Ko stopiš na žulj ekskluziv(istič)nemu kolumnistu natisni

Matevž Tomšič

Očitno smo v Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) stopili – kaj stopili, skočili – na žulj kolumnististu Vladu Miheljaku. Sicer ne bi skoraj polovice ene svojih zadnjih kolumn posvetil temu združenju, predvsem pa avtorju teh vrstic. In to zaradi neke precej obrobne izjave, ki sem jo podal na tiskovni konferenci, na kateri smo predstavili častno razsodišče združenja, namreč ko sem se obregnil ob dejstvo, da sta v eni od oddaj Odmevi kot politična analitika nastopila človeka, ki sta podpornika iste politične opcije oz. celo iste stranke. In pri tem nisem omenjal nobenih imen – imeni so kasneje dodali mediji, ki so poročali o tej tiskovni konferenci.

 

 

Kolega Miheljaka je očitno vznemirilo, da je bil izpostavljen kot eden od dveh 'politično opredeljenih' analitikov iz omenjenih Odmevov (poleg Janeza Markeša). Pri tem je zanimivo, da se nad tem huduje človek, je bil postavljen v Programski svet nacionalne RTV na predlog točno določene stranke – LDS (to je bilo še pred njenim razpadom in nastankom Zaresa). In ki je pred zadnjimi volitvami javno podprl kandidata Zares, sedanjega poslanca Franca Jurija. Da ne bo pomote, to je povsem legitimno; vendar se ni mogoče sprenevedati, da ne odraža neke konkretne politične opredelitve. Sploh če to počne nekdo, ki se je ob vseh ključnih vprašanjih, ki so razdvajala slovenske politično prizorišče, postavil na stran tranzicijske levice; še več, ki je stalno prepričeval javnost v superiornost tega političnega tabora; in ki je videl t.i. desnico, predvsem njenega neformalnega vodja Janeza Janšo, za izvor malodane vseh težav, ki tarejo Slovenijo. Kadar je kritiziral t.i. levico, jo je takrat, ko je bila premalo odločna v boju zoper nasprotnike (to je tisto, kar denimo stalno očita Pahorju). Ki je v svojih tekstih sistematično in brezkompromisno 'obračunaval' z tistimi, ki so se zoperstavili tej politični opciji. In ki stalno politično in ideološko 'kategoriziral' ljudi. Tako je v istem zapisu, ki katerem se je zgražal nad tem, da sem ga politično kategoriziral, sam govoril o strankah in opcijah, ki so mi oz. mi niso blizu. Očitno meni, da je tovrstno kategoriziranje njegova ekskluzivna pravica.

 


Vendar za Miheljaka očitno nisem moteč samo jaz s svojim 'kategoriziranjem' tistih, v katere nepristranskost se očitno ne sme dvomiti, ampak Združenje kot celota. Tako ga je ožigosal kot 'združenje pravovernih novinarjem in publicistov', s čimer mu je obesil stigmo spolitiziranosti in s tem neverodostojnosti. Tovrstnih etiket seveda ne lepi 'uradnemu' Društvu novinarjev Slovenije (DNS), čeprav ga vodi človek, katerega medijski zapisi in nastopi so vselej trdno na politični liniji enega od predsednikov koalicijskih strank, tj. Gregorja Golobiča – ta njegova servilnost je šla celo tako daleč, da je javno podprl zamenjavo urednika oddaje Svet na Kanalu A Bojana Travna, ki se je zgodila kmalu po tem, ko je dotični politik to oddajo (poleg nekaterih drugih) diskvalificiral za 'medijsko kanalizacijo'. Vendar je to po prepričanju nekaterih prava profesionalna drža, mar ne. Takšno označevanje, ko se tiste, ki podpirajo t.i. levico, predstavlja kot 'neodvisne', 'profesionalne', 'kritične' itd., med ko se tiste, ki so privrženi t.i. desnici (ali pa zgolj ne podpirajo levice), sistematično diskvalificira kot 'pristranske', 'neprofesionalne', 'pravoverne' itd., je tipičen izraz ideološkega izključevanja, ki ga prakticirajo razni 'pooblaščeni' interpreti družbene realnosti.


Miheljak je skušal oznako o politični opredeljenosti 'preslikati' name, češ da je on kritičen do vsakogar, medtem ko sem jaz samo do tistih, ki mi niso blizu, do svojih pa da se ne zmorem kritično opredeliti (tako naj ne bi bil zmožen kritike Janše in njegove politike). Pri tem je navedel primer, ko sva ''skupaj kritično obdelovala afero Golobič in laži v politiki ter je beseda neizogibno nanesla tudi na Janšo, prepisovanje od Blaira ter laganje o domnevnem skupnem zgledu pri Masaryku'', pa je (avtor teh vrstic, op. M.T) obmolknil in celo v zadregi nekaj razpredal o nejasnih kriterijih citiranja v politiki'. Treba je reči, da v tem primeru Miheljaku spomin ne služi najbolje. Res sva se enkrat (v Studiu City) pogovarjala o Janševem domnevnem plagiatorstvu, vendar je to bilo poleti 2008, torej precej preden je izbruhnila Golobičeva 'afera Ultra'. Takrat se nikakor nisem znašel v kakšni zadregi, tudi nisem vzel Janše v bran, vendar sem problematiziral napihovanje te zadeve. In primerjati prepisovanje nekega govora (ki ga zelo verjetno Janša niti ni sam napisal, saj imajo politiki za to specializirane ljudi) z dejanjem ministra Golobiča, ki je sam zavestno zavajal javnost glede svojega lastniškega deleža v podjetju, ki deluje na področju, katerega si je taisti minister prizadeval dobili pod kontrolo (in pri tem uspel) – to pa nedvomno je manipulacija, ki so se je lotili Golobičevi medijski apologeti, da bi s tem minimalizirali 'delikt' njihovega političnega idola.


Sam seveda imam svojo profilirano nazorsko usmeritev in s tem politične preference – v to se lahko prepričajo vsi, ki spremljajo moje medijske zapise in nastope. Ti se lahko prepričajo tudi, da sem bil zmožen zavzeti kritično distanco tudi so 'svojih'. Tako sem neredko kritiziral politiko Janševe vlade, njeno nezmožnosti izvesti korenite socio-ekonomske reforme, neuspešnost pri razbijanju monopolov, nadaljevanje negativnih praks političnega obvladovanja različnih področij, pomanjkanje kompetentnosti ljudi, ki jih je na svoje položaje postavila vlada itd. Kritiziral sem Janševo serijsko vlaganje tožb zoper ljudi, ki so ga domnevno žalili (tudi proti Miheljaku). In z mnogimi od teh svojih izvajanj sem zbujal negodovanje med 'mojimi'. Tako mi je po eni od oddaj na nacionalni televiziji, v kateri sva sodelovala skupaj ravno z Vladom Miheljakom, kolega dejal, da se moj nastop ni praktično v ničemer razlikoval od Miheljakovega. In lahko mi verjamete – to nikakor ni bilo mišljeno kot kompliment.


V svojem odzivu je Miheljak povsem zgrešil poanto naše intervencije. Kritika častnega razsodišča ZNP, ki sem jo kot njegov podpredsednik javno izpostavil, namreč nikakor ni letela nanj, ampak na tiste, ki odločali o sestavi sogovornikov v tej oddaji. Nikakor nisem namreč problematiziral njegove primernosti, da nastopa na nacionalni televiziji, kaj šele, da bi izpodbijal legitimnost njegovih stališč. Kritiziral sem enostransko sestavo diskutantov, ki so razpravljali o notranjepolitično izjemno občutljivi temi. Torej je šlo udejanjenju principa, ki smo ga v ZNP izpostavili, da bomo ocenjevali pojave, ne konkretnih posameznikov. In takšen pojav, namreč ko k analiziranju političnih dogodkov niso pripuščeni ljudje iz različnih nazorskih krogov, je problematičen ne glede na to, katera politično-nazorska opcija je pri tem izključena. Si lahko predstavljate, kakšne bi bile reakcije, če bi kot izbrana komentatorja v eni od osrednjih oddaj nacionalne televizije denimo nastopila samo midva z Igorjem Kršinarjem? Prepričan sem, da bi bili v tem primeru protesti medijske in civilnodružbene srenje daleč bolj siloviti, kot je bila omenjena intervencija ZNP. In takšne kritike bi bile nedvomno upravičene. Vendar se v vsem tem času, ko z nacionalno upravlja sedanja vodstvena garnitura, ki jo mnogi obtožujejo, da favorizira t.i. desnico, kaj takšnega ni zgodilo.


Očitno je Miheljaku in podobnim povsem samoumevno, če je k javni besedi – in to v mediju, ki je po svojem statusu zavezan k spoštovanju načela pluralnosti – pripuščena samo ena stran. Tista seveda, ki zagovarja 'moderne', 'napredne' itd. ideje in vrednote; to pa so tiste, ki se – kakšno naključje! – vselej ujemajo z interesi tranzicijske levice. In takšno stanje ideološke dominacije ene politične opcije, kjer njeni 'glasnogovorniki' arbitrarno odločajo, 'kje je komu mesto', je po prepričanju nekaterih nekaj, čemur se nihče ne bi smel zoperstaviti. Tako je Miheljak označil ravnanje ZNP, ki je častnemu razsodišču DNS javno odrekla pravico, da razsoja o njegovih članih, kar za 'titovsko'. Iz podobnih razlogov je Združenje v svoji kolumni s povednim naslovom 'Ne priznajem ovaj sud' v Mladini napadel Boris Vezjak, sicer član Liberalne akademije – še en 'neodvisen' in 'nepristranski' pisec torej. Če je kaj titoistično, če je kaj v skladu z boljševiško logiko komunistične partije (ki jo je vodil J.B. Tito), je prepričanje, da lahko neka skupina svoje partikularne ideje in vrednote vsili celotni družbi, se pravi tudi tistim, ki jih zavračajo. Da lahko takšna skupina ustanavlja svoja razsodišča, ki preganjajo drugačemisleče. In točno to počne častno razsodišče DNS – ki je zgolj eno od društev, brez kakršnihkoli javnih pooblastil – , ki v svojih razsodbah postavlja na sramotilni pranger ne samo 'moralno-politično neprimerno' novinarje, ki niso člani DNS, ampak tudi ljudi, ki sploh niso novinarji in kot takšni ne morejo kršiti novinarskega kodeksa – kar se je zgodilo kolegu Boštjanu M. Turku. Očitno bi morali tisti, ki ne pristajajo na postulate naše tranzicijske avantgarde, brez ugovorov sprejemati takšne 'razsodbe' – ali, še bolje, podati kakšno samokritiko. Vsaj kar zadeva člane ZNP, se to ne bo zgodilo. Gre namreč za ljudi, ki jih je povezal upor zoper takšno logiko enoumja.