Podeljena Častna priznanja Boruta Meška za leto 2017 natisni

Združenje novinarjev in publicistov je 11. decembra 2017 podelilo častna priznanja Boruta Meška. Prejeli so jih Zora Tavčar in Alojz Rebula za življenjsko delo, Bernard Nežmah za posebne novinarske dosežke in Erika Jazbar za medijsko osveščanje slovenske družbe. Vsem nagrajencem iskreno čestitamo!

 

 podelitev


OBRAZLOŽITVE:


1. ZORA TAVČAR IN ALOJZ REBULA:


 

Literarni par, pisateljica in pesnica Zora Tavčar ter pisatelj in esejist Alojz Rebula, sta pomembno oblikovala slovenski kulturni in družbeni prostor. Ob njunem umetniškem ustvarjanju se zdi, kot da pozabljamo na njuno publicistiko in družbeno kritična dela.

Štajerka Zora Tavčar in Tržačan Alojz Rebula sta se spoznala na ljubljanski univerzi kot študenta. Od takrat sta neločljiva. Čeprav sta redko podpisana oba skupaj, bi v resnici v prav vsakem delu enega našli velik vpliv drugega. Njuna vzajemnost je zgled ne le zakonske zvestobe, ampak tudi umetniške in ustvarjalne složnosti. Kot šolnika sta močno vplivala na več generacij mladih tržaških Slovencev, dosledno pa sta skrbela tudi za živo vez med matico in zamejstvom.

Akademik Alojz Rebula je aktiven udeleženec in organizator foruma Draga vse od začetkov. Draga je bila »edini forum slovenske svobodne besede«, ki je že v časih trde komunistične diktature razbijala enoumje in ljudi bodrila v razmišljanju o svobodi in demokraciji. Lahko rečemo, da so (prav) prijatelji Drage, tudi Zora Tavčar in Alojz Rebula, pomembno utirali pot v slovensko osamosvojitev in demokracijo.

Podobno vlogo kot izgovorjena beseda na Dragi je imela Rebulova zapisana beseda v različnih zamejskih revijah, posebej tudi v reviji Zaliv. V njej je objavljal svoje eseje, daleč največji odmev pa je imela posebna knjižica, ki jo je pripravil z Borisom Pahorjem. V njej je znani intervju z Edvardom Kocbekom, v katerem je Kocbek povedal za povojne izvensodne pomore. Ta objava je eden od temeljev slovenske demokracije, saj je resno zamajala monolitnost in trdnost komunistične partije. Ta tema je bila rdeča nit vseh prizadevanj Slovencev na poti do zloma enopartijske diktature. Za izdajo knjižice sta Pahor in Rebula zbrala denar od prijateljev, vse delo pa je bilo prostovoljno. Posledice so sledile takoj, tako v Trstu kot v Ljubljani. O celotni aferi je Rebula veliko pisal v svojem dnevniku Previsna leta, ki je izšel v knjigi.

Alojz Rebula je s svojimi brezštevilnimi eseji in družbeno angažiranimi razmišljanji, ki jih še danes, pri 93. zaradi slepote narekuje, glasnik medijske in politične svobode. Kljub najrazličnejšim političnim in policijskim pritiskom, ki sta jih doživljala skupaj s soprogo. S slovenskim položajem in kulturo pa je seznanjal tudi italijansko javnost.

Pisateljica, pesnica in publicistka Zora Tavčar je kot otrok doživela nacizem, nato pa še komunizem. Kot urednica in publicistka je soustvarjala tržaško revijo Mladika. Izdala je več knjig, pisala eseje, kritike in članke, mnoge kritične, tudi pod psevdonimi. Sodelovala je na Radiu Trst in vodila literarne krožke za mlade.

Zora Tavčar je v Mladiki objavila celo vrsto intervjujev s Slovenci, za Slovenijo precej neznanimi, ki pa jih danes poznamo vsi. Prav ti intervjuji so, zbrani v dveh knjigah, opozorili slovensko javnost tudi na nekatere kasnejše prešernove nagrajence ali politike visokega ranga. Njeni intervjuji so izvirni v njeni lastni tehniki priprave, kakor tudi odgovorih, ki jih ti ljudje drugim novinarjem niso nikoli povedali. Mnogi intervjuvanci so še danes na črni listi glavnih slovenskih medijev, zato sta knjigi Slovenci za danes tudi po dveh desetletjih še kako aktualni.

Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) je zato v veliko čast Zori Tavčar in Alojzu Rebuli podeliti Častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo pri uveljavljanju svobode govora in demokracije.



2. BERNARD NEŽMAH:


 

Bernard Nežmah velja za enega najeminentnejših slovenskih novinarjev in kolumnistov. Širša javnost ga pozna predvsem kot izjemnega političnega analitika in avtorja več znanstvenih in strokovnih knjig.

 

Diplomiral je iz primerjalne književnosti in sociologije, se izpopolnjeval na podiplomskem študiju lingvistike v Goeteborgu na Švedskem, nato pa magistriral in doktoriral iz sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je urednik na Radiu Študent in glavni urednik tednika Mladina, danes pa je kolumnist in novinar Mladine, komentator na RTV Slovenija in raziskovalec na Inštitutu Nove revije.

 

Kot urednik Mladine je v turbulentnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja pustil neizbrisen pečat v zgodovini slovenskega novinarstva predvsem z objavo rubrike, v kateri so odštevali čas do upokojitve takrat vsemogočnega partijskega funkcionarja Staneta Dolanca, in z objavo predelanega nacističnega plakata, ki ga je v okviru tako imenovane plakatne afere takratna komunistična oblast izbrala kot najboljšo upodobitev praznovanja dneva mladosti.

 

V domačih in tujih strokovnih revijah objavlja znanstvene članke o politiki, sociologiji, lingvistiki, medijih in kulturi. Kot docent predava področja novinarskih žanrov, publicistike in zgodovine novinarstva na Filozofski fakulteti in Fakulteti za medije v Ljubljani. Med njegova najodmevnejša knjižna dela spadajo Kletvice in psovke, Zrcala komunizma, Jelcinova Rusija, Ekosofi in Časopisna zgodovina novinarstva. Poleg vsega naštetega je napisal tudi več kot dva tisoč knjižnih recenzij.

 

Je eden vodilnih slovenskih intelektualcev na področju družboslovja in eden redkih, čigar stališča cenijo tudi tisti, ki se z njim ne strinjajo. Če lahko večini tako imenovane slovenske napredne inteligence očitamo predvsem pomanjkanje kritičnosti in distance do slovenske družbenopolitične realnosti, pa je, ravno nasprotno, kritičnost do aktualnega in preteklega dogajanja v državi ena glavnih odlik dr. Bernarda Nežmaha.

 

Ravno zaradi konformizma večine mnenjskih voditeljev so njegovi lucidni in poglobljeni članki in analize še toliko bolj dragoceni. Nežmahov prispevek k pluralnosti slovenske medijske krajine je neprecenljiv.

 

Združenje novinarjev in publicistov zato novinarju in publicistu dr. Bernardu Nežmahu podeljuje častno priznanje Boruta Meška za izjemne dosežke v novinarstvu.



3. ERIKA JAZBAR:


Erika Jazbar je ugledna novinarka in aktivna članica slovenske narodne skupnosti v Furlaniji Julijski krajini, ki pomembno sooblikuje slovenski prostora in širi slovensko zavest med Slovenci v Italiji.


Erika Jazbar je Goričanka z dušo in srcem. Obiskovala je slovenske šole in maturirala na slovenskem klasičnem liceju Primož Trubar. Univerzitetni študij je dokončala v Trstu, kjer je diplomirala kot klasična filologinja z diplomo o grški antični literaturi. S časnikarstvom se aktivno ukvarja od leta 1992, ko je začela sodelovati z goriškim tednikom Katoliški glas.


Sodelavka tednika Novi glas je že vse od njegove ustanovitve leta 1996. Za krajše obdobje je bila zaposlena na beneškem štirinajstdnevniku Dom v Čedadu.


Od leta 2005 je radijska in televizijska časnikarka v slovenskem in italijanskem jeziku na deželnem sedežu RAI v Trstu. Sodeluje z vsemi slovenskimi mediji v zamejstvu s članki, razmišljanji in daljšimi intervjuji. V svojih člankih in intervjujih posveča posebno pozornost slovenskim izseljencem, pomembnim Slovencem, ki so se uveljavili po svetu, in pričevanjem iz vojnih in povojnih let.


Erika Jazbar je avtorica, soavtorica in urednica več knjižnih publikacij, med katerimi omenjamo:

 

  • Ob 70-letnici poslikave cerkve v Pevmi, 1934-2004 (Gorica, 2004)

 

  • Od Timave do Idrije: slovenski sledovi po Goriški pokrajini (Gorica, 2005)

 

  • Mosaico – Mozaik (Gorica, 2006)

 

  • La mia casa è la libertà: Avgust Sfiligoj, una vita – Moj dom je svoboda: Avgust Sfiligoj, življenje (Trst, 2009)

 

  • Gorica, vodnik po slovenskih sledovih mesta Gorica (Gorica, 2008)

 

  • Mirko Špacapan, politična biografija 1977-2007 (Trst, 2010)

 

  • 35 let Slovenske skupnosti na Goriškem (Trst, 2010)

 

  • Ivan Oman: za naš dragi dom in rod (Ljubljana, 2016)

 

Na področju založništva sodeluje z zamejskima založbama Goriška Mohorjeva družba in Mladika.

Erika Jazbar je že od mladih nog aktivna članica slovenske narodne skupnosti v Furlaniji Julijski krajini na številnih področjih. Aktivno je bila in je vključena v več upravnih odborov slovenskih primarnih ustanov, od katerih lahko omenimo Zadrugo Goriška Mohorjeva ter Narodno in študijsko knjižnico. Zaradi svojega poglobljenega poznavanja kulturne in družbeno-politične zgodovine je bila večkrat slavnostna govornica na raznih osrednjih prireditvah, dvakrat tudi na osrednji Prešernovi proslavi Slovencev v Italiji.


Je ena od pobudnikov Srečanj pod lipami, odmevnih predavanj, ki se odvijajo v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici in izžarevajo demokratično stvarnost na Goriškem in v širšem slovenskem prostoru. Jazbarjeva je gonilna sila teh dogodkov in sodeluje kot organizatorka in moderatorka.


Časnikarka Erika Jazbar sodeluje tudi s furlanskimi in italijanskimi kulturnimi krogi, kjer je njeno delo zelo cenjeno. Zato je leta 2004 prejela drugo nagrado na mednarodnem literarnem natečaju »Giovanni Gronchi« v sekciji posvečeni esejistiki. Mednarodni litrarni natečaj, ki je posvečen bivšemu italijanskem predsedniku poteka v mestu Pontedera (Pisa) in ga organizarajo občina Pontedera, vsedržavno katoliško delavsko združenje ACLI, združenje Centro Studi Giovanni Gronchi in kulturno društvo Identità.


Združenje novinarjev in publicistov zato novinarki Eriki Jazbar podeljuje častno priznanje Boruta Meška za medijsko osveščanje slovenske družbe.