Čigava je RTV Slovenija? natisni

Gašper Blažič     

    Vprašanje, ki ste ga prebrali zgoraj, je v zadnjem času znova aktualno. Jasno je bilo namreč, da bo s prihodom nove oblasti po lanskih volitvah prej ali slej prišlo do »kratkega stika« med vlado in vodstvom RTV, ne glede na Pahorjeva zagotovila, da bo spoštoval avtonomijo medijev. Tako Pahor - kaj pa ministrica za kulturo Majda Širca? Za slednjo bi lahko rekli, da gre tudi »preko trupel«. Toda vodstva RTV ni mogoče odstaviti po hitrem postopku - nenazadnje mu mandat poteče šele dobro leto po volitvah, nenadna odstavitev pa bi sprožila velike dvome o demokratični usmeritvi nove vlade oz. politične opcije, ki jo vodi, odstavitev pa bi poleg tega odmevala tudi v Evropski uniji. Zato se je bilo treba poslužiti stare dobre metode, ki jo je leta 1994 na poslanskem večeru Boruta Pahorja v Novi Gorici omenil tedanji predsednik države Milan Kučan: najprej diskreditacija, nato likvidacija. Ob tem naj spomnimo, da so se tovrstnih metod posluževali nosilci boljševiške revolucije, včasih pa so vrstni red tudi zamenjali, kadar se jim je z likvidacijo mudilo, zato so žrtve s surovo propagando diskreditirali naknadno. Z odstranitvijo sedanjega, po mnenju tranzicijske levice »janšističnega« vodstva RTV Slovenija, se oblasti sicer ne mudi preveč. Zato pa ima toliko več časa, da s pomočjo diskreditacije pripravi ugoden teren za čiščenje, ko bo lahko pred celotno slovensko javnostjo opravičila kadrovske čistke.

    Zakaj se vse to dogaja? Predvsem zato, ker je zgodba o RTV Slovenija Arhimedova točka »nove (medijske) politike« tranzicijske levice. Pred začetkom veljavnosti sedanjega zakona o RTV je namreč tranzicijska levica lahko nemoteno kadrovala in nadzorovala delovanje RTV in sicer preko civilnodružbenih reprezentativnih organizacij po sistemu nekdanje SZDL. Tedanjemu svetu RTV Slovenija vsaj uradno nihče ni mogel očitati spolitiziranosti, pa čeprav ga je kar dva mandata vodil nekdanji komunistični funkcionar in kasnejši predsednik ZLSD (predhodnice sedanje vladajoče SD) - slednji je namreč v svetu RTVS vsaj uradno zastopal interese športa oz. Olimpijski komite Slovenije. Zato se je tranzicijski levici tako šlo za ohranitev tedanjega stanja, saj je tako imela zagotovljen nadzor nad nacionalno RTV, ne glede na to, ali so stranke tranzicijske levice na oblasti ali v opoziciji. Zato pa je bilo toliko več joka in stoka, ko se je prejšnja vladajoča garnitura odločila, da tovrstnemu paradržavnemu nadzoru nad mediji naredi konec. Kljub agresivni propagandi ter arzenalu levičarskih napadov na zakon ter njegove predlagatelje je bil zakon vendarle potrjen na referendumu. Res je sicer, da ni mogoče reči, da je sedanji zakon o RTV zelo dober, kajti idealnih zakonov ni - je pa zato v primerjavi s prejšnjim veliko bolj pregleden. Predvsem je točno vidno, da vso (politično) odgovornost za razmere na RTV nosi vladajoča večina (katerakoli je že), ki se ne more skriti za nekakšno korporativno paradržavo. Po ustoličenju sedanjega vodstva RTV je sicer prišlo tudi do nekaterih napak in nerodnosti, ki so jih nasprotniki nove ureditve takoj izkoristili, toda na splošno je treba reči, da je RTV glede financ lani prvič prišla na zeleno vejo. Tudi nacionalna televizija se je posodobila, čeprav je res, da bi bilo mogoče še veliko drugih stvari izboljšati, če bi obstajala volja - bolj problematičen pa je radio Slovenija, ki se v teh letih ni kaj dosti spremenil in še vedno ohranja neslavni naziv »radio Kabul«. Ravno finančna stabilnost RTV pa je tista, ki tako zelo moti sedanje vladajoče strukture.

    Toda če premier Pahor seje rožice, ministrica Širca pa daje splošne ocene, kako je treba spremeniti nacionalno RTV, potem sta glavna ideologa Golobičeve stranke toliko bolj neposredna - to pa sta dr. Vlado Miheljak in dr. Boris Vezjak. Slednji si je nedavno celo privoščil izjavo, da je glavni problem v tem, da sedanja oblast na vodstvo RTV sploh ne pritiska (??!!), pač pa »Janši podrejen medij živi svoje življenje nemoteno dalje« (Sic!). Četudi bi Vezjaku lahko marsikaj očitali, pa mu ne moremo očitati neiskrenosti - je vsaj direktno priznal, kaj je tisto, kar moti tranzicijsko levico. Pa čeprav vse, kar ni pod njenim nadzorom, označuje za »Janševo«. Tudi STA je bila menda »Janševa«, dokler je ni prevzel novi direktor Bojan Veselinovič. In je še vedno »Janševa«, ker je v njej zaposlenih nekaj novinarjev, zaposlenih v času, ko je STA vodila Alenka Paulin. Nenazadnje velja omeniti tudi težave, ki jih ima novinar Primorskih novic Tino Mamić z nekaterimi sodelavci, ki so sicer predlani aktivno podpisovali razvpito peticijo proti cenzuri.

O avtorju: Gašper Blažič je novinar tednika Demokracija  ---> blog