pa se je Košir s to identiteto sprijaznil, še več postala je njegov zaščitni amulet, grozeče orožje zoper vsakogar, ki bi mu onemogočal napredovanje po hlapčevski hierarhiji. Če bi govorili z opisnim jezikom, bi ugotavljali, da je njegovo koleno mehkejše in prožnejše kot Markeševo, da pa je za razliko od Gorenčevega, trmasto bohinjskega, ubrano zgolj na tisto melodijo, ki jo najraje slišijo ušesa tam zgoraj. Tako nekako je razmišljal tudi naš umetnik: »Nadalje še zahteva (»molitvica«, op. B.M.T.), da imej glavo na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani; in tudi zahteva, da bodi koleno ne od kosti, temveč od testa, zato da klekne sredi ceste v blato, če je prilika in ukaz« (Hlapci, str. 256). To govorimo zato, ker so si gospodarji na Delu podajali kljuke, v zadnjih štirih letih smo namreč le bili priča poskusom razbitja kardeljanskih monopolov. Košir v svoji drži ni nikdar klonil, v zaprti zavzetosti je dajal vtis, da poskuša vedno biti korak pred drugimi, vedno na pravilnejši poziciji. Kajti pisano je namreč bilo: »nič ne sprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje!« (citirano zgoraj). Košir je v teh štirih letih dokazal, ne le, da je plastičen in mehak, temveč baržunasto vzmeten in celo neskončno vodljiv, če kompas le  kaže k pravi oblasti.  

        Tako je najprej pretental Tomaža Peroviča, zato so leta 2005 ljudje, ki naj bi v Delu slišali na ime Janez Janša njegovo ime strašno hvalili, češ, da je neverjetno kooperativen. V hlapčevskem strahu sta potem med scilami in karibdami tranzicijskega novinarstva vozila s Petrom Jančičem, dokler ni slednjemu krmila iz rok avgusta 2007 potegnil prav Markeš. Košir se je vdal, vendar je v ozadju že pripravljal teren za mehki prehod na konsolidacijo uredništva, ki je nastopil z Markeševo rošado. Potem je glasilo pod Koširjem obeležilo nekaj neslavnih rekordov. Ne govorimo o padcu naklade, ki je spričo takšne politike nujen, temveč o podiranju žurnalističnih standardov. V protitajkunski vojni se je Košir postavil na stran »ponižanih in preganjanih«: če so predvsem vizualni mediji poročali o polkriminalnih poskusih prevzemanja podjetij po načelih »omreži in vladaj« (tip hobotnice), je odgovorni urednik vse take škandalozne novice umikal na srednje strani, tam kjer so najdlje od očesa bralcev.

        Seveda je kdaj tvegal preboj tudi na prvo stran. Tako je avgusta 2008 na njej objavil »preverjeno« novico, da je Janez Janša izsiljeval baronijo Šrot, nanjo pritiskal in ji celo grozil. Košir je vedel, da je novica lažna in tendenciozna, pa jo je vseeno objavil. Pisano je namreč bilo: nič ne sprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje!« Reakcijo Zveze novinarjev in publicistov je tedaj zadušil prav Peter Jančič, ki se je napravil nedosegljivega, ostali mehanizmi kontrole pa se niso zganili (npr. Društvo novinarjev). Pa kako bi tudi se, če je v njihovi poklicanosti prav amortizacija resnice. To je prvo obeležje iz sage o predkartezijanski podobi slovenskega tiska.

        Enak odklon od kartezijanske logike v smer nereflektiranega hlapčevstva najdemo v celoti dnevnega časopisja v slovenski državi. »prepričanje, naziranje, mišljenje, vera« niso vrednote, ki bi tu imele domovinsko pravico.

        V tem predmodernem svetu domuje bajka, utvara ali konstrukt. Metodološke premise takšnih vsebin pa ne morejo biti drugega kot manipulacija. Politična ali ideološka manipulacija z namenom indoktrinacije bralcev pa je početje, ki ga je Zahod za seboj pustil z nacizmom, njegov vzhodni sosed pa ob padcu Berlinskega zidu. Naša domovina  je torej še vedno azil za eksote.

 

        Prenos optike na Dnevnik in Večer: Žurnalizem in bunkerji predkartezijanske polpismenosti

        V tem smislu lahko pričujočo digresijo uporabimo za navezavo na še dvoje glasil, ki v Sloveniji dnevno oznanjata »nil novi sub sole«, Dnevnik in Večer. Tretjega, Finance, puščamo ob strani iz dveh razlogov. Prvi je specifika časopisa, v katerem prevladuje ekonomski aspekt, ta pa je za razliko od duhovno-političnega podložên z dosti manj manipulacijskega substrata. V mentaliteti homo sapiensa bo namreč vedno obstajala razlika med številko in besedo. Zaradi tega - in tu smo pri drugem razlogu - so Finance neoporečne. Njihova vsebina ni polje indoktrinacije, v celoti jih lahko osvetlimo s postulati zahodnega mišljenja. Tudi ne moremo reči, da bi se drža hlapčevstva pojavljala kot atribut glavnih imen, ki za njih vsakodnevno zastavljajo svoje pero.

        Dnevnik pa je drug problem. Na začetku je treba sicer reči dvoje. Prvič, afirmativno: v svojih prilogah (Dnevnikov objektiv, prej Zelena pika) časopis dopušča tisto, česar Delo ne: diskurz avtorjev, katerih svetovni nazor se ne pokriva z idejno linijo Dnevnika. Rekli smo, da se v Delu lahko ti (in takšno razmišljanje) pojavljajo le v forumu Pisem bralcev. V tem smislu imam pisec pričujočih vrstic docela pozitivno izkušnjo z uredništvom omenjene rubrike, z Alijem Žerdinom in Sonjo H. Vogrič. Moje sodelovanje s sobotno prilogo časopisa ni nikdar naletelo na nobenega od podobnih »problemov«, ki sem jim bil izpostavljen na Delu ali Večeru. Nasprotno.  Na tamkajšnjih mestih pa so se pojavljali tudi Drago Ocvirk, Ivan Štuhec, Vinko Ošlak. Za razliko od celote časopisa je ta del odprt »za javnost«, o eventualnih razlogih pa lahko pišemo kdaj prihodnjič.

        In drugič, kar zadeva celoto, tokrat negativno: priznati je,  da takšnih rošad, ki jih v imenu sporočila Cankarjeve drame (in v obvezni simetričnosti Dekartovih postulatov), najdemo pri treh urednikih Dela, v Dnevniku ni. Pa to ni kompliment. Razlog bo ta, da časopis sam ni nikdar v zgodovini svojega nastanka nudil okolja, ki bi bilo podobno tistemu iz začetka Hlapcev. Spomnimo se, to je okolje pričakovanja, kam se bo tokrat obrnila politična sreča, kajti pred vrati je najvišji akt podeljevanja oblasti v sodobnem svetu, volitve. Ta akt bo razmerja v svetu postavil na glavo, kot bo na slednjo poveznil tudi človeški karakter: »Prišel sem, da vidim, kdo se bo najpogumneje na glavo postavil. Slišal sem namreč, da je te vrste telovadba dandanašnji zelo priljubljena v lepi naši domovini« (Jerman v Hlapcih, str.  250, preneseno v indirektni govor in v prvo osebo ednine). Vendar časopis, o katerem govorimo, ni bil nikdar prostor vprašanja, dvoma, zamika.  Hlapčevstvo tovrstne ideološke linije je zato apriorni akt: o njem se še nihče ni nič vprašal,  kajti skupnost okoliščin, v katerih časopis izhaja, še ni bila postavljena pod vprašaj. Gre za  predmoderno, antirefleksivno linijo, ki obstaja kot norma zunaj mišljenja. O njej nihče ne dvomi, kot ni v času pred filozofsko renesanso tudi nihče dvomil, je Zemlja okrogla, se giblje okrog sonca; ali o še težjih rečeh, npr.:  kaj pa če sv. Nepomuk ni zavetnik rib, rakov in ljudi, ki jih iz rek love in spravljajo na gostinske mize? In tako dalje, vse do Johance iz Vodic, če smo le nekoliko bolj zasoljeni.

        Dnevnikova linija se sicer ubere z večinskim razpoloženjem v Delu, z njim ga povezuje tudi izvor: konec štiridesetih let prejšnjega stoletja sta oba nastala iz manifestov neposredne revolucionarne prakse in njenih proletkultov. V genetični perspektivi je blizu tudi Večeru, o katerega nastanku smo uvodoma že pisali. O današnjem Večeru pa skoraj ne gre izgubljati besed. Omenimo zato jubilejni zapis ob 15. letnici Jurčičeve nagrade: »Širile so se laži o Večerovem bunkerju oziroma polresnice o nekakšni dvokrilni omari, do vrha natrpani s cenzuriranimi članki. Časopis se je znašel sredi predvolilne kampanje. Uredniki nenadoma niso več imeli niti pravic iz časa »zlate medijske svobode« pod LDS: na primer novinarju spremeniti naslov v njegovem prispevku, skrajšati tekst, če zanj ni bilo dovolj prostora, zavrniti kak prispevek, če je površno, enostransko ali kratko malo slabo napisan. Vse je postalo cenzura« (Darka Zvonar Predan, Moja resnica v bunkerju, »Ampak«, Ljubljana, februar 2008, str. 27). Cenzura nad ortografom, če pa vemo, da je pisanje poslednji produkt mišljenja, v celoti njegovih form, katerih prva at last but not at least je urejenost notranje forme, znanje jezika, tek misli in pravopis, potem nam gornja pripomba (ali glosa, kajti gre za ustno dopolnitev avtorice same) pove, da je imel (ima) Blaž Zgaga težave s pismenostjo, zato tudi so njegovi fabrikati ostajali na »predindustrijski« ravni polizdelka in niso mogli v tistk (alias v prodajo) Večerov bunker je tako sinonim za filter polpismenosti. Z zamenjavo direktorja (Milan Predan) je Večer vse bolj ukinjal cenzuro »bunkerja« (cenzuro pismenosti) in se počasi približeval stanju, kakršno v njem prevladuje danes. Ježast ideološki oklep znotraj katerega se šopiri informacijski (in splošno kulturni) nič. Večera ne moreš prebrati, lahko ga zgolj bereš, kajti v njem razen osmrtnic in ničesar, kar bi ne sodilo pod rubriko čiste redundance: vse že vemo, vse smo že prebrali drugod.

        Vendar polpismenost Blaža Zgage vseeno prispeva k prepoznavnosti časopisa, seveda ne v smislu kartezijanske publicitete. Tu imamo v mislih odmeven projekt te hiše iz zadnjega časa, projekt, za katerega si niti politični analitiki niso edini, je prispeval ali ne k spremembi oblasti na Slovenskem septembra 2008. Gre za razvpito afero Patria, v kateri je se je kar nekaj stvari odvilo po Cankarjevem scenariju, le da bi za tega rekli, da je bil iz zadnjega dejanja prenesen v prvo. Akterja sta tandem Zgaga- Praprotnik, nosilca operacije pa obe hiši, Večerova in Dnevnikova.

 

        Dramaturški momenti in režija Patrie: Drama v svetu, kjer je pisanje postavljeno na glavo

        Da bi razumeli, se vrnimo k našemu tekstu. Lahko da vsebina drame v splošnem ni več tako blizu spominu, kot je avtorju pričujočih vrstic, zato povzemimo. Prvi deli so anticipacija katastrofe, zadnji njen popis. Kot je dejal Cankar je ekspozicija Hlapcev komedija, njihovo kulminantno jedro in razsnova pa sta tragedija. Vendar je kavzalni neksus v primeru Patria postavljen na glavo: stvari se dogajajo tako, da so v svojem nastavku in intenci tragične (gre za politično restavracijo statusa quo ante, za integralno obnovo slovenskega socializma »po meri človeka«, kot se je konec osemdesetih izražal nekdanji predsednik republike, Milan Kučan), torej za zlom linije razvijanja države Slovencev v smer moderne, evropske nacionalnosti in kot posledica: njena zastranitev v regresijo. V svojih konsekvencah, prozornosti in pojavnih oblikah (pisanje Roka Praprotnika v Dnevniku in Blaža Zgage v Večeru) pa so fenomeni aferašev Patrie komični.

        Tudi logika dogajanja sledi tej shemi. Pri Hlapcih so volitve ekspozicija sama: tekst popisuje ravnanje ljudi, ki jih je njihov rezultat doletel kot take. So torej drama človeške osebe oz. njenih lastnosti. Patria pa je obrnjen fenomen: pri njej so volitve na koncu, zato je z začetka na kraj prenesena tudi komedija. Izvor zgodbe pa ni komičen: Dnevnik je bil izhodiščno mostišče, ki je Magnusu Berglundu sploh omogočilo domovinsko pravico v Sloveniji. Časopis, točneje ljudje iz predžurnalističnega ozadja, so nadalje Roka Praprotnika usposobili, da je s svojimi alarmantnimi zapisi slovensko javnost buril in ji vsiljeval tezo o nekakšnih dokumentih, ki implicirajo nekdanjo vlado. Ne moremo se spuščati v oceno, ima Rok Praprotnik v svojih hipotezah morebiti prav ali ne. Vzrok je ta, da do tega trenutka ni bil podan en sam dokaz, ki bi vzročno in materialno-vsebinsko opozoril na to, da se konstruktorji Patrie ne motijo. Isti razlog nas navaja k trditvi, da ni bil podan zato, ker podan tudi biti ni mogel. Ker ga ni.

        Apriorna hlapčevska drža v promociji kvazi-resnične štorije o Patrii pa ima pri sindromu Dnevnika in žoltega peresa Roka Praprotnika še eno obeležje. Gre za - spet kartezijansko tezo - o tem, da naj pisanje odraža razmišljanje, le-to pa stanje realnosti: analiza, sinteza, dedukcija in sprotno preverjanje rezultata, kot smo smisel njegove Razprave o metodi predstavili v uvodnem delu. Vsako zapis pa imej določeno zadržanje do tvarine kot take! Človek namreč nikoli ne more vedeti, meri v pravo smer ali ne: gospodar stila bodi tudi na zunaj dvom, oz. distanca do upovedenih tez. 

        Rok Praprotnik je par excellence pisec, ki takšno strukturo postavlja na laž. Njegova servilnost mu namreč narekuje že skoraj frenetično zabijanje klicajev v kolumne, kar daje izdelkom izpod tega peresa podobno podobo, kot jo imajo »stream of consciousness technique« pastiši v kateri od bolje obiskanih psihoanalitičnih delavnic. Nominalni slog, osvobojen sorednih struktur ali kompleksnejših zvez, zaletav, jecljajoč, bruhajoč, brez logike, brez inteligence, brez spoznanja. Celo - at last but not at least - brez niča. Toliko sam.

        Tu v fenomenu in sindromu Roka Praprotnika, predvsem pa časopisa - in urednikov, ki mu dajejo domovinsko pravico - se naše pisanje približuje koncu. Opravilo pa je tako rekoč nemogočo nalogo. O fenomenih in sindromih, ki se potikajo po niču slovenske žurnalistične scene, je poročalo v masi, ki sedaj šteje nekakšnih 60 tisoč računalniških znakov. Seveda ni moglo zajeti še več zablodelcev, ki se brez kartezijanske pameti, pa s hlapčevsko izkušnjo dnevno precejajo skozi lijake medijskih kupčij in spletk v domačiji. Ni moglo, ker ni hotelo. To preprosto presega minimalni prag njegovega okusa.

 

        Goličava in tisto zadnje vprašanje

        Je pa dolžno, glede na prvotno intenco odgovoriti še na eno vprašanje. So pojavi iz eksistence dnevnih tiskanih medijev osamelec glede na celostno sliko slovenske družbe ali so z njo povezani v globlji logiki? Kakšen bluff, to vprašanje je namreč čista retorika! Sta  Dekart in njegovo spoznanje povezana z globljo logiko družbe na prehodu iz srednjega v novi vek? Meri Cankar v Hlapcih na individualni družbeni sloj - učiteljstvo- ali si prizadeva povedati nekaj o narodu kot celoti?

        Dnevni tisk na Slovenskem je v obvezujoči korelaciji s slovenskim narodnim značajem v postkomunistični tranziciji, točneje s tistim njegovim delom, ki si je zagotovil kapitalsko in politično kontinuiteto oblasti med koncem osemdesetih let prejšnjega stoletja in današnjim dnem. Spet smo pri Cankarjevi izkušnji: kdor noče na Goličavo, [6] ta mora hlapčevati. Hlapčevanje je tista cena krvi, ki smo jo izpostavili v zvezi z Janezem Markešem, je evangelij slovenske stvarnosti z nekaj izjemami. Javni pritisk, ki ga je po svoji moči ta oblast vzpostavila, pa je toliko silovit, da sta Peter Jančič in Darijan Košir potopljena v sivino »normalnosti« bistveno bolj, kot je to pričujoči zapis. Janez Markeš izstopa: vendar zaradi ene same težnje: ob vsem, kar je napletel, v polju hlapčevstva noče biti hlapec.  Odtod razlog njegove abnormalnosti, ki pa jo s hlapčevanjem samim poskuša prikriti, kolikor se le da.

        Arhaična Slovenija je danes - po življenjskem paradoksu - moderna aktualizacija enega in treh stoletij stare  teze o zdravi pameti in dobrem značaju. Te navsezadnje nekaj le povedo o človeku kot takem.

        Berimo vendar dnevno časopisje.

 


[1] Ivan Cankar, Zbrani spisi, XIV, Nova založba, Ljubljana, 1932

[2] Potrebno je že tukaj opozoriti na pomembno reč. Izraz hlapci, hlapčevstvo, hlapec, hlapčevati, pišemo vedno v kurzivu. To pa zategadelj, da bi izraz omejili na semantično konotacijo, kot jo ima v delu Ivana Cankarja. Na ta način besedo ločujemo od pojmovanja, ki ga ima v živem jeziku ali kot - zmerljivka - celo v govorni rabi. Izraz »hlapec« pomeni v pričujočem sestavku tako zgolj tisto, kar odraža Cankarjeva drama.

[3] Odtod tudi ideja, izražena v stavku: »Komar: (za Hvastjo, pogleda skozi okno): Pod oknom stoji! Pa s kom stoji? S Kalandrom, s kovačem ... s tistim, ki je svojo ženo v hlev zaklenil, ker je hotela na božjo pot! » (Hlapci, str. 254). Očitno je, da se Cankar postavlja na stališče, ki je pobudilo (slovensko) Reformacijo, na stališče razuma zoper oblike ljudske pobožnosti. Tu je tudi stičišče francoskega filozofa in slovenske drame in hkrati zorni kot našega razmišljanja.

[4] Primerjaj zato Jermanov obračun z drhaljo spričo katere izreče poved, namenjeno v samo osrčje istovetnosti med spoznanjem in svobodo: »Hlapci! Med vas bi Kristus ne prišel z besedo, prišel bi z bičem. Norec, ki se je napravil, da bi vam odklepal to pamet, devetkrat zaklenjeno« (Hlapci, str.  283).

[5] Prim. predvsem analizo medijske svobode in avtonomnosti medijskega prostora v Sloveniji, ki sta jo decembra 2007 na FUDŠ v Novi Gorici  pripravila Matej Makarovič in Matevž Tomšič. V pretres sta vzela osrednje dnevnike, poleg Dela, Dnevnika in Večera še Finance in Primorski dnevnik. Izsledki sovpadajo z optiko, v kateri hočejo problem ugledati zapiski na tem mestu. V odnosu do vlade pa posebej v času 2005-2007 odražajo tiste fluktuacije, ki jih glede na razmere v Delu poskuša predstaviti naš zapis. Kritični so do Koširjeve periode, ki je s tega stališča najbolj razborita. Materialni viri pa tudi vedo povedati, da je bil Darijan Košir ne enega, ampak tri korake pred konkurenco. Ko ga je predsednik uprave Dela Danilo Slivnik v tistem času ob začetku službe vprašal, če ima pripravljen dnevni komentar (bil naj bi prizanesljiv do tedanje vlade), je imel Košir ne enega, ampak tri, vse že napisane. Slivnik se je tudi pridušal, da so bili z Jančičem problemi: pač potreboval je namig za tisto, kar je Košir že sam uganil (glej tudi citat S. Šurle).

[6] Prim. župnikove besede Jermanu v zadnjem dialogu pred katastrofo: »Mnogo je gospodarjev, ki niso mojih misli. Tam nekje v hribih - na Goličavi, se mi zdi - tam je župnik, ki gleda ob blagoslovu izpod monštrance, če je učitelj pokleknil; in durce tabernaklja so mu ogledalo, da vidi, če se je ob darovanju pokrižal.« (Hlapci, str. 268). Goličava je tako razbor vsega temnega in strašnega, ki se zgrne nad človekovo bivanje, če se upre hlapčevanju. Njen sporočilni stržen ostaja vselej na robu izrekljivega in določljivega: je »Tam nekje v hribih« (Hlapci, str. 268), obdaja jo tema: »pod noč se napravlja na pot, pa ne izprašuje kam« (Hlapci, str. 286), še več: je via dolorosa, na katere koncu je trpljenje, kot je na začetku: »Kedaj nastopiš ta križev pot? Še nocoj, mislim. Kam nocoj? Nocoj na Goličavo?« (Hlapci, prav tam). Nič nenavadnega, če se človek spričo nje raje odloči za smrt: »Lojzka: »Mi bomo hodili do konca, še vzdihovanje nam bo trudnim prepovedano««. »Jerman: »Dovoljena je smrt««. Lojzka: »Nagla smrt««.«Jerman: »Vse so naglo uravnali: nagla smrt je posebna milost božja«« (Hlapci, prav tam). Besedilo je samo dovolj pobudno, žal pa je toliko manj izjem, ki so ga dokazovale. Omenimo Darko Zvonar Predan, Magovce konec leta 2007, nekatere urednike na Slovenski tiskovni agenciji, Možino in Hlebša z nacionalne TV, v isti sapi navedimo tudi novinarke Informativnega programa, ki jih Danilo Slivnik navaja na str. 206 Potnikovega poročila (Potnikovo poročilo, MK, 1999). Pa Sašo Veronik, Vinko Vasle in še nekaj imen, ki bi jih vse lahko stisnili med enega od zgornjih navedkov iz Cankarjevega besedila, takšna peščica jih je. Je še veliko drugih, načelnih ljudi, vendar smo za distinktivni kriterij izbrali službo znotraj ene od medijskih institucij. Z Goličavo pa na drugi strani nimajo ničesar opraviti pobudnik peticije Zgaga-Šurc in bataljon hlapcev, ki se muli po košatih, sočnih legah domače dnevne prese (in drugih medijev, kar pa že presega okvir pričujočega zapisa).

 ________________________________________

O avtorju:

dr. Boštjan M. Turk, publicist, politični analitik, kolumnist tednika Reporter, gostujoči profesor na univerzah v Toulonu in Parizu, doktorat na Univerzi Paris IV - Sorbonne