Novinarji hočejo samoupravljanje natisni

Tino Mamić

Slovenija ima celo vrsto edinstvenih stvari, ki jih v drugih deželah ne najdeš. Poleg človeške ribice, dvojine in tisočev nepokopanih mrtvecev, pa so slovenski unikum tudi novinarji.

 

Novinar v Sloveniji je edini poklic na tem planetu, za katerega ne potrebuješ nobene formalne izobrazbe. Novinar, ki ima samo srednjo šolo tudi nima niti centa nižje plače od svojega kolega z doktoratom. Samo predstavljamo si lahko, kakšen vik in krik bi nastal, če bi, denimo, ista pravila uveljavili v sodstvu. Da bi, naprimer, sodnik lahko postal tudi brez fakultetne izobrazbe, kar s kakršnokoli srednjo šolo!?! Sodstvo, ki predstavlja tretjo vejo oblasti, si tega seveda ne more privoščiti (pa čeprav so v prvih letih po drugi svetovni vojni tudi oni to počeli). Zakaj primerjamo novinarje ravno s sodniki? Novinarji, ki ravno tako kot sodniki ocenjujejo in sodijo o družbi in ljudeh, so se namreč samooklicali za četrto vejo oblasti.

Ta izjemno vplivna skupina ljudi, ki izobrazbe sploh ne potrebuje, je preko nekaterih svojih predstavnikov nedavno zahtevala zakonsko pravico zadnje besede o svojih šefih. Že sedaj imajo namreč pravico, da povedo svoje mnenje o predlaganih urednikih, česar pa direktor oziroma lastnik družbe ni dolžan upoštevati. Sedaj pa ne predlagajo le pravice veta, da bi večina kolektiva lahko ustavila imenovanje urednika, ampak celo magično formulo 65 odstotkov. Vsak novi urednik bi moral po njihovem dobiti soglasje skoraj dveh tretjin svojih bodočih podrejenih, da bi lahko postal njihov šef.

Si predstavljate, da bi tako delovale gospodarske družbe? Da bi vsak šef moral najprej dobiti na tajnem glasovanju veliko večino glasov svojih podrejenih?!? Sliši se sicer lepo, a tržno gospodarstvo tega instituta, ki je doma v politični demokraciji, ne pozna. Tega nobeno podjetje nima, saj se izključuje z učinkovitostjo. Šefa se pač ne voli, ampak ga postavi lastnik. To je kmečka logika, ki bi jo morali poznati tudi novinarji.

Če bo vlada novinarski predlog o obveznem soglasju podprla, bo to samo še en dokaz o njeni intelektualni (ne)moči. Mediji pa bodo ministrsko ekipo še naprej kovali v zvezde.

V ozadju pa se skriva še ena zanka. Novinarji, ki svojega leta 1990 še niso doživeli (Slovenija je edina evropska država poleg Belorusije, v kateri so vsi dnevniki levosredinske politične orientacije) in so v velikanski večini naklonjeni politični levici, bi s tako pravico še bolj utrdili svoje pozicije. Tudi v primeru zamenjave lastnikov bi namreč novinarji še vedno diktirali, kdo jih bo vodil. In tako bi medijski prostor še bolj potopili v rdeče morje, iz katerega bi nas lahko rešil dobesedno le še čudež. Novinarji bi se 20 let po uvedbi demokracije morali zavzeti za večjo pluralnost, ne pa da skušajo ponovno obuditi samoupravljanje.

Objavljeno v Demokraciji, 12. 8. 2010