Pluralnost, svoboda in avtonomnost medijev natisni
Janez Jerovšek

Ocene o stanju pluralnosti, svobode in avtonomnosti v slovenskih medijih so dokaj različne in tudi nasprotne. Izhajamo iz spoznavno teoretičnega stališča, da o isti stvari ne obstaja več resnic, kar pomeni, da se resnica dokazuje z empiričnim testom ali vsaj s strogo logično dedukcijo. Težava pa je v tem, da različnih trditev o stanju pluralnosti, svobode in avtonomije empirično ni enostavno zanesljivo dokazati.

Skušajmo navesti nekaj ocen stanja v medijih, za katere si upamo trditi, da po nobeni metodološki poti niso zanesljivo dokazane:

1. Slovenska vlada oziroma njen predsednik Janez Janša izvaja cenzuro v medijih.
2.
Slovenska vlada izvaja pritisk nad novinarji in mediji.
3. Slovenska vlada je za vzpostavitev nadzora nad najvplivnejšimi mediji v državi, predvsem nad RTV Slovenija in časopisno hišo Delo, porabila 10,72 milijarde tolarjev davkoplačevalskega denarja.
1
4. Z novim zakonom o RTV Slovenija se je politika skozi velika vrata vrnila v javni servis.
5. Politično obvladovanje medijev se kaže v odpuščanju in premeščanju politično neobvladljivih novinarjev.


Metodološko se te in podobno težke trditve dokazujejo s peticijo 570 podpisanih novinarjev. V tem primeru bi bilo potrebno pojme, kot so pritiski, cenzura, avtonomija in odpuščanje, operacionalizirati z metodološko zanesljivimi merljivimi indikatorji in trditve dokazovati z njimi. Vendar tega dokazovanja ni. Sama številka 570, ki ni majhna, saj predstavlja četrtino od 2500 novinarjev, po spoznavno teoretičnih kriterijih še ni dokaz resničnosti. Prav tako je npr. pismo Andrijane Starina Kosem, s katerim se želi dokazati pritiske vlade Janeza Janše na medije, metodološko slabotno, vsebinsko pa neprepričljivo, saj gre za osebo, ki je prešla iz ene politične vloge v povsem nasprotno vlogo, kar dokaznemu postopku jemlje verodostojnost. Če takšno pismo za svoje dokazovanje uporabljajo politiki, je to še razumljivo, ni pa dopustno v dokaznem postopku, ki se šteje za analitično in strokovno resnega.

Da gre v teh primerih za politično interpretacijo medijskega dogajanja, je razvidno iz dejstva, da se medije negativno ocenjuje predvsem za obdobje od leta 2004, ko je liberalna demokracija izgubila volitve. Dogajanje se ocenjuje, kot da si vlada prilašča medije, te pa tako ali tako še vedno posedujejo politične stranke, ki pripadajo kontinuiteti. Dela, Večera in predvsem Dnevnika ne obvladujejo koalicijske stranke, temveč stranke, ki so imele državo v rokah več kot deset let. Tudi RTV Slovenija ne obvladuje vladna koalicija, kar je možno dokazati s številnimi indikatorji. Metodološko neresno je vladi dokazovati, da je porabila deset milijard davkoplačevalskega denarja s tem, da je del stroškov porabila za izvedbo referenduma o zakonu o RTV. Ta referendum je vendar zahtevala opozicija in ga tudi zgubila. Potemtakem je ta denar porabila opozicija.

Torej, dokazni postopki za ocene, da vlada posega v medije in omejuje njihovo svobodo in avtonomijo ter uvaja cenzuro, so metodološko slabotni in ne dokazujejo tistega, kar želijo dokazati.

Vse probleme in napetosti v odnosih med mediji in desnosredinsko Janševo vlado gre iskati v tem, da desnosredinska populacija nima na voljo desnosredinskega dnevnega medija, ker so vsi mediji levičarski. Vsak poskus vlade ali Janše, da se določen medij premakne v smeri desne ali vsaj sredine, doživi silno nasprotovanje iz opozicije, samih novinarjev, ki so bili zaposleni s pretežno levo usmeritvijo, od dela civilne družbe in ne nazadnje iz katedre za novinarstvo na FDV. To nasprotovanje dobi sprevrženo obliko, v kateri nihče ne prizna, da v slovenskem medijskem prostoru nimamo desnega dnevnega medija in zato tudi ne pluralnosti v medijih oz. med njimi. Vsebinsko to nasprotovanje že v osnovi ne operira s kriteriji resničnosti in je tudi šibko metodološko izvedeno.

 

Nekatera teoretična izhodišča

Pluralnost, svobodo in avtonomnost medijev moramo obravnavati z vidika zgodovinske, sociološke, politične in psihološke sistemske determiniranosti. Izhajamo iz dejstva, da to niso absolutne kategorije, temveč so omejene z elementi okolja, kot so lastništvo, država z institucijo parlamenta in načinom distribucije globalne moči ter z vzorcem obnašanja, ki ima svoje zgodovinske korenine še v socializmu.

Ugotavljamo, da Slovenija glede pluralnosti medijev ni dosegla evropskih standardov, da smo doslej imeli dokaj enobarvne in enosmerne medije ter da smo edini otok v Evropi, ki nima pluralnih medijev, kar sta dosegli celo Hrvaška in Srbija. Nedosežena medijska pluralnost pomeni, da se na tej ravni nismo prilagodili strukturalnim političnim spremembam, spremenjeni socialni strukturi in dejstvu, da smo postali kapitalistična država, v kateri spremembe v lastniški strukturi povzročajo spremembe v upravah medijev in v uredništvih. Političnemu pluralizmu ni sledil medijski pluralizem. Prav ta neprilagojenost in pojmovanje novinarstva kot absolutne avtonomije in nevezanosti ne na lastnika, ne na upravo in ne na globalno distribucijo politične moči povzroča konflikte, ki so jih v drugih državah že razrešili. Zahteva, da določena dejavnost, kot je novinarstvo, ni na nikogar vezana in nikomur konkretno ali formalno odgovorna, v sodobni lastniško in kapitalsko usmerjeni družbi ni uresničljiva. Poleg tega se empirično vedno izkaže, da so takšne, na videz nevezane in absolutno avtonomne skupine, dejansko vezane na neke druge neformalne centre, ki razpolagajo s pomembnimi viri moči.

Ker so v teh konfliktih v igri interesi političnih strank, to v sistem vnaša določene napetosti, ki se manifestirajo na zelo različne načine. Kadar gre za interese, se konflikti razrešujejo bolj na osnovi globalne distribucije moči, interesov civilnih in političnih združenj, manj pa s stroko. Stroka v teh konfliktih dobiva instrumentalno vlogo, ki jo skuša pridobiti ta ali druga politična grupacija, in ko se v takih konfliktih opredeljuje, postaja vedno manj stroka in vedno bolj politika. Ostrina konflikta jo sili tudi v to, da uporablja bolj politične kot pa strokovne pojme.

 

Redistribucija moči v podsistemih

Z rednimi parlamentarnimi oziroma državnozborskimi volitvami se vzpostavi določena globalna distribucija moči, ki ponovi prejšnjo distribucijo - če vladajoče stranke ostanejo na oblasti - ali pa se z zmago opozicije spremeni. V parlamentarnih sistemih globalna redistribucija moči potegne za seboj redistribucijo moči tudi v vseh pomembnih podsistemih. Konkretno povedano - z zmago opozicije v Avstriji je bil takoj razpuščen svet ORF in temu je sledila kadrovska sprememba nekaterih vodilnih kadrov. Nova kadrovska sprememba sveta in vodstva odslikava volilne rezultate. To so parlamentarna pravila igre, ki jih vsi udeleženci v delitvi moči spoštujejo. Tako pa ni v Sloveniji. Če oblastne stranke na volitvah izgubijo in s tem nastane nova globalna distribucija moči, se ta, po pojmovanju naše sedanje opozicije, ne bi smela seliti tudi v podsisteme. Čeprav je bila RTV Slovenija kadrovsko očitno v rokah LDS in SD -- kar sta Borut Pahor in Tone Rop javno priznala -- se distribucija moči v tej nacionalni hiši ne bi smela spremeniti. Če pa obstaja težnja zmagovite strani, da se to zgodi, se to označuje kot podržavljanje RTV hiše, odvzemanje avtonomije, podreditev novinarjev in tem podobnih očitkov.

Proces redistribucije moči v vseh pomembnih podsistemih, ki je značilen za parlamentarne sisteme, naj za Slovenijo ne bi veljal, v kolikor pa se to dogaja, se to razlaga kot vpeljava oziroma oživitev totalitarizma, povrnitev v duh časa, ki je značilen za totalitarizem in temu podobno. Socialni demokrati v Delu 9. oktobra 2007 v svoji oceni stanja v Sloveniji, ki naj bi bila osnova za njihov alternativni vladni program, celo trdijo, da se v naši družbi praviloma uveljavlja praksa, da stranke, ki dobijo na volitvah mandat volivcev, želijo urejati tudi vse druge družbene podsisteme ter da se premalo upoštevajo številne ustavne pravice in svoboščine. To pomeni, da so Socialni demokrati, dokler so bili na oblasti skupaj z liberalci, vsebinsko in kadrovsko urejali vse družbene podsisteme in premalo upoštevali ustavne pravice, ko pa je z volitvami prišla na oblast druga politična opcija, ta tega ne bi smela početi in v podsistemih bi morali vladati s kadri, ki jih je postavila prejšnja oblast. Seveda takšna zahteva nima nič skupnega s parlamentarno demokracijo. To pomeni, da Slovenija ne more polno zaživeti parlamentarne demokracije in je obremenjena z recidivi socialističnega vladanja in vzorci obnašanja, ki so značilni za nepluralno družbo. Od tod napadi, da si vlada podreja medije in novinarje. Temeljni problem medijev je v nepreseženi ideologiji, ki je v Sloveniji vladala pol stoletja.

Ženja Leiler pravilno ugotavlja, da je sidrišče razlikovanja med slovensko »levico« in »desnico« odnos do polpretekle zgodovine. Vse druge razlike so nepomembne. V bistvu gre za ideološko vladavino socializma. Tukaj je relevantna misel, ki jo navaja Ženja Leiler, ko citira francoskega zgodovinarja Francois Fureta. Ta pravi, »da levičarska kultura, ko se enkrat odloči, da bo razmislila o dejstvih, to se pravi o polomu, ki za njene lastne izkušnje pomeni komunistična izkušnja dvajsetega stoletja, prihaja do tega, da kritizira svojo lastno ideologijo, svoje interpretacije, svoje upe in racionalizacije.«2 K temu Leilerjeva dodaja: »Slovensko levičarsko kulturo, ki raje nostalgično obuja 'zlate čase socializma' in s tem podaljšuje svojo nepopolnost, ta notranja revizija še čaka. Čaka pa jo tudi razmislek o dejanski kondiciji njenega demokratičnega duha. Ko namreč vztraja pri marginalizaciji in relativizaciji rojstnega mesta bivšega družbenega sistema, torej partijske zlorabe partizanskega gibanja za revolucionarni prevzem oblasti, povojnih pobojev, montiranih procesov, udbovske strahovlade itn., vztrajno legitimira sistem, katerega rojstvo je spremljal zločin, mladost in srednja leta pa ideološko nasilje in teptanje temeljnih človekovih pravic.«3

Ne samo, da se slovensko »levičarstvo« potrebne revizije še ni lotilo, temveč smo priča, da nekatere njene elite poizkušajo legitimirati celoten totalitarni povojni sistem. Boljševiški sistem skušajo legitimirati celo s povojnimi neresnimi volitvami in smešno črno skrinjico, češ da je v vanjo vrglo kroglico le okrog 10 odstotkov državljanov. In po pojmovanju »levičarstva« so s takšnim glasovanjem legitimirali sistem, kakšen koli je pač bil. Odstotek volilnih upravičencev, ki so glasovali samo za eno možno listo, je kasneje naraščal. Število udeležencev, ki so na tovrstnih volitvah glasovali samo za eno možno listo, je v vseh socialističnih deželah naraščalo in v Albaniji doseglo številko 99 odstotkov. Ta primer legitimiranja totalitarnega sistema kaže na neresnost tovrstnega prizadevanja.

Glede žrtev vojne se išče izdajalce, celo med sedemnajstletniki. Navedli bi lahko še druge empirične dokaze, kako se brani stara ideološka stavba in kako ni dopustna nobena revizija zgodovine. Težava je v tem, da je omenjena nepresežena in nerevidirana ideologija v dnevnih medijih še vedno močno prisotna. Številni novinarji so nekakšni ujetniki te ideologije. Od tod koncept urednikovanja, kot ga poznamo že petnajst let, od osamosvojitve dalje. Od tod izmikanje v poročanju pri odkrivanju pobitih v več kot 500 grobiščih. Tako mediji prometni nesreči posvetijo večjo pozornost kot odkritju grobišča več tisoč pobitih. Sem spada zamolčanje 60-letnice montiranih procesov, posebno ob obletnici Nagodetove ustrelitve.

Znani britanski zgodovinar Tony Judt je citiral škotskega esejista iz devetnajstega stoletja Thomasa Carlyla, ki je rekel, da imajo stvari, ki se jih ne razčisti takrat, ko je treba, zoprno lastnost, da čez čas razčistijo same sebe na način, ki nikomur ni všeč.

Lahko bi naredili posebno analizo tistih novinarjev, ki nastopajo v vlogi mnenjskih voditeljev in ki jim uredniki dajejo poseben položaj z vidika ujetosti v to ideološko strukturo. Ugotovili bi, da nekateri služijo temu, da ne bi prišlo do ideološke in zgodovinske revizije. Stanje v naših dnevnih medijih je odraz opisane ideološke dogmatičnosti, nezmožnosti priznanja ideoloških zmot in dejanj, ki so iz teh zmot sledila, in nezmožnosti razmisleka o polomu komunističnega in samoupravnega projekta. Vse te zmote in tudi zločine »levica« marginalizira, češ da so napake, ne pa sistemski del komunistične ideologije. Zato je vojna in povojna zgodovina čista, napolnjena z NOB-jem, ne pa z revolucijo in kršenjem temeljnih človekovih pravic. Partizani nimajo s poboji nič. To delo je opravljala jugoslovanska vojska. Z večjo intenziteto se zopet uporablja pojem izdajalci, čeprav nekateri pravniki menijo, da je izdajalec ideološki in ne pravni pojem. O delovanju OZNE se pri nas molči. Uradni zgodovinarji o tem molčijo in je ne raziskujejo, čeprav je škof Anton Volk o tem veliko napisal, povedal in dokumentiral.

Dnevni mediji so v rokah nekaterih elit, ki so rezultat distribucije moči in kapitala, značilnosti moderne družbe, s to razliko, da kapital v naših medijih ni nevtralen, temveč je tudi političen, kar priznava urednik Financ Peter Frankl. Šele spremembe v odnosih med elitami bodo omogočile bolj pluralne in bolj neodvisne medije. Vodilni uredniki sebe sicer vidijo kot neodvisne, vendar so v tem pogledu omejeni in njihova omejitev je pogojena z redistribucijo kapitala in številnimi neformalnimi viri politične moči.

 

Mediji kot žrtev zaostale mentalitete

Razvoj slovenske družbe po letu 1990 kaže njeno zaostalo mentaliteto, ki nima značilnosti bolj razvitih demokracij. S pluralno spremembo družbenega sistema je bil vrednostni sistem še vedno determiniran s tisto socialistično strukturo, ki je politično ni bilo več. Nastalo je strukturno neskladje med novo kapitalsko distribucijo in novo socialno stratifikacijo na eni ter starim vrednostnim sistemom na drugi strani, kar pa še danes ni preseženo. V čem se manifestira?

1. Egalitarna vrednota iz časa socializma je še vedno močno prisotna, čeprav jo je politični sistem povsem relativiziral, negirala pa jo je nova socialna razporeditev, v kateri se je uveljavil dominantni srednji sloj.

2. Parlamentarni sistem, ki je temeljna značilnost pluralno demokratičnega sistema, v zaznavi ljudi nima posebne teže in vrednosti. Ankete javnega mnenja to že vsa leta potrjujejo. Parlament, ki je v demokratičnih družbah mehanizem za razreševanje konfliktov, v javnosti vrednostno ni ugodno sprejet. Velik del prebivalstva je še vedno pod vtisom stare socialistične skupščine, v kateri so se vsi dostojno obnašali in ni bilo nobenih konfliktov in prepirov, glasovanje pa vedno povsem enotno in partijsko vnaprej programirano. Da so bili konflikti preneseni na neformalne nivoje, ki javnosti niso bili dosegljivi, ni bilo znano. Omenjeni tihi in skriti konflikti so od časa do časa prišli na dan v obliki heretičnih partijskih voditeljev, kot so bili Milovan Djilas, Aleksander Rankovič, v Sloveniji Stane Kavčič, ki pa so bili vsi razrešeni, tako da so bili odstavljeni ali celo zaprti v imenu enotnosti in splošnega soglasja. Konflikti so bili prikazani kot motnja v sistemu, ki jo povzročajo razredni sovražniki, ne pa kot sistemska lastnost.

3. Socializacijski procesi, ki so pol stoletja potekali preko šolskega sistema in preko partijsko nadzorovanih medijev, so se zasidrali v zavest slovenskega človeka, zato tako težko revidira svoje predstave o novejši zgodovini. Ustreza mu predstava o NOB, kot so mu jo pol stoletja posredovali mediji in šolski sistem in je dobila obliko legende. Zato težko ali neradi slišijo o zločinih in pobojih, ki so bili po vojni izvršeni. Tudi če ugledni predstavnik in borec za pluralno strukturo družbe, kot je dr. France Bučar, izjavi, da domobrancev ne moremo obravnavati kot izdajalce, to na liberalno konzervativno strukturo družbe nima učinka. Izkazalo se je, da je vzorec mišljenja in vrednotenja zgodovine izdelana in jo je zelo težko spremeniti.

4. To zaostalo mentaliteto in vzorec mišljenja lahko razložimo tudi psihološko. Pisatelj Marcel Proust je zapisal, da dejstva ne prodrejo v zavest naših verovanj. To pomeni, kdor je osvojil zgodovino NOB kot verovanje in legendo, je prepričan, da so bili domobranci izdajalci. S podatki o povojnih pobojih in insceniranih političnih procesih ne morete zamajati njihove vere in vzorca razmišljanja. Lahko jim poveste podatke o tem, da je v Sloveniji čez 500 grobišč, kjer so bili izvršeni barbarski umori, lahko jim ponudite podatek o novih odkritjih pobojev, ki kažejo na to, da je bila Slovenija po vojni največje morišče v Evropi. Čeprav dogodke lahko primerjate z moriščem v Katynu, ko so sovjeti pomorili 13.000 poljskih častnikov in je to odmevalo v vsej Evropi in je zapisano v vseh učbenikih, se pri nas o podobnem dogodku piše komaj zaznavno in brez komentarjev. Lahko ponudite analizo hrvaških strokovnjakov, ki so z analizo manjka v rojstvih po vojni dokazali, da je bilo veliko število moških pobitih. Lahko poveste, da so sodišča razveljavila že 1200 političnih sodb, izrečenih v času totalitarizma, lahko ponudite knjigo Angele Vode, predvojne komunistke, in knjigo škofa Antona Volka, ki kažeta grozote, nasilje in brezpravje, posebno v času povojnega terorja. Nad takimi podatki bodo zamahnili, najraje pa o njih ne želijo slišati.

Živeli smo z mentaliteto, ki jo označujemo za zaostalo in izkrivljeno, ker je bila 50 let gnetena s socializacijskim procesom preko šolskih in medijskih instrumentov, ki so našo medvojno in povojno zgodovino prikazali kot junaško legendo, zamolčali pa so, da smo se v tej legendi Slovenci pobijali med sabo, da smo pobili znatno več naših ljudi kot okupatorjevih, da smo po vojni neusmiljeno morili in zakopavali svoje žrtve v skrivnih grobiščih, da smo imeli po vojni koncentracijska taborišča, ki so po svoji surovosti presegla nacistične, da smo uprizarjali montirane procese, na katerih smo obsojali tudi nedolžne komuniste in podobno. Vendar ne gre samo za zaostalo in izkrivljeno zavest, temveč tudi za to, da je ta zavest med delom populacije prestrašena ali zamolčana. Ivan Ott, ki je bil teharski otrok pobitih staršev - iz dokumentarnega filma znan kot otrok s Petrička - je izjavil, da do izida svoje knjige ni nikoli javno govoril, kaj se mu je zgodilo. Prvič, ker se je bal, da ga bodo jugoslovanski agenti v Nemčiji likvidirali, in drugič, ker ni želel, da bi ekstremna politična emigracija njegovo zgodbo uporabila za politično propagando.4 Ni neznano, da cela vrsta ljudi, ki so bili žrtve revolucije, še danes ne upa govoriti o grozotah in vseh oblikah zapostavljenosti in kršenja človekovih pravic, ki so jih doživeli. Tudi to je nek vzorec razmišljanja, ki je nastal kot rezultat fizičnega in več desetletij trajajočega medijskega ter duhovnega nasilja. Preberimo samo, kaj so dnevni mediji v tistem času pisali ob pošastnih montiranih političnih procesih.

Druga oblika nekakšne pohabljene mentalitete izhaja iz dejstva, da sta OZNA in UDBA za svoje sodelavce prostovoljno ali nasilno rekrutirali več sto tisoč Slovencev. Glede na dejstvo, da danes v Evropi ovaduštva nikjer ne spoštujejo in da ga v Sloveniji nobena politična stranka ne zagovarja ali javno brani, so nekdanji sodelavci UDBE v nekakšnih psiholoških zadregah. Rešuje jih to, da Slovenija ni uvedla lustracije, kot so jo druge socialistične države in katere obveznost nam je naložila Evropa. To ima nedvomno vpliv na stanje naše mentalitete in izkrivljene zavesti. Delu populacije je demokratsko-pluralni sistem vcepil občutek krivde ali nespoštovanja samega sebe, čeprav je bil velik del v ovaduštvo večinoma prisiljen.

Vse to bolj ali manj opredeljuje stanje duha na Slovenskem, ki ni enoznačno. Mentaliteta tistih, ki so bili raznovrstne žrtve totalitarnega sistema - bodisi ubojev, sodnega ali drugega preganjanja ali zapostavljanja, odvzema lastnine in podobno - se razlikuje od tistih, ki so ta sistem podpirali, na različne načine v njem sodelovali - bodisi v času terorja ali kasneje s sodelovanjem v UDBI - in vanj investirali svoje interese. To stanje duha, ki bi zahtevalo posebej skrbno fenomenološko analizo, opredeljuje ne samo miselnost in vrednostni sistem na Slovenskem, temveč tudi različne oblike političnega obnašanja. To stanje duha determinira tudi razklanost, ki jo doslej ni bilo možno preseči in ne kaže, da jo bo v bližnji prihodnosti mogoče. In to stanje duha močno opredeljuje tudi razmere v naših medijih. Zato se razmere ne morejo spremeniti zgolj z lastniško strukturo ali z nastavitvijo novih urednikov. Vse te spremembe so ujete v stanje duha.

Omenjena zaostala in izkrivljena mentaliteta danes deluje v različnih smereh in v različnem obsegu, tako v novinarstvu kot pri pisanju raznih peticij in podpisov, katerih skriti cilj je obramba starega sistema in vanj investiranih interesov. To se kaže tudi v literarni in filmski umetnosti. Pisatelji in scenaristi nimajo poguma, da bi se lotili prikaza naše žalostne in tragične zgodovine. Čeprav imamo nekaj memoarske literature, ki bi bila zelo primerna za filmsko obdelavo - npr. Dotik smrti Marjana Tršarja, ki opisuje grozote tistih, ki so prišli in bivali v taborišču smrti v Teharjah - se tega nihče ne loti, saj zaostala zavest tega ne bi sprejela ali pa bi ob tem nastali ideološki konflikti, kot se je ob prikazu znamenitega dokumentarca to zgodilo Jožetu Možini, novinarju RTV Slovenija. To je lepo razvidno tudi iz nastajanja dokumentarnega filma Mirana Zupančiča Otroci s Petrička. Zato citirajmo nekaj njegovih izjav, ki to mentaliteto ilustrirajo.

»Televizija je pri nas nagnjena k temu, da družbene napetosti, ki jih dokumentarec lahko identificira, blaži. Morda je to dediščina socialističnega programskega koncepta, ko je bila televizija kot velik likalnik, ki mora vse družbene gube polikati v lep, raven prt brez madežev. Zase lahko rečem, da sem imel pri urednikih nacionalne televizije vedno podporo. Vendar so tudi oni ujeti v sistem, ki preprosto ne dopušča ekscesa. Ekscesa v smislu, da bi mi, gledalci, videli nekaj, česar sicer ne vidimo, razmišljali o nečem, o čemer drugače ne razmišljamo, in morda celo kaj od tega razumeli. [...] Politika je prepredla celoten družbeni korpus; karkoli počneš, si takoj postavljen v politični kontekst, takoj si levi ali desni, takoj se te nekam določi. Upam, da sem zgodbo s Petrička zavaroval pred kakršno koli politično manipulacijo. [...] Okupacija je kot strahoten hudournik vdrla v naš prostor in ustvarila dva bregova, med seboj polna antagonizma. Okupacija je šla mimo, bregova pa sta ostala vse do danes. Vedno znova se vračamo na to, kdo je kolaboriral in kdo je bil revolucionar. Zato je bila moja želja, da bi dojeli, da na ločenih bregovih nista bili le antagonistični ideologiji, ampak najprej in predvsem človek. Ta človek pa je neizmerno trpel. Če bi v filmu osvetlil tudi drugo plat, bi morda lahko razumeli tudi njo; dokumentarec pa bi bil s tem še mnogo bolj tragičen. Vendar pa druga stran seveda v obrambni poziciji ne želi govoriti. A šele z njo bi lahko do zadnjih por začutili, da smo potomci naroda z izjemno tragičnim poglavjem polpretekle zgodovine, s katerim se bomo morali v imenu prihodnosti prej ali slej soočiti.«5

Režiser je tukaj povedal vse tisto, kar je značilno za zaostalo, izkrivljeno in še vedno boječo se slovensko mentaliteto. Povedal je, da so uredniki medijev ujeti v sistem, ki ne dopušča, da bi prikazali ali brali nekaj, česar še nismo videli, da bi razmišljali o nečem, o čemer doslej še nismo razmišljali in da bi morda to tudi razumeli. Povedal je tudi, da o resnici ne more poročati v svoji celoti, ker ena od strani o tem ne želi govoriti, in da ima kot avtor glede na ideološko spolitiziranost družbe težave v tem, da mora prikazovati dogodek tako, da ga nobena stran ne bo mogla zmanipulirati.

Gornji citat pomembnega in priznanega filmskega ustvarjalca dokazuje, da je problem ustvarjanja in svobode drugje, kot jo vidijo nekritični in ne dovolj sofisticirani podpisniki peticije, ki menijo, da stopnjo medijske svobode določa, daje ali jemlje kar predsednik vlade.

5. Eno najpomembnejših sredstev za ohranjanje preživele mentalitete so prizadevanja za nadzor zgodovine po letu 1941. Ta se kaže v zahtevi, da se zgodovinska dejstva ne smejo in ne morejo spreminjati. Sama po sebi je zahteva izrazito politična in neprofesionalna, kajti danes ne bo noben zgodovinar zanikal, da se zgodovina in predvsem njena interpretacija ne more spreminjati. Zmagovalci pač pišejo zgodovino po svoji podobi in po svojih interesih. Ker pa zmage in tudi zmagovalci v kasnejšem družbenem dogajanju postanejo relativni, postanejo tudi njihove zgodovine in njihove interpretacije relativne. Zgodovina je pač v veliki meri instrumentalna veda, ki služi političnim sistemom in vladam za njihovo legitimiranje. Politični sistemi in vlade pa se menjajo, zato zgodovinski dogodki dobivajo različen pomen in različno vrednostno opredelitev. Kaj je npr. danes še ostalo od znamenite zgodovine VKP/b?!

Po padcu socializma postopoma dobivamo tudi drugačno zgodovino, ki NOB in revolucijo interpretira drugače, kot smo bili navajeni. Predstavniki stare mentalitete mišljenja - in ta mentaliteta je vezana na določene interese - ostro nasprotujejo vsaki drugačni razlagi novejše zgodovine, kot so jo napisali zmagovalci in njihovi interpreti. Poglejmo značilen novejši primer. Kandidat za predsednika republike Danilo Türk je izjavil, da je treba priznati dejstvo, da je komunistična partija kot ena od organizacij odpora zlorabila partizanstvo za lastno osvojitev oblasti in da je s partizanstvom legitimirala nedemokratični politični sistem. Predstavnik Zveze borcev je to trditev označil za neresnično in žaljivo. Temu borčevskemu obvladovanju zgodovine se je uprla celo predstavnica levice Spomenka Hribar, ki je zapisala, da Türkova izjava drži in da jo potrjuje nešteto medvojnih partijskih dokumentov.

V tem kontekstu želimo torej poudariti, da so mediji po letu 1990 močno stali na strani tistih, ki hočejo zgodovino nadzirati. Dnevnik o odkritju velikega pomora v bližini Maribora in Slovenskih Konjic sploh ni poročal, večjo prometno nesrečo pa je objavil na prvi strani. Zgodovina ni to, kar je od nje zahteval Nietzsche, da je v spremstvu novega življenjskega toka, ki jo obvladuje neka višja sila, ne pa da sama vlada in vodi. Pri nas se želi, da bi zgodovina, ki so jo napisali zmagovalci, vladala in vodila večno.

6. Zaostala mentaliteta s svojim vrednostnim vzorcem se dobro kaže na simbolni ravni. Ker sistem dobi svojo legitimiteto iz vrednot, so simboli socializma zelo pomembni. Zato smo priča izjemnim prizadevanjem, da noben od starih simbolov ne bi padel, in to je npr. razlog, da ni moglo priti do napisa pobitim domobrancem kot žrtvam revolucije. Vsa tovrstna prizadevanja dr. Tineta Hribarja so bila zaman. Spomeniki Kardelju, Kidriču in Titu še vedno stojijo, čeprav je Krleža že davno zapisal, da spomenik, ki ni postavljen najmanj 50 let, po smrti nima možnosti, da bi preživel. Noben narod ne postavlja ali ohranja spomenikov tistim, ki so sokrivi za zločine. Spomenik, ki predstavlja simbol, na katerega je narod ponosen, mora imeti stoodstotno in ne le šestdeset- ali sedemdesetodstotno legitimiteto.

Zahteva, da se zgodovine ne sme spreminjati, je seveda povezana z investiranimi interesi. Če bi odstranili spomenik Edvarda Kardelja, katerega ideje je razvoj v celoti negiral in jih dokazal kot zmotne, bi bilo konec nadzora nad zgodovino in s tem konec vrednostnega vzorca sistema. Sprememb ne bi mogli več obvladovati in za stranke, ki so nasledile Zvezo komunistov, bi dogodki lahko tekli povsem nepredvidljivo. Ozko, naravnost partijsko uredniško politiko zelo nazorno demonstrira dejstvo, da slovenski mediji osmrtnic, s katerimi zaslužijo precej denarja, nočejo označiti s križem, čeprav gre za prakso, ki je uveljavljena po vsej Evropi.

Zaradi teh in drugih razlogov je o interpretaciji NOB zgodovine, kot jo je pokazal Aleksander Bajt, treba molčati, in zato mu ni bilo omogočeno, da bi bila njegova pojmovanja objavljena v dnevnih medijih. Vzdrževanje vrednostnih simbolov socializma in revolucije se v nekoliko popravljeni obliki še vedno nadaljuje pri pouku novejše zgodovine.

7. Indoktrinacijski in socializacijski učinki so vidni v oceni prebivalcev dnevnih medijev. Kar 60 odstotkov anketiranih v Sloveniji zaupa v verodostojnost dnevnih medijev. Tako visokega odstotka ni možno najti v drugih uveljavljenih demokracijah. V Angliji, ki je izvorno dežela demokracije, dnevnim medijem zaupa manj kot 20 odstotkov prebivalstva. Skoraj enako visok odstotek, kot je značilen za Slovenijo, so ugotovili na Hrvaškem, kar kaže na določeno zakonitost miselno vrednostnega vzorca v bivših socialističnih sistemih. To je razlog, da so v Sloveniji uspevali dnevni mediji, ki so bili v rokah nomenklature, in da so bili vsi poizkusi, da bi uvedli pluralen medijski sistem, zelo težavni in neuspešni. Drago Jančar pravi, da je liberalno misleča Slovenija povezana z nešteto vezmi s prejšnjim režimom in da ni pripravljena v celoti potegniti črte med totalitarizmom in demokracijo.

8. Da Slovenci nimajo posebnega spoštovanja in ponosa do svoje države, je razvidno tudi iz tega, da ob državnih praznikih ne izobešajo slovenske zastave, kar za druge narode ni značilno.

Kako to mentaliteto in vrednostni vzorec razložiti? Vlado Gotovac, ki je na Hrvaškem ugotovil podoben vzorec, je to pripisal tragični posledici dejstva, da so 900 let živeli brez svoje države. Pravi, da so preko hrvaškega naroda stoletja hodili drugi, kot da ga sploh ne bi bilo. In to je povzročilo globoke posledice v mentaliteti naroda. Morda razlaga stoletne odsotnosti lastne države velja tudi za Slovenijo in je z njo mogoče razložiti določene oblike individualnega in kolektivnega obnašanja.

Drago Jančar vzrok za to mentaliteto vidi - kot pravi - v naši genetski strukturi, v tistem njenem polu, ki razume človeka kot svobodno, kritično in intelektualno bitje, da je torej ta struktura v kolektivnem smislu pohabljena s petdesetimi leti komunizma. Po njegovem smo se vsi skušali prilagoditi, da bi preživeli. Zdaj, ko se je strah končal in bi se lahko končal oportunizem, smo v strahu pred podaljšano preteklostjo.

Ugotovili smo, da je gospodarske in lastniške strukture v družbi možno relativno lahko zamenjati in spremeniti, zelo težavna in počasna pa je menjava in spreminjanje miselnega in vrednostnega vzorca, ki se je oblikoval pol stoletja. Zato so politiki, ki so pričakovali hitre spremembe tudi na miselnem in vrednostnem področju, doživljali težke poraze in razočaranja. Ko so Slovenci imeli na voljo, da izberejo za predsednika Jožeta Pučnika, briljantnega intelektualca, borca za neodvisnost in za novo miselno strukturo, ki je svojo poštenost in načelno politično držo plačal z osemletnim zaporom in nato z emigracijo, so se odločili za Kučana, bolj prikupnega, konzervativnega politika, ki ni obetal sprememb.

Tisti politiki, družboslovci ali kulturniki, ki so se odločili menjati miselno in vrednostno strukturo, večinoma niso uspeli. Drago Jančar pravi, da se ukvarja s temi nesrečnimi 50-imi leti komunistične diktature in njenimi posledicami na naše duševno stanje, kolektivno in posamično. V tem položaju se včasih vidi kot »Don Kihota in malo premaknjenega človeka«. Podobno izkušnjo je na Hrvaškem opisal Vlado Gotovac, ki je ugotovil, da ne more preseči obstoječe mentalitete. Na to ga je opozarjal Krleža, ki mu je dejal, da bo moral to izkusiti sam. S to mentaliteto in z v 50-ih letih formiranim vzorcem mišljenja in vrednotenja lahko razložimo medijske razmere v Sloveniji, ki se po propadu socializma v bistvenih kategorijah niso spremenile in niso postale konstitutivni element demokracije, kot je to v razvitih demokracijah.

Ker smo imeli v socializmu uniformirane in nepluralne medije, je z njimi ostal vzorec mišljenja in vrednotenja, ki je to stanje odražal. Ker pa se ta vzorec s strukturnim propadom socializma in s spremenjeno stratifikacijsko socialno strukturo ni pomembno menjal, temveč je ostal v veliki meri nespremenjen, tudi ni nastala večja spontana potreba in možnost za drugačne, pluralne medije. Od tod zadovoljstvo s pretežno enobarvnimi mediji, ki niso v skladu z vsemi spremenjenimi socialnimi strukturami in so v nasprotju z evropsko medijsko prakso.

Majhen empirični dokaz te zaostale mentalitete, ki želi imeti takšne enostranske in monolitne medije, kot smo jih imeli, je npr. pismo bralca v Delu dne 9. februarja 2008, v katerem pisec utemeljuje, zakaj je skupaj s somišljeniki odpovedal Delovo naročnino. Razlog je v tem, da so jih motili predvsem Delovi zunanji sodelavci, kot so Dimitrij Rupel, Drago Jančar, Matej Makarovič in Alenka Puhar, ki naj bi pisali preveč uravnoteženo. Poleg tega sta jih motila tudi Danilo Slivnik in Peter Jančič s svojo uravnoteženo uredniško politiko, ki je bila po njihovem mnenju dejansko provladno trobilo. To stališče je sicer indikator zaostale zavesti, ni pa empirični dokaz, da ta »levičarski« ekstremizem zajema široko populacijo. Volitve leta 2004 so pokazale, da »levičarska« stališča, tudi če v medijih prevladujejo, v volilni bazi nimajo enakega pokritja.

Zastavlja se nam vprašanje, v kolikšni meri so mediji odgovorni za zaostalo mentaliteto, ki je rezultat dejstva, da Slovenci doslej nismo imeli svoje države in da smo bili pol stoletja izpostavljeni močni in relativno uspešni partijski vrednostni indoktrinaciji. Drugače povedano, ali je ta mentaliteta povsem in odločilno determinirala medije ali pa so mediji - kot nas uči teorija - determinirali in oblikovali mentaliteto in vrednostni vzorec. Vsaj za čas socializma lahko trdimo, da so mediji samo odražali politično strukturo, jo kvečjemu utrjevali, niso pa je mogli spreminjati v smeri pluralnosti. Z razpadom socializma in njenih političnih ter tudi stratifikacijskih struktur so nastali pogoji, da mediji spreminjajo v socializmu nastalo mentaliteto, vendar se vsaj doslej to ni zgodilo v zadovoljivi meri ali pa se to dogaja zelo počasi in neevropsko. Mediji so ostali neuravnoteženi - če uporabimo ta, pri liberalcih zasmehovani izraz - in so se držali vrednostne kontinuitete v njenih temeljnih kategorijah. Boj za medije, za vodilne položaje v medijih, je boj za obvladanje zgodovine, za vrednostni vzorec, ki se je oblikoval vsaj 50 let. Za vsem tem pa stojijo navadni interesi.

Z razvojem sprememb v globalni distribuciji politične moči kot tudi v vseh njenih podsistemih bo v določenem času neskladje med družbeno strukturo in vrednostnim vzorcem prišlo do širše zavesti in takrat bodo nastali pogoji, da se ga odpravi in da bomo prišli v medijske razmere, ki so značilne za razvite demokracije. Zavest o neskladju je v nekaterih elitah, socialnih grupacijah in pri posameznikih že dolgo prisotna, vendar ni prišla na raven širše in splošne zavesti. K temu veliko pripomorejo tiste stranke in civilna združenja, ki izhajajo iz nomenklature in so zainteresirana, da medijski prostor ostane takšen, kot se je v socializmu, postsocializmu in času dolgoletne vladavine LDS in SD formiral. Od tod nasprotovanje vsaki zakonodaji, ki skuša monolitnost medijev preseči in polemiko prenašajo celo na področje norčevanja s pojmom uravnoteženosti. Boj določenega sloja novinarjev proti cenzuri, ki jo po njihovem mnenju uvaja kar predsednik vlade, kaže na to, da imajo omenjeni novinarji v boju za medije zgolj instrumentalno vlogo.

Če vse povedano velja, si vendar lahko zastavimo vprašanje, če se v naših medijih, ki so dokaj neuravnoteženi, informativno enostranski, kar koli spreminja v smeri večje pluralnosti med mediji, ne pa znotraj medijev? Lahko rečemo, da so bili zaznani rahli premiki v smeri pluralnosti in menjave iz socializma podedovanega vzorca mišljenja. Vidni pa so tudi poskusi, da se omenjeni premiki zaustavijo in se stvari vrnejo nazaj, kot da je Slovenija na nepluralnost med mediji obsojena in da je to že postalo naravno stanje.

 

Pluralizem med mediji in znotraj medijev

Ocene o pluralnosti medijev so pri nas zelo različne. Segajo od tega, da so naši mediji že ves čas pluralni, do tega, da v zadnjih pol stoletja nismo imeli in nismo prakticirali pluralnosti med mediji. Razlika nastaja že v pojmovanju pluralnosti. V smislu zahodnoevropskega pojmovanja razumemo pluralnost medijev kot pluralnost med samimi mediji. Ljudje, ki so specifično politično in vrednostno usmerjeni, izberejo tisti časopis, ki odgovarja njihovim političnim in vrednostnim pojmovanjem. Tako bolj »levo« usmerjeni bralci naročajo bolj »levo« usmerjeni dnevnik, ker jim »desno« usmerjeni komentarji in »desno« usmerjeno selekcioniranje informacij ne ustreza ali pa ga imajo za nezadostno resničnega. »Desno« usmerjeni bralci pa naročajo ali berejo bolj »desno« usmerjene dnevnike, ker so bolj v skladu z njihovim vrednostnim pojmovanjem resnice. Tako izbirajo bralci, če imajo možnost oziroma če so na tržišču na voljo pluralno usmerjeni mediji.

Izrazito notranje pluralnih časopisov ni, kolikor so predmet obravnave resni dnevniki. Kakšen bi bil katoliški časopis Družina, če bi bil notranje pluralen? Bistvena je pluralnost med samimi mediji, kajti samo pluralnost med mediji zagotavlja tisto stopnjo demokratičnosti, ki jo evropski standardi demokracije zahtevajo. Notranje pluralne so zgolj nacionalne radijske in televizijske hiše, saj imajo bolj državni ali družbeni sistem vodenja in upravljanja, ki na nek način odraža volilne rezultate.

Subjekti, ki determinirajo pluralnost med mediji, so kapital s svojimi predstavniki v nadzornem svetu, uprava medija in uredništva. Pri tem med njimi obstaja hierarhična razporeditev. Na vrhu hierarhije je kapital, nato je uprava in njima je odgovorno uredništvo. Zahteva novinarjev, da ne morejo biti podrejeni ne kapitalu, ne upravi in celo ne uredništvu, je sprta s kapitalistično družbeno ureditvijo in redom stvari, ki iz tega izhajajo. Novinarji so navedenim subjektom moči podrejeni, naj se tega zavedajo ali ne, tudi če se pretvarjajo, da niso podrejeni nikomur in da je njihova svoboda in avtonomija v tem, da lebdijo v socialno praznem prostoru. V tem prostoru pa naj bi bili odgovorni abstraktni javnosti, ki z nakupom njihovega medija potrjuje njihovo legitimnost. Ta nakup je problematična in nezadostna legitimiteta že s tem, ker slabši, t. i. rumeni tisk prodajo v več izvodih kot kvaliteten, resen tisk.

Kapitalski red stvari sistemsko zahteva podreditev, tudi če komu ni všeč. V deželah z demokratično tradicijo in urejenim pluralizmom ta podreditev ni intenzivna ali močna. Običajno je komaj še zaznavna. Osnovna funkcija kapitala je ta, da z medijem ustvarja dobiček. Pri tem je pripravljen slediti tisti politiki in tisti uredniški usmerjenosti, ki mu bo prinašala največji dobiček. Težava v Sloveniji je v tem, da slovenski medijski kapital ni politično nevtralen, temveč je to kapital, ki je političen in »levo« usmerjen, kar priznava tudi urednik Financ Peter Frankl. S tem pa nastaja velika blokada pri nastajanju pluralnega medijskega prostora, saj nimamo zadostnega politično »desno« usmerjenega kapitala.

To je najmočnejši razlog, da v Sloveniji nismo uveljavili pluralnega sistema med mediji. Zato pa je bolj prisotno notranje medijsko pojmovanje pluralnosti, ki je bolj načelno kot praktično. Po tem pojmovanju medij ne bi bil ne »levi« ne »desni« in ne bi bil v rokah ne kapitala ne uprave, temveč v rokah novinarjev, ki so absolutni gospodarji vseh vsebin. Če bi bili novinarji vodeni samo po profesionalnih načelih in če bi bil njihov medij dejansko dostopen vsem relevantnim političnim in vrednostnim usmeritvam, bi bilo zahtevam po pluralnosti zadoščeno. Vemo pa, da ni tako. Večina pomembnih in vplivnih dnevnih medijev je bila in je še vedno politično in vrednostno enosmerno, in sicer »levo« usmerjena. Novinarji v teh medijih niso sledili svoji deklarirani profesionalni normi, da je njihova funkcija v prvi vrsti nadzor vlade, temveč so najbolj intenzivno nadzirali tisti subjekt, ki ni delil njihove vrednostne in politične usmeritve. Kapital, ki je stal za to usmeritvijo, pa je bil neformalno vezan na določen politični center moči.

V Sloveniji postaja lastništvo medijev za evropske razmere nenavadno. V Evropi so lastniki specializirani na lastništvo različnih medijev, pri nas pa to postajajo proizvodne korporacije in mediji v proizvodnem smislu ne spadajo v njihovo področje delovanja. S finančnega vidika je njihovo zanimanje za medije nenavadno tudi zato, ker časopisni mediji povsod v razvitem svetu zmanjšujejo naklado in posledično dobičke. V našem primeru pa te proizvodne organizacije o medijih nimajo potrebnih poslovnih, tržnih in uredniških znanj ter izkušenj. Ker je njihov kapital političen, njihova politična pripadnost pa izražena, gre za slovensko specifiko, ki bo še naprej dodatno blokirala uveljavljanje pluralnega medijskega prostora. To nenavadno stanje lahko ugotavljamo tudi iz izjav najvišjega predstavnika Pivovarne Laško, ki v Delu 22. decembra 2007 javno zagotavlja, da se ne bodo vmešavali v uredniško politiko, istočasno pa smo priča - ob primeru Maga - njihovemu najbolj grobemu in neprofesionalnemu vmešavanju v uredniški koncept medija, ki ga lastniško obvladujejo.

Zagovorniki koncepta notranje pluralnosti dokazujejo s tem, da včasih ali občasno najamejo kakšnega desno usmerjenega ali nevtralnega kolumnista, ki naj bi dokazoval notranjo pluralnost. Praktično pa je to tako, da je okoli 90 odstotkov prispevkov in predvsem komentarjev »levo« usmerjenih in redki »desni« komentarji delujejo kot nekakšna lepotna napaka v »levo« usmerjenem konceptu. Z njimi se dokazuje notranja pluralnost.

Težava ni v tem, da so dnevniki izrazito »levo« usmerjeni in da po tem »levičarskem« kriteriju selekcionirajo celo pomembne notranje politične informacije, temveč v tem, da v smislu zahtev zahodne demokracije nimamo enakovrednega desnega časopisa, po katerem bi segali vsi tisti, ki so politično in vrednostno bolj desno ali konzervativno usmerjeni in ki v levičarskih medijih ne vidijo zadostne resnice in zadostne profesionalne selekcije informacij. Takšne pluralne časopise je Slovenija imela že pred vojno, a je totalitarni sistem z ukinitvijo medijskega pluralizma in s petdesetletno indoktrinacijo ustvaril »levičarski« vzorec mišljenja, ki je postal neločljiva lastnost sistema in ki jo je v medijih težko premakniti. Manifestira se v številnih protislovnih vrednostnih orientacijah, od egalitarnega sindroma do legitimiranja tistega načina bogatenja, ki v zahodnem kapitalizmu ni bilo možno. Iz povedanega sledi, da ima kapital s svojimi predstavniki v nadzornem svetu legitimno pravico izjaviti, da novinarji v mediju, ki ga kapitalsko posedujejo, ne morejo biti avtonomni, čeprav se to, posebej v propagandnih predstavah o avtonomiji, sliši grdo. Ne glede na to pa ima kapital vir moči, da svoj koncept urejanja časopisa izpelje.

Slovenija je verjetno edina država v Evropi, ki nima medijskega pluralizma na področju dnevnih medijev. Tiste politične grupacije, ki jih mediji neprestano in neproporcionalno napadajo, če so v opoziciji ali na oblasti, si prizadevajo dobiti nadzor ali vpliv nad določenim medijem. Zato v Sloveniji poteka legitimen boj za prilastitev dnevnih medijev. Tista stranka, ki nima medija, da bi jo podpiral ali bil do nje vsaj nevtralen, dobiva občutek, da bo ob takem stanju medijev volitve izgubila. To je izvor vseh nesporazumov ali majhnih dram okoli novinarske avtonomije. Novinarji imajo občutek avtonomije, svobode in socialne varnosti, dokler delujejo v trdno zasidranem politično enobarvnem mediju, v katerem delujejo in pišejo v skladu s svojim prepričanjem. Ko se je Delo začelo premikati proti »desni« in doseglo samo skromno stanje notranje pluralnosti, je med novinarji nastala živčnost in ogroženost, ker so svobodni in avtonomni, v kolikor še naprej pišejo v skladu s svojo politično in vrednostno orientacijo. Po tej orientaciji so bili tudi zaposleni. Zato so nekateri odšli k Dnevniku in si nadalje zagotovili pisanje z »levo« usmeritvijo. Nekaj podobnega, samo v obratni smeri, se je zgodilo pri Magu. Nadzorniki v imenu nekoga, ki jih je pooblastil, skušajo tednik, ki se je utemeljil in bil sprejet kot »desni«, naenkrat zasukati in ga narediti »levega«. V zahodnih demokracijah tega ne bi počeli, ker bi bil poskus obsojen na političen, predvsem pa na tržni neuspeh. Če bi npr. Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki je desetletje znan kot konzervativno desno usmerjen časopis, skušali preusmeriti v levega, bi takšen poskus propadel, ker populacija, ki ga bere in je po svojih vrednotah bolj desno usmerjena, take spremembe ne bi prenesla in sprejela. To pa pomeni, da ima legitimen poseg lastnika v svoj medij meje, ki jih ne sme prekoračiti.

 

Pokazatelji uravnoteženosti medijev

Pojem uravnoteženosti je vezan na pojmovanje pluralizacije medijev. Zahteva po uravnoteženju poročanja in komentiranja - ki je predmet posmeha s strani kontinuitete - je v bistvu sistemsko napačna. Če bi bili mediji medsebojno pluralni, potem je zahteva po uravnoteženju nesmiselna, ker se sistemsko, s pluralnostjo medijev, samoregulacijsko vzpostavlja. Zato je zahteva po uravnoteženju možna samo tam, kjer so mediji enosmerni. Ker v parlamentarni demokraciji v medijih obstaja zahteva po prisotnosti vseh pogledov, nazorov in opcij, se tej zahtevi skuša ugoditi s konceptom notranje pluralnosti. S tem se izognemo demokratičnemu postulatu, da demokracija ni uveljavljena samo s pluralizacijo strank, temveč predvsem s pluralizacijo medijev.

V bistvu je koncept notranje pluralnosti nekoliko reformiran partijski koncept Zveze komunistov v njeni zadnji razvojni fazi, s katerim se hoče vzdrževati nadzor in monopol nad mediji. To pomeni notranja pluralnost, pod pogojem, da je v naših rokah in pod našim nadzorom. Mi določamo njeno izvedbo in stopnjo ter razmerje uravnoteženosti. Dozirali bomo uravnoteženost glede na naše cilje. Dogodki, kot je peticija novinarjev, gredo v naš prid in glede na take dogodke bomo uravnoteženost povečevali ali zmanjševali. Ne bomo poročali, da so bila odkrita nova grobišča, nekaj tisoč po vojni pobitih, ker to ne spada v naš koncept uravnoteženega poročanja. Izbor novic in njihovo mesto v časopisu bomo selekcionirali po našem konceptu uravnoteženja. Zaradi teh razlogov moramo politični sistem strukturirati tako, da v vseh podsistemih ohranimo dominanten vpliv za primer, če volitve izgubimo. S tem bomo dejansko vladali še naprej, tudi če v globalni distribuciji moči zavzemamo formalni položaj opozicije.

Določena stališča, resnična ali izmišljena, lahko vplivajo na ravnanje ljudi v primeru, če se ponavljajo, in posebej, če dobijo podporo v razširjenih medijih. Znan je primer iz ameriškega učbenika, ko se je razširila novica, da bo neka banka propadla. Ker so novico vzdrževali, so ljudje - komitenti - začeli iz nje dvigati svoj denar in prihranke. Dviganje denarja je resnično povzročilo propad banke, čeprav je bila prej zdrava. V primeru, da neko govorico in neka stališča, ki niso dokazno resnična, razširjajo masovni mediji, jih ljudje sprejmejo za resnična in v skladu s takšno zaznavno »resničnostjo« tudi ravnajo. Učinek tako razširjenega stališča je posebno velik in učinkovit, če mediji niso pluralni in so informacijsko neuravnoteženi. Pri nas je to primer reklamiranja Boruta Pahorja in njegove stranke. Mediji so začeli pisati o njem in njegovi stranki kot zanesljivi zmagovalki na naslednjih državnozborskih volitvah. Vsak dan smo v medijih brali o Borutu Pahorju, kot da predstavlja najpomembnejšo novico dneva. S tem so mediji ustvarjali stališče, kot da bi bilo že resnično, čeprav objektivno gledano za takšno pisanje ni bilo nobenih dokazov. Na zadnjih volitvah so mediji razširili stališče, da Janša in opozicija na volitvah na osnovi anket javnega mnenja ne morejo zmagati. Volivce so pozivali, naj volijo za obstoječo vlado in jih naravnost strašili, kaj se lahko zgodi, če se bodo odločali drugače. Tudi bivši predsednik Milan Kučan je pozval volivce, naj Janše in opozicije ne volijo. Volitve pa so pokazale, da so se volivci odločili drugače, kot so jim rezultate vnaprej sugerirali masovni mediji in mnenjski voditelji. Ne glede na vse to pa neresnična stališča, če se neprestano ponavljajo, vplivajo na ljudi in na njihovo ravnanje, posebej na tiste, katerih vrednostni sistem ni trden ali dokončno izoblikovan. Pri tem gre tudi za preračunane propagandne učinke. Tako smo s političnega »levo« usmerjenega vrha slišali, da se ljudje bojijo za svoje službe in temu naj bi bila kriva obstoječa vlada. Takšno stališče je lahko hitro sprejeto, ker je v njem nekaj resnice ali možnost, da se to zgodi. Takšen strah pa se ne pojavlja le v Sloveniji, temveč povsod po Evropi. Novi gospodarski in tehnološki trendi v svetu so zamajali zanesljivost zaposlitve. In v času desetletne vladavine Liberalne demokracije je nekaj sto tisoč ljudi dejansko izgubilo delo. Toda situacija na trgu dela je fluidna in neuravnotežena in Slovenija nima dovolj nekvalificirane delovne sile, zato jo uvaža iz nekdanjih socialističnih držav. Čeprav je stopnja zaposlenosti danes najvišja, pa so mediji razširjali stališča o strahu pred izgubo delovnega mesta, kar ni korektno in ima popolnoma propaganden namen ter kaže na neuravnoteženost naših medijev.

 

Vpliv privatizacije medijev na njihovo pluralnost

Utemeljeno je vprašanje, če privatizacija vpliva na pluralnost oziroma medsebojno različnost medijev. Dosedanje izkušnje so pokazale, da privatizacija medijev samodejno ne vodi v pluralizacijo, pa naj bo kapital slovenski ali tuji. Izhajamo iz spoznanja, da slovenski mediji niso pluralni, da jih štejemo za »leve« in da zastopajo vedno eno politično usmeritev, ne glede na to, ali je ta usmeritev na oblasti ali v opoziciji. Ker smo s propadom socializma postali pluralna in parlamentarna družba, ki pa ji ni sledila medijska pluralnost kot konstitutivni element demokracije, je v političnem sistemu nastala notranja napetost.

Vse obdobje, ki ga označujemo za tranzicijskega, obstajajo prizadevanja političnih strank in civilnih gibanj, da bi v medijih dosegli tudi nasprotni, »desni« ali konzervativni pol, ki bi dogajanje vrednotil drugače kot dominanten »levi« pol. Potekali so poizkusi v smeri ustanavljanja tovrstnih medijev, ki pa so zaradi nezadostnega finančnega in drugega potenciala propadli. Drug poskus za dosego pluralnosti je potekal tako, da bi se obstoječi »levo« usmerjeni in monolitni mediji preusmerili bolj v »desno«, v pokrivanje tiste populacije, ki nima svojega medija. Vsi omenjeni poskusi so naleteli na nasprotovanje »levo« usmerjenih strank, civilnih gibanj in elit. Tiste stranke, ki jih štejemo za kontinuirane, v slovenskem prostoru politično dominirajo in imajo na svoji strani dnevne medije. Zato so zainteresirane, da mediji ostanejo takšni, kot so, saj bi jim vsaka sprememba v smeri večje pluralnosti samo škodovala.

Privatizacijski procesi v slovenskih medijih potekajo tako, da ne moremo vedeti, kaj vse se dogaja v ozadju. Pri tem moramo vedeti, kateri so ekonomski in kateri politični cilji ter kakšno je razmerje med njimi. Pri tem zopet opazimo tudi nekatere izrazito slovenske specifičnosti. Na zahodu posedujejo medije v tej smeri specializirane korporacije. Pri nas to dela proizvodna korporacija, kar je neobičajno. Po teoriji korporacije posegajo na tuja področja proizvodnje ali dela v primerih, ko je njihova proizvodnja na trgu ogrožena in hočejo s takim posegom v povsem drugo dejavnost povečati svojo stopnjo gotovosti. Ta teoretična predpostavka pri Pivovarni Laško ne drži, ker na trgu ni ogrožena, poleg tega pa je evropski trg zanjo v celoti odprt. Znano je tudi, da poseg v lastništvo medijev ekonomsko ni več zelo obetaven, saj vsi tiskani mediji v Evropi, Sloveniji in tudi drugod ob novih tehnologijah beležijo upad naklade in s tem zmanjševanja dobičkov. Iz tega sledi, da je privatizacija medijev v Sloveniji politično motivirana. To potrjuje dejstvo, da je bila Pivovarna Laško v procesu lastninjenja pod vplivom te ali one politike in da je svoja nagnjenja menjavala in je služila ali pomagala malo »levici«, malo »desnici«. Po spremenjenem političnem dogajanju in prerivanju, ki se je odražalo v javnomnenjskih anketah, pa so se v korporaciji odločili drugače. Ugotovili so, da je njihova kapitalska moč s koncentracijo, ki so jo v medijih dosegli, že tako velika, da ni potrebno, da služijo ali asistirajo kateri koli stranki. S kapitalom in z mediji, ki so v njihovih rokah in pod njihovim vodenjem, ter uredniškim nadzorom lahko sami neposredno nadzirajo oblast in katero koli vlado, ki bo po volitvah nastala. Ker je bil njihov kapital bolj nevidno usmerjen »levo«, so se v političnem dogajanju lažje odločili za »levo« opcijo.

Ta odločitev, ki pa ni potrjena z njihovimi deklariranimi cilji - kajti o tem pametno molčijo - je nekatere ekstremno »leve« pisce in tudi ugledne ekonomiste pripeljala v objavo dokaj črnega scenarija, po katerem bo Pivovarna Laško v bodoče menjala ne samo ministre, temveč tudi vlado. Ta črni scenarij ni verjeten, ker ga ne bo dopustila niti »levica« niti »desnica«, saj bi jih politično in institucionalno v celoti ogrožal.

Očitno so se v Pivovarni Laško odločili, da bodo v skladu s svojimi sicer verbalno neizraženimi cilji preurejali medije, v katerih lastniško dominirajo. Zamenjali so upravo in uredništvo Dela. Ob posegu v »desno« usmerjeni uredniški koncept Maga so šli tako daleč, da si moramo zastaviti vprašanje, kam omenjeno dogajanje, ki glede pluralnosti in s tem demokratičnosti še ni končano, sploh pelje. Težava je, da to dogajanje ni na očeh javnosti in je težko vedeti, kaj vse se dogaja. Tako nismo mogli izvedeti, zakaj sta Danilo Slivnik in Peter Jančič odstopila oziroma sta morala odstopiti. Njun odstop je zelo pomemben, saj sta si prizadevala Delo nekoliko preusmeriti ali ga vsaj narediti notranje pluralnega. Ker pa je bilo njuno novinarsko in kapitalsko zaledje »levo« in so bili po tem kriteriju zaposleni tudi novinarji, je bil ta poskus pogumen in tvegan. Ker sta odstopila, pomeni, da ni uspel.

Težava v analizi, ki bi ugotovila, kam vse to vodi, je ta, da so udeleženci v teh konfliktih molčali, tisti, ki so spremembe izvajali, pa svojih posegov niso utemeljili in verbalno pojasnili. Ker lastniki svojih ciljev niso pojasnili, moramo vse dogajanje skušati razložiti na osnovi nam poznanih dogodkov. Skromne verbalne izjave nam v tem primeru ne morejo pomagati, ker so pristranske in nezanesljive. Tako izjava vodstva Pivovarne Laško, da dajejo javno zavezo, da Dela ne bodo zlorabljali za svoje zasebne potrebe ali za potrebe skupine Pivovarne Laško, nič ne pomeni. To izjavo so dali v času, ko intenzivno preurejajo vodenje in urednikovanje pri Delu in Magu, kar pomeni, da to dogajanje ni v skladu z gornjo izjavo.

Očitno je, da premiki v »levo« v uredništvih še niso zaključeni. Pivovarna Laško z lastništvom Dela in Večera zavzema že 64-odstotni delež med dnevnimi tiskanimi mediji. Če sem prištejemo še lastništvo najbolj levo usmerjenega Dnevnika, lahko ugotovimo, da je konkurenca zelo omejena, mediji pa še bolj enosmerni. S tem je blokirana tudi možnost za nastanek in uveljavljanje pluralnih medijev. Po drugih podatkih6 pa je 90 odstotkov medijev v rokah dveh lastnikov.

Imeti v rokah medije, ki obvladajo tako velik odstotek medijskega prostora, predstavlja močnejši resurs, kot imeti, obvladati ali posedovati neko pomembno politično stranko. S takimi mediji in s premišljeno in vztrajno kampanjo je - pod določenimi pogoji - možno odvzeti legitimiteto kateri koli vladi. Posebej to velja za Slovenijo, v kateri bralci v veliko večji meri verjamejo v objektivnost medijev, kot je to primer v drugih državah z dolgotrajno demokratično tradicijo. Pri tem je treba upoštevati, da Slovenija že 67 let nima pluralnih medijev, kot jih je imela še v stari Jugoslaviji. Povprečni bralci nimajo nobenih izkušenj o pluralnosti med mediji, to je, da bi bila prisotna medijska praksa, da določen politično usmerjen medij stalno komentira in poroča drugače, kot to dela drug medij. Pluralnost se slovenskemu bralcu posreduje z igrano notranjo pluralnostjo.

Kar se je zgodilo pri tedniku Mag, predstavlja signal, da se notranja pluralnost zmanjšuje, zunanja pluralnost zaradi koncentracije kapitala in onemogočene konkurence blokira, svoboda in avtonomija novinarstva, v kolikor obstaja, pa zmanjšuje. Dejansko največja težava v Sloveniji ni politično motivirana in po kriterijih resničnosti nedokazana novinarska peticija, pač pa, da se omejevanje oziroma degresija demokracije kot sistemske lastnosti na eni od pomembnih ravni sistemsko razliva na vse njene elemente.

Ker je svoboda sistemska lastnost, bo tisti del avtonomije, ki jo novinarji iz hierarhične strukture organizacije še črpajo, tudi pomembno zožena. Lastniki oziroma njihovi predstavniki v nadzornem svetu imajo legitimno pravico izreči, da njihovi novinarji ne morejo biti avtonomni, kar so tudi storili, čeprav ne v javnosti. V resnici novinarji nikoli niso bili posebej avtonomni. Medijski »umori«, ki so jih izvajali - npr. pri dr. Francetu Arharju - niso bili izvedeni s položaja avtonomnega novinarstva. Njihovo avtonomnost je več kot pol stoletja omejevala partijska država, danes pa jo omejujejo lastniki. Če trdijo, da so avtonomni in neodvisni od lastnikov, uprave in svojih urednikov, potem to svojo neodvisnost igrajo ali pa jo šele sedaj hočejo izbojevati. Vendar so v svetu še vedno vse organizacije bolj ali manj hierarhično strukturirane, kar pomeni, da v njih obstaja podrejenost, nadrejenost in princip komande. To velja tudi za medije. Urednik ima pravico zavrniti članek, zahtevati, da se popravi, ali odpoklicati dopisnika in podobno, saj ni zgolj administrator, ki bi članke le ustrezno razporejal. Odgovornost kot organizacijski princip še vedno obstaja in se lahko uveljavi, če nadrejeni razpolaga z oblastjo, močjo, kompetencami in sankcijami.

Težava v Sloveniji je ta, da lastniki Pivovarne Laško legitimne pravice, ki izhajajo iz njihove lastnine, uveljavljajo na neevropski način. V Evropi obstajajo urejene in stabilne razmere glede pluralnosti medijev. V tako urejenih in stabilnih razmerah so posegi, kot smo jim priča pri Delu, nemogoči in bi bili vnaprej obsojeni na neuspeh.

Vsekakor nam dogodki dokazujejo, da stojimo pred nevarnostjo demokratične degresije. Nevarnost je tem večja, ker je večina bralcev sploh ne bi zaznala, saj že več kot pol stoletja ne poznajo pluralnih medijev, s tako imenovano notranjo pluralnostjo pa jih je možno zavajati. Lahko rečemo, da prizadevanja za pluralne medije preko tržnega mehanizma doslej niso uspela, ker so obstoječi dnevni mediji v rokah »levega« kapitala, »desnega« kapitala, ki bi omogočil nasprotni pluralni medij, pa doslej ni bilo na voljo ali pa je bil premajhen za njegov uspeh. Prizadevanja za pluralne medije s pravno-normativno regulacijo pa tudi niso uspela, ker v političnih razmerjih moči med »levico« in »desnico« niso bila dosegljiva. Poleg tega je pravna regulacija problematična, saj ji v Sloveniji ne uspe regulirati tega, kar želi. Zato vedno obstaja zahteva, da jo je treba spremeniti ali dopolniti, ker ni ustrezno in uspešno regulirala. Sklad za pluralizacijo predstavlja primer pravne regulacije, ki je zgrešil cilj. Zato se v pravni regulaciji vedno vrtimo v začaranem krogu.

Tudi širši, globalni vpogled nam dokazuje, da je uravnavanje medijskega prostora in njegove pluralnosti samo s tržnim ali samo z državnopravnim mehanizmom nezadostno. Kot pravi dr. Milan Balažic, je »konkurenčnost tržnega liberalizma paradoksalno upadla prav zaradi liberalizacije in deregulacije, ki je demontirala tudi tisto nujno minimalno regulatorno vlogo države v prid široke liberalne tržne konkurence. [...] Trg je sicer najsvobodnejša podlaga za oblikovanje medijskega sistema, kjer se kakovost ponudbe meri po povpraševanju, vendar na državi ostaja elementarna naloga minimalne zaščite prostora demokracije, javnosti (tudi tistega, česar ne zajame profitni interes) in samega trga kot področja svobodne konkurence.«7

Glede na dejstvo, da se je konkurenčnost tržnega liberalizma v Sloveniji na področju medijev izredno znižala, saj je 90 odstotkov medijev v rokah dveh lastnikov, in ker so se lastniki tudi politično deklarirali za »levico« ter v vodenje in urednikovanje uvedli kadrovske spremembe, ki to »levico« utrjujejo in legitimirajo, so s tem znižali tisto stopnjo notranje pluralnosti, ki je že bila dosežena. Le-ta je ustvarjala pogoje, da bi postopoma prišli do višje stopnje pluralnosti, to je do pluralnosti med mediji. Z navedenimi spremembami v vodenju in »levo« usmerjenem urednikovanju so lastniki ne le zavrli trend postopnega uveljavljanja pluralnosti, temveč so notranjo pluralnost zmanjšali, zunanjo pluralnost pa blokirali. To pa predstavlja poraz slovenske demokracije in vračanje v socialistični koncept urejanja monotonega in enobarvnega medijskega prostora.

Seveda pa bo premik v bolj monotone medije naslednicam stranke Zveze komunistov oziroma strankam, ki zagovarjajo kontinuiteto, ustrezal še posebej v predvolilnem času.

 

Indikatorji stopnje svobode, neodvisnosti in pluralnosti medijev

Če trdimo, da se stopnja svobode in neodvisnosti medijev povečuje ali zmanjšuje, potem moramo razpolagati z empiričnimi indikatorji, s katerimi dokazujemo svoje vrednostne sodbe. V nasprotnem primeru naše sodbe niso dokazljive ali z ničemer podprte in so kot take lahko povsem neresnične. Obstajajo parcialne empirične raziskave ali case study ocene, na osnovi katerih je določene vrednostne sodbe možno dokazovati. Ker se pri nas pri oceni določenih stanj radi zatekamo po pomoč k zunanjemu svetu in Evropi, ki naj nam bo kriterij ali pomoč, potem naj navedemo ocene zunanjih institucij o stanju svobode in neodvisnosti naših medijev.

Podatke o tem nam je posredoval poznavalec problematike in raziskovalec tega področja dr. Frane Adam. Tako v Demokraciji 4. oktobra 2007 navaja oceno Freedom House, na katero se pri nas radi sklicujejo. Ko ta institucija ocenjuje stanje na področju medijske neodvisnosti, ima Slovenija oceno 2 na lestvici od 1 do 7, pri čemer vrednost 1 pomeni, da je stanje na najvišji ravni. Slovenija torej spada med države z najvišjo uvrstitvijo.

Tudi ustanova Freedom of the Press, ki ocenjuje medijsko svobodo v vseh državah v svetovnem okviru, Slovenijo uvršča v prvo skupino, med države, ki imajo dobro urejen in svoboden medijski prostor.

Prav tako organizacija Reporters without borders for free press freedom, ki navaja indeks medijske svobode - ta temelji na upoštevanju pojavov cenzure, pritiskov in nasilja nad novinarji - Slovenijo postavlja v prvo skupino, na 13. mesto, torej pred Belgijo, Švedsko in Nemčijo. Tudi to kaže dober položaj slovenskih medijev.

Drug empirični podatek izvira iz slovenskih virov. Gre za reprezentativno anketo v okviru Politbarometra. V anketi sprašujejo respondente, če v zadnjih letih zaznavajo kakšno razliko v objektivnosti poročanja medijev. Rahla večina ocenjuje, da je danes bolje, ostali menijo, da je stanje isto ali podobno.

Iz vseh teh podatkov, ki se v metodološkem pogledu razlikujejo, je kljub temu razvidno, da je stanje svobode in neodvisnosti v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami zelo ugodno. Če so kriterij ocen reprezentativni Slovenci, pa je stanje prav tako dobro, celo boljše, kot ga najdemo o objektivnosti poročanja v drugih državah. V Angliji je npr. delež državljanov, ki verjamejo v objektivnost poročanja medijev, znatno nižji kot v Sloveniji.

Seveda so ocene in vrednotenje o stanju in stopnji svobode ter avtonomnosti v Sloveniji, ki izhajajo iz tistih vrednostnih sodb in ki niso empirično podprte in temeljijo zgolj na bolj ali manj prepričljivi argumentaciji, drugačne od gornjih empirično izmerjenih ocen. Sem spada peticija, ki jo je podpisalo več kot 570 novinarjev. Ker je številka visoka, zasluži premislek in določen empirični in intelektualni test. V peticiji se navaja, da imamo opravka s političnimi pritiski na medije, s cenzuro, ki ogroža svobodo medijev. Podpisniki celo obtožujejo predsednika vlade Janeza Janšo omejevanja medijske svobode. Trdijo, da novi direktorji in uredniki ne spoštujejo novinarske avtonomije in cenzurirajo novinarske vsebine, ki so kritične do vlade. Ker gre za masovne medije z visoko naklado, to pomeni, da direktorji Dela, Dnevnika, Večera, RTV Slovenija, POP TV ali celo rumenega tiska cenzurirajo posamezne novinarje oziroma vsebine, ki so kritične do vlade. Trdimo, da so ocene iz omenjene peticije neresnične in niso podprte z empiričnimi dokazi ali z logično prepričljivimi dokazi. Res je, da gre za visoko število - 570 novinarskih podpisov - toda spoznavno teoretično kriterij resničnosti ni večina ali statistična količina.

V smislu sistemske teorije moramo cenzuro obravnavati kot sistemsko lastnost političnega sistema. Če ima politični sistem tako pomembno sistemsko lastnost, kot je cenzura, potem ima le-ta svojo zgodovino, saj sistemske lastnosti ne nastajajo dnevno in tudi dnevno ne izginjajo. Če ima naš politični sistem lastnost cenzure - ki je sicer v nasprotju s parlamentarno strukturo in je značilna predvsem za enostrankarske sisteme - potem te lastnosti ne moremo dokazovati z majhnimi spori in nesporazumi med novinarji oz. njihovimi uredniki ali npr. z odpoklicem nekega dopisnika, temveč jo moramo temeljito empirično dokazati. Če pa je cenzura stvar mikrosistema - to je posameznega medija - potem z vidika sistemske teorije nima možnosti, da se dolgo obdrži. Mikrosistemi ne morejo delovati in preživeti, če delujejo v nasprotju s sistemskimi lastnostmi političnega sistema. Ker nimajo potrebne legitimitete, jih mora globalni politični sistem s svojim lastnostmi odpraviti oziroma ukiniti.

Če trdimo, da se očitki o obstoju pritiskov na medije in avtonomnost novinarjev ter o izvajanju cenzure pripisujejo šele sedanji in ne prejšnjim vladam ter celo sedanjemu predsedniku vlade, potem je to potrebno tudi dokazati. Na tem mestu navajamo, kateri dokazni postopek manjka.

Očitke je potrebno reducirati na indikatorje, ki so merljivi:

1. Indikator odpuščanja in premeščanja politično neobvladljivih novinarjev. Navesti moramo število novinarjev, ki so bili po letu 2004 odpuščeni ali premeščeni iz političnih razlogov. V okviru tega indikatorja moramo navesti tudi, koliko odpuščenih in premeščenih novinarjev je iskalo sodno varstvo. Lahko komentiramo razvpiti primer Vide Petrovčič, ki jo je urednik informativnega programa na televiziji, ob soglasju vseh urednikov, prestavil na drugo delovno mesto. Za to prestavitev pač ne moremo dolžiti Janeza Janše ali vladajoče koalicije, saj je bila ta novinarka znana po svoji politični usmeritvi na strani »desnice«. Težko si je predstavljati, da bo »desnica« že tako redke »desno« usmerjene novinarje, ki so po vrhu še profesionalni, skušala onemogočiti.

2. Pri indikatorju cenzure prispevkov novinarjev moramo navesti število novinarjev, ki so jim bili prispevki politično cenzurirani. Pri tem zavrnitve neprofesionalnega prispevka seveda ni mogoče takoj šteti za cenzuro, posebej glede na dejstvo, da stopnja profesionalizacije slovenskega novinarstva v celoti vzeto ni izjemno visoka. Dalje je treba v okviru tega indikatorja navesti tudi osebo oziroma položaj, ki je prispevek cenzuriral. Še bolje pa bi bilo, da se s takimi podatki časovno sega tudi v obdobje drugih vlad.

3. Pri indikatorju kratenja avtonomije morajo tisti, ki so v tem okviru prizadeti, v operacionalizirani definiciji opredeliti pojem avtonomije in navesti empirične podatke, s katerimi se kratenje avtonomije dokazuje.

4. Pri indikatorju političnih pritiskov moramo navesti njihovo število in osebe oz. položaj oseb, ki te pritiske izvajajo.

Iz dosedanjih konkretnih navedb kršitev v okviru gornjih indikatorjev lahko ugotavljamo, da kršitve očitajo predvsem tistim urednikom, ki so bili imenovani v času delovanja obstoječe vlade in jih štejejo za bolj »desne«, »levo« usmerjenim pa teh očitkov ne pripisujejo ali pa so celo podpisniki, ki ugotavljajo cenzuro v sistemu, ki mu pripadajo. Iz povedanega lahko sklenemo, da so dokazni postopki za očitane kršitve zelo pomanjkljivi ali za lase privlečeni in urednikom skušajo vzeti osnovne delovne ali hierarhične kompetence, npr. nemožnost odpoklica določenega novinarja.

Skušajmo razložiti še, zakaj je peticijo o kršitvah predsednika vlade in posameznih urednikov podpisalo tako veliko število novinarjev. Pri tem opozarjamo, da razlogi in vrstni red navedbe ne pomenijo ranga njihove moči.

1. V lastniški strukturi medijev potekajo določene spremembe, katerih neizogibne posledice so spremembe v vodenju in tudi urednikovanju. Te spremembe zadevajo v podedovane interese in statuse. Uvaja se kapitalistični sistem, v katerem položaji niso nikomur več trajno zagotovljeni. Z lastniškimi spremembami se moč na novo porazdeljuje; moč in oblast ter količina moči se na nekaterih položajih povečuje, na drugih pa zmanjšuje. Statusi postajajo bolj fluidni, s tem pa se tudi interesna struktura menja. Negotovost povzroča nezadovoljstvo.

2. Ker je naš kapital v medijih političen in ker nimamo evropsko uveljavljenega medijskega pluralizma, v sistemu ni dosežena takšna stabilnost, ki bi novinarjem nudila varen status in potrebno socialno varnost. Nepluralen medijski sistem že od osamosvojitve deluje z notranjo napetostjo, ta pa se izraža v številnih in ciklično ponavljajočih konfliktih, v sociologiji znanih kot substitucija. Peticija novinarjev je ena od oblik substitucije.

3. Z državnozborskimi volitvami je prišlo do nove porazdelitve globalne politične moči. Stranka, ki je obvladovala večino podsistemov in tudi medijski podsistem, je izgubila volitve in s tem tudi možnost vladanja ali obvladovanje vseh družbenih podsistemov. Določeni kadri, ki so bili vezani na oblast, ki je bila poražena, niso mogli ostati na vodilnih položajih, ker tako pač deluje parlamentarni strankarski sistem. Te spremembe se postopoma prenašajo na medijski sistem, čeprav neuspešno. Tisti, ki tukaj izgubljajo, to zaznavajo kot nedopusten politični pritisk na medije, in če nekoliko pretiravajo, vidijo celo cenzuro in predsednika vlade, ki je za vse te spremembe odgovoren.

4. Del novinarskega kadra, posebej tisti del, ki je v času socializma zavzemal vodilne uredniške položaje - in partija, ki jih je nastavljala, jim je neformalno dala vlogo cenzorjev - težko sprejmejo spremembe, ki jih interesno, statusno ali kako drugače prizadenejo, zato te spremembe racionalizirajo tako, kot da se na medije izvajajo politični pritiski, uvaja se cenzura, novi direktorji in uredniki pa ne spoštujejo novinarske avtonomije.

5. Velik delež novinarjev je bil »levo« usmerjen. To pomeni, da so nastopali proti predsedniku vlade Janši, ko je bil le ta v opoziciji, in proti Janši, ko je bil na oblasti. Empirične raziskave so na osnovi števila člankov in na osnovi njihove politične usmerjenosti to dokazale. Ker so bili mediji v rokah takratne vladne »levice«, so tudi novinarje kadrovali pretežno po tem kriteriju. Zato je bilo nepredstavljivo, da bi v novinarske vrste Dela zaposlili npr. Dejana Steinbucha ali podobno »desno« usmerjenega novinarja. Tako je bila preživetvena in karierna struktura postavljena tako, da so uspevali pretežno »levo« usmerjeni novinarji. Poleg tega ima »levo« usmerjeno novinarstvo svojo tradicijo v več desetletnem trajanju totalitarnega sistema, v katerem je bil novinar le politični delavec, uslužen partiji in njeni viziji družbenega razvoja.

Nenazadnje je določen delež novinarjev prihajal iz novinarske katedre pri FDV, ki je izrazito »levo« usmerjena in v tej smeri socializira svoje diplomante.

6. Določeno nezadovoljstvo novinarjev lahko izvira iz organizacijskih sprememb, ki so rezultat spontanih tokov, ki izvirajo iz spremenjenih lastniških razmerij. Ker notranja organizacija ni dobra ali evropska, to poraja nezadovoljstvo, ki ga je del novinarjev izrazil na način, kot mu je bil s peticijo ponujen. Nekateri podpisani novinarji so izjavljali, da so svoje podpise dali iz solidarnih razlogov.

Vsekakor je tisti del novinarstva, ki stoji za to peticijo in jo je tudi podpisal, glede resničnosti in s tem profesionalnosti padel nizko. Svojega ugleda si s peticijo, ki empirično ni dokazana, niso utrdili, temveč so ga v določenih krogih izgubili.

 

Zahteve po spremembi zakona o RTV Slovenija

V boju za nov zakon o RTV Slovenija sploh ni šlo za to, ali bo ta hiša postala državna institucija ali bo ostala javna. Šlo je za to, da bi Liberalna demokracija skupaj s Socialnimi demokrati v hiši ohranila svoj dominantni položaj v programu in v informativnem uredništvu. Po drugi strani pa je šlo tudi za to, da bi koalicija, ki je zmagala na volitvah in je bila od upravljanja in vodenja te hiše več kot deset let odrinjena, dobila svojo vlogo, ustrezno volilnim rezultatom. Takšen je v bistvu evropski model urejanja nacionalnih televizij, ki je najbolj razviden na avstrijski ORF. V boju za nov zakon so vse stranke to vedele, vendar so to na razne načine prikrivale. Pri tem so jim pomagala razna civilna združenja, vendar je bilo vsem jasno, da gre za politiko. To je, kako bo porazdeljen politični vpliv v tako pomembni instituciji, kot je nacionalna RTV hiša.

S sprejetjem zakona o RTV Slovenija je bil sprejet model, na osnovi katerega se politični vpliv na nacionalni RTV spreminja oziroma na novo porazdeljuje po vsakih državnozborskih volitvah. S tem sta propagandno bitko za ohranjanje svoje dominantne vloge izgubili LDS in SD, ki se s tem ne moreta sprijazniti, kot ne moreta doumeti, da so jih volivci po desetletnem vladanju zamenjali. Od tod njuna zahteva, da bodo zakon o RTV Slovenija spremenili, če pridejo na oblast. Spremeniti pa ga hočejo v načinu sestave programskega sveta. Le-ta je po novem zakonu sestavljen tako, da strankam, ki so na volitvah zmagale, omogoča vpliv na izvolitev nekaterih ključnih položajev v vodstveni strukturi. Ugodnost tega zakona je v tem, da omogoča Liberalni demokraciji in SD v primeru njihove zmage na volitvah tako sestavo programskega sveta in vodstva, ki bo tem strankam po volji. S tem pa odpade potreba po ponovni spremembi zakona, razen če sedanja opozicija zahteva takšno spremembo sestave programskega sveta, ki jim bo trajno omogočila dominanten vpliv v RTV hiši, ne glede na to, ali bodo zmagovita ali poražena stranka na volitvah. Sestava prejšnjega sveta je bila takšna, da jim je zagotavljala trajno dominanten položaj. Od tod prizadevanja, naj bo politični sistem strukturiran tako, da kontinuiteta v vseh podsistemih ohrani dominanten vpliv, tudi če volitve izgubi. S tem bo praktično še naprej vladala, tudi če v globalni distribuciji moči zavzema formalni položaj opozicije.

Zanimivo je, da vladajoča koalicija svoje dominantne politične pozicije, ki jo je z zakonom in referendumom dobila, v kadrovanju ni izkoristila. Spremembe so bile zelo majhne. Zakon je v skladu s tovrstno evropsko zakonodajo predvidel največjo formalno moč generalnemu direktorju, ki je najvišji programski in poslovni vodja. V skladu s to zakonodajo bi moral ta položaj zasedati posameznik z najvišjimi referencami s področja medijev, kulture, znanosti in poslovnosti. Poleg tega bi moral biti po politični usmerjenosti blizu vladajoči koaliciji ali celo pripadnik ene od teh strank. Če pogledamo, kako je koalicija svojo možnost izkoristila, lahko ugotovimo, da kadrovska rešitev pravzaprav ustreza opoziciji, saj je koalicija zaupala najvišji položaj posamezniku, ki nima nobenih potrebnih referenc in tudi sam izjavlja, da program ni njegova zadeva, čeprav je formalno najvišji programski vodja. Zanimivo pri tem je, da opozicija v svoji totalni kritiki delovanja RTV hiše generalnega direktorja ne omenja in ima edino zanj le pohvalne besede, čeprav je formalno odgovoren za vse pomanjkljivosti.

 

Vladni posegi v medije in v RTV Slovenija

Osebno ne vidim nobenega empiričnega indikatorja, ki bi dokazoval, da si je vlada podredila RTV Slovenija ali da jo obvladuje. Vlada je z velikim prizadevanjem in velikim opozicijskim odporom sprejela nov zakon o RTV Slovenija, ki ji je omogočal prevladujoč ali vsaj 51-odstotni vpliv v tem mediju in je z referendumom ta vpliv legalizirala. Težava je v tem, da možnosti, ki si jo je težko izborila, pri realizaciji zakona sploh ni izkoristila. Na dva programsko najpomembnejša položaja - to je na položaj generalnega direktorja in na položaj urednika informativnega programa - je postavila posameznike, ki ne pripadajo njeni politični usmeritvi. S pozicije delovanja generalnega direktorja in urednika informativnega programa ni viden ali empirično dokazljiv kakršen koli vpliv vlade. V informativnem programu se je v času poročanja o Strojanovih RTV priključila tistim medijem, ki so poizkušali rušiti vlado. Če vzamemo še napade na vlado v oddaji Studio city, potem bi težko rekli, da je RTV v svojem informativnem programu danes drugačna, kot je bila v času, ko jo je - po priznanju Toneta Ropa in Boruta Pahorja - obvladovala LDS in SD. Ker vlada svoje potencialne moči, ki jo je z zakonom in referendumom v RTV hiši pridobila, ni aktualizirala in je z izborom generalnega direktorja pustila vse tako, kot je bilo, je tudi s tega vidika trditev, da si je vlada RTV podredila, brez dokazne moči.

Da se opozicija ne namerava odpovedati nadaljnjim poskusom spreminjanja formalne strukture RTV hiše, dokazuje dejstvo, da je ob drugi obletnici sprejema zakona o RTV začela s kritiko vsega obstoječega na RTV Slovenija. Če preučimo vsebino in avtorje kritike, opazimo, da so to iste politične strukture in iste osebe, ki so nasprotovale sprejemu novega zakona o RTV Slovenija. V tem pogledu je stvar celo razumljiva. Če bi zdaj RTV-ju priznali kar koli dobrega, bi njihova nekdanja kritika zakona izgubila na veljavi in verodostojnosti. Če hočejo biti zvesti sami sebi in strankam, ki so jih zastopali, pa morajo obstoječo programsko dejavnost RTV Slovenija razvrednotiti. Tudi vsebinsko je ta kritika politična in ne strokovna. Uporabljajo predvsem težke vrednostne, ne pa analitične sodbe. Resna kritika izhaja iz analitične in empirične osnove ter zaključuje z vrednostnimi sodbami. Tukaj pa imamo opravka zgolj z izrazito vrednostnimi sodbami. Tako npr. programu očitajo, da je usmerjen k manj zahtevnemu gledalcu, ki mu ponuja razne zabavne žanre, pri tem pa pada število bolj izobraženih gledalcev. Morda je ta kritika delno upravičena, vendar le na račun konkurenčnega boja s komercialno televizijo, v katerem je javna televizija izgubljala gledanost in večjo skušala doseči s tem, da se je približala lažjemu, manj zahtevnemu okusu. Morda to res ni primerno za nacionalno televizijo, ki je najpomembnejša kulturna institucija v državi, a če bi zasledovali zahtevnejši okus s kulturno zahtevnim in morda tudi z bolj elitnim programom, bi izgubljali gledanost. Gre za dvorezni meč in v vsakem primeru bi jih opozicija zopet kritizirala. Opozicija bo kritična do kakršnih koli sprememb programa in bo to dokazovala kot posledico novega RTV zakona.

 

1 Sandra Bašić Hrvatin, Brankica Petković, In temu pravite medijski trg?, Mirovni inštitut, Ljubljana 2007.

2 Ženja Leiler, »Desnica levice, levica desnice?«, Delo, 22. 9. 2007, str. 40.

3 Ibid.

4 Ženja Leiler, »Trpljenje dojemamo šele s sočutjem«, Delo, 20. 10. 2007, str. 28--29.

5 Ibid.

6 Sandra Bašić Hrvatin, Brankica Petković, In temu pravite medijski trg?, Mirovni inštitut, Ljubljana 2007.

7 Milan Balažic, »Mediji, kapital in država«, članek objavljen v tej številki revije Dignitas.