Ljubljana, 3. maj 2009

Ob Dnevu svobode tiska Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) opozarja na naslednja ugotovitve glede stanje medijske svobode v Sloveniji:

1. Problemi lastništva, netransparentnosti in monopolov

Ves dnevni tisk obvladujeta dve domači družbi, lastniška struktura je nastala prikrito, deloma so bile koncentracije lastništva izvedene celo v nasprotju z zakonom, ki pri medijih z monopolnim položajem na trgu pri lastniških transakcijah zahteva soglasja izvršne oblasti, tega pa v vseh primerih ni bilo.

Gospodarska kriza na medije v državi ne bo vplivala le na način, ki je običajen v razvitih evropskih državah. V težavah so se (ali se bodo) znašli največji lastniki tiskanih medijev, ki so do premoženja v zadnjem desetletju prišli s kupovanjem delnic od podjetij v državni lasti, denar za nakupe pa deloma pridobili tudi s posojili bank v državni lasti, ki so jih zavarovali z vrednostjo kupljenih delnic. Zaradi padca vrednosti delnic na borzi in pričakovanja bank, da bodo posojila vrnjena, lahko pride do velikih pretresov in sprememb v lastniških strukturah najpomembnejših medijskih podjetij.

Na področju audiovizualnih medijev, kjer največji del trga obvladujeta javna televizija v državni lasti in komercialna mreža, ki je v lasti ameriškega podjetja, lahko zagate povzročijo nameni vlade, ki je bila sestavljena po lanskih volitvah, ta pa je med svojimi prioritetnimi cilji določila spremembo zakonodaje, kar je običajno namenjeno prerazporejanju vpliva na medije. Ena od idej v razpravah je tudi, da bi parlament javnemu zavodu prepovedal objavljanje oglasov, s čemer bi se za kakšnih 20 milijonov evrov najverjetneje povečali prihodki drugih medijev, predvsem komercialne televizije. ZNP zamisli nasprotuje, saj je oglaševanje na javni televiziji že zdaj omejeno, popolna prepoved pa bi vzpostavila monopolni položaj za komercialno televizijo, kar bi bilo nasprotno javnemu interesu.

2. Statusni in materialni položaj novinarjev

Že pred krizo so se vsi večji dnevniki soočali z upadanjem prodanih naklad in branosti, zaradi krize se bo ta trend najverjetneje še okrepil. Podatki kažejo, da upadajo tudi oglaševalski prihodki. Prvi ukrepi, ki so jih sprejela vodstva podjetij, so prizadela predvsem honorarne in občasne sodelavce v uredništvih in za zdaj le v manjši meri redno zaposlene. V javnem zavodu RTV so bile po političnem dogovoru in spremenjeni zakonodaji v drugi polovici lanskega leta povišane plače vsem zaposlenim za kakšno petino. Zakon ni določil, od kod bo zavod denar za ta izplačila prejel, vsa vladna nakazila, ki bi olajšala prehod, pa je nova vlada po volitvah ocenila kot nezakonita in jih ustavila, hkrati pa z rebalansom proračuna nedavno za desetino povišala prispevek za RTV, kar je načrtovala tudi prejšnja vlada in kar bo zmanjšalo finančne težave javnega zavoda zaradi povišanja plač. Podobnega povišanja plač ni bilo na Slovenski tiskovni agenciji (STA), ki je v popolni državni lasti, in kjer so plačila novinarjev bistveno nižja.

3. Zamenjave urednikov

Zamenjava urednika političnega tednika Mag Silvestra Šurla, ki se je zgodila na prehodu v leto 2008 in popolna sprememba uredniške politike, za kar so se odločili lastniki, ko so za urednika imenovali Vesa Stojanova, se je v začetku leta 2009 končala po pričakovanjih: tedniku je v letu dni tako dramatično upadla kolportažna in naročniška prodaja, da so ga kot samostojno edicijo morali ukiniti. Mag sicer še obstaja kot brezplačna priloga dnevnika Delo. Odstavljeni urednik in večina novinarjev, ki se s popolno spremembo uredniške politike Maga niso strinjali, je ustanovila nov tednik Reporter, ki je bralce, ki jih je Mag izgubil, povečini spet pridobila.

V zadnjem letu so bili zamenjani odgovorni uredniki vseh treh največjih dnevnikov v državi. Janeza Markeša, ki je bil razrešen po pol leta vodenja, je na vrhu Dela nasledil Darjan Košir, Mirana Lesjaka na vrhu Dnevnika Ali Žerdin, v Večeru pa so lastniki s spremembo internih aktov za odgovornega urednika določili direktorja Uroša Skuhalo, s čemer so predčasno razrešili Tomaža Ranca. Po lanskih volitvah je vlada po odstopu direktorice Alenke Paulin imenovala novega direktorja Slovenske tiskovne agencije Bojana Veselinoviča.

Združenje je v zadnjem letu opozorilo na primera dveh urednikov in novinarjev, ki sta izgubila delo zaradi konfliktov v časopisnih podjetjih. Urednika zunanje politike in novinarja Dnevnika Igorja Mekino je časopisna hiša Dnevnik naglo odpustila, ker bi naj zaradi njega časopis v Srbiji izvedel, kaj namerava objaviti Dnevnik in ker naj bi v komentarju zavajal javnost. Izvršni urednik Slovenskih novic Bojan Budja pa je pristal na sporazumno prekinitev delovnega razmerja po ostrem sporu, ker pred volitvami ni bil pripravljen objaviti povsem neresnične nepodpisane zgodbe, zaradi česar se je znašel v disciplinskem postopku. Časopis proti urednikom, ki so lažnivo zgodbo kasneje vendarle objavili, ni ukrepal in se tudi ni opravičil bralcem za povsem očitno zavajanje. Takšni spori, ko urednike v velikih dnevnikih po čarovniških disciplinskih postopkih odpuščajo, so v Sloveniji novost.

4. Politične zlorabe v novinarstvu

Ni mogoče izključiti možnosti, da je bilo dogajanje v medijski hiši Delo povezano z dejstvom, da je bilo 2008 volilno leto in so njeni lastniki s spremembo uredniške politike političnega tednika Mag pokazali, koga bodo na volitvah podprli, na kar kaže tudi nenavadno dogajanje v istem podjetju v primeru Bojana Budje, nekdanjega urednika največjega tabloidnega dnevnika v državi.

Leto prej je veliko pozornost pritegnila peticija skupine novinarjev o škodljivem vplivu, ki naj bi ga na tiskane medije imela takratna desnosredinska vlada. Pri vsebini peticije je šlo za očitno manipulacijo, saj je bila takratna vlada že v ostrem konfliktu z lastniki časopisne hiše Delo zaradi načina do tedaj prikrivanega poteka lastninjenja. Dogajanje v volilnem letu je le še potrdilo ugotovitev o manipuliranju javnega mnenja, ki ga je usklajevalo Društvo novinarjev Slovenije, in ni mogoče izključiti, da je upadanje naklad vseh tiskanih medijev v lanskem letu tudi posledica izgubljenega zaupanja javnosti zaradi neetičnega ravnanja velikega števila novinarjev, ki so namesto iskanja resnice pristajali na zavajanje javnosti.

5. Novinarji v civilnih in kazenskih postopkih

Posledica ostrih konfliktov tik pred volitvami in takoj po njih je vrsta kazenskih in civilnih postopkov, ki jih je nekdanji premier Janez Janša sprožil proti avtorju oddaje finske javne televizije »Resnica o Patriji«, ki ga je tik pred volitvami obtožil, da je podkupljen, in proti nekaterim posameznikom, ki so v tej oddaji nastopali in niso novinarji. Nekdanji premier je nazadnje sprožil še civilno tožbo proti kolumnistu. Za večino sproženih kazenskih postopkov je tožilstvo ocenilo, da zanje ni razlogov. Odločitve še ni o postopku proti avtorju oddaje iz Finske, razpleti civilnih tožb, pri katerih nekdanji premier vztraja, še niso znani.

Zakonodaja določa kot kaznivo dejanje, če mediji objavijo žalitve, sramotitve ali podatke, ki so jih državni organi označili za zaupne. Zakon za novinarje in urednike določa za takšna ravnanja denarno ali zaporno kazen, ki lahko traja več let. Ureditev - zaradi nesorazmerno visokih zagroženih kazni - pomeni nerazumno omejitev svobode tiska v državi. Predlogi skupin novinarjev, da bi zakonodajo popravili, doslej niso bili uspešni.

Kazenski zakonik za novinarje, ki bi objavili razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve, opravljali, očitali kaznivo dejanje z namenom zaničevanja in podobno, določa denarne ali zaporne kazni od treh mesecev do enega leta. Enaka (tudi zaporna) kazen je predvidena za sramotitev države, predsednika države, mednarodnih organizacij... Novost v ureditvi od novembra 2008 je, da kazenske postopke in zaporne kazni predvideva tudi za odgovorne urednike. Parlament je, ne da bi za to navedel posebne razloge, razširil privilegij kazenskega pregona na organe lokalne samouprave, ki lahko predlagajo uvedbo postopka proti novinarju zaradi suma kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime (pregon po uradni dolžnosti). Konec leta 2008 je proti novinarki Biserki Karneža Cerjak tak postopek sprožil celjski župan in tedanji predsednik SLS Bojan Šrot, a se je izkazalo, da je bilo dejanje, ki ga je novinarki očital, storjeno še pred zadnjo spremembo Kazenskega zakonika in je državno tožilstvo v Celju, po posredovanju Vrhovnega državnega tožilstva, ovadbo zoper novinarko zavrglo.

Kazenski zakonik kot kaznivo dejanje določa objavo tajnih podatkov. Novinarju, ki jih objavi, po zakonu preti do tri leta zapora in do pet let, če je zaupnost objavljena v tujini. Novinarjev, ki bi bili obsojeni na zaporne kazni zaradi objave podatkov, ki so jih državni organi označili za zaupne, ni. Je pa bilo v zadnjem desetletju proti novinarjem in medijskim hišam več preiskav. Konec leta 2007 je vrhovno sodišče v sporu, ki ga je novinar Tomaž Ranc sprožil proti državi, sprejelo pomembno presojo, da so bile novinarju v preiskavi zaradi objave podatkov, ki jih je država označila kot tajne, kršene pravice. Po presoji sodišča ni bilo nezakonito le dejstvo, da je kriminalist Drago Kos podatke o novinarjevih telefonskih klicih najprej pridobil brez sodnega naloga, temveč je bilo nezakonito tudi kasnejše sodno dovoljenje. Novinar je preiskoval zlorabe v policiji in na notranjem ministrstvu. A zaradi leta 2004 spremenjene zakonodaje je praksa nadzora telefonskih komunikacij novinarjev, če ti pridejo do podatkov, ki so za državne oprane tajni, spet mogoča. Policija je - kot se je pokazalo v zadnjem letu - leta 2005 nadzorovala, s kom se je novinar Jože Možina pogovarjal po mobilnem telefonu. Policijske dokumente o tem je na svoji spletni strani v lanskem letu objavil ljubljanski Dnevnik. Policisti so se ob tem celo čudili, zakaj jim sodnik ni dovolil še pregleda pisarne tedaj novinarja, danes pa direktorja Televizije Slovenija Jožeta Možine, pri čemer so želeli ugotoviti, kdo je novinarju posredoval zaupne dokumente o ne posebej uspešni policijski preiskavi nenavadno visokih plačil, ki so bila nakazana v tujino za svetovalne usluge v državnih podjetjih.

6. Šibkost samoregulacije in skrbi za profesionalno etiko

V zadnjem letu v Sloveniji ni bilo napredka na poti k učinkovitejšemu organu, ki bi skrbel za presojo ravnanja novinarjev in katerega odločitve bi imele neposredne učinke. Združenje novinarjev in publicistov je predlagalo bodisi nadgradnjo sedanjega častnega razsodišča, ki zadnje desetletje deluje kot skupen organ društva novinarjev (DNS) in novinarskega sindikata (SNS), bodisi ustanovitev tiskovnega sveta. Združenje je predlagalo, da bi popravili tudi kodeks etike in vanj vključili določbe, ki bi razreševale tudi pravico do popravka in odgovora in določbe o obveznostih medijev, ko poročajo o svojih lastnikih ali njihovih interesih.

7. Izključevanje dela civilne družbe iz postopka sprememb medijske zakonodaje

Vladna koalicija, ki je oblast prevzela konec lanskega leta, namerava spremeniti Zakon o medijih in Zakon o RTV Slovenija. Ministrica za kulturo Majda Širca je za pripravo sprememb imenovala ekspertno skupino, v katero je ob uglednih osebnostih vključila več posameznikov, ki so sicer brez formalne izobrazbe, zastopajo pa novinarske organizacije in skupine, ki so ji bile pred parlamentarnimi volitvami javno naklonjene. K sodelovanju ministrica ni povabila ZNP, je pa, ko je združenje protestiralo, zatrdila, da je kot predstavnika ZNP imenovala dr. Mateja Makaroviča. Tako Makarovič kot ZNP sta zanikala, da bi bil v ekspertno skupino imenovan kot predstavnik združenja. Da ministrica novinarskim organizacijam po javni polemiki samovoljno določi, kdo jih zastopa in da tistih, o katerih naj bi v njihovem imenu odločala, o tem predhodno sploh ne obvesti, nas preseneča in skrbi.

Predsednik upravnega sveta ZNP
Peter Jančič

Ljubljana, 27.04.2009 - Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) z zaskrbljenostjo spremlja poskuse vladajoče koalicije, da bi si podredila javno RTV Slovenija. Pozivanje ministrice za kulturo Majde Širca z govornice državnega zbora, namenjenu predsedniku nadzornega sveta RTV SLO in vodstvu RTV minuli teden, naj premislijo o odstopih, ker ne ravnajo v skladu ministričino politiko, kaže na zlorabo pristojnosti in moči predstavnice izvršne oblasti.

Združenje opozarja, da je v začetku 90-tih let ustavno sodišče z razsodbo ob podobnem ravnanju politikov, ko so odstavili tedanjega direktorja RTV Slovenija Žarka Petana, presodilo, da načelo svobode tiska velja tudi za javno RTV, in s tem omejilo pravice politikov do menjavanja ključnih posameznikov v javnem zavodu pred izteki mandatov zaradi političnih razlogov in  določilo  položaj generalnega direktorja kot posebej pomemben za ohranjanje te svobode.

Ustavno sodišče je takrat med drugim zapisalo:

"Ni si mogoče zamisliti svobode tiska in novinarjev v RTV brez relativne samostojnosti in strokovne neodvisnosti direktorja RTV v razmerju do nosilcev družbene, ekonomske in politične moči ter do vsakokratne oblasti, ki so zastopani v Svetu kot organu upravljanja. Zahtevana neodvisnost je seveda legitimno omejena z načinom izvolitve direktorja RTV in z njegovo javno odgovornostjo za opravljanje javne funkcije v javnem interesu. Vendar morata biti njegova avtonomnost in odgovornost razvidni in predvidljivi. Te zahteve niso izpolnjene, če je direktorjev položaj odvisen od vsakokratne sestave organa upravljanja, od vsakokratne razporeditve politične moči pri "ustanovitelju" zavoda ali od formalnih sprememb, ki jih ta lahko kadarkoli sprejme glede statusa zavoda." 

Standardov ravnanja, ki jih navajamo po razsodbi ustavnega sodišča, vlade v zadnjem desetletju po »primeru Petan«  praviloma niso več kršile. 

V ZNP z začudenjem spremljamo poskuse dela poslancev in predstavnikov izvršne oblasti, da bi vplivali na delovanje javnega zavoda RTV z ocenami, da tam premalo denarja namenjajo »kulturi«, da je v programu tudi sicer premalo kulturnih vsebin, in z obtožbami o domnevni komercializaciji, navedli pa so tudi nekaj naložb in oddaj, ki so zanje sporne z vidika racionalnosti trošenja denarja.

Za skupnost je najpomembnejše poslanstvo javnega zavoda  informiranje in ne »objavljanje kulturnih vsebin«. Pritisk politike, da bi morala javna televizija predvsem skrbeti za »kulturne vsebine«, je poskus nevarne redifinicije poslanstva najpomembnejšega javnega medija. Določanje politikov, kakšne vsebine morajo biti objavljene, pomeni, da druge vsebine ne bodo objavljene, ali da jim bo posvečene manj skrbi. Tovrstno ravnanje nikakor ne sodi med pristojnosti, ki jih imata po ustavni ureditvi vlada ali parlament. Obratno - tovrstno poseganje politike je nespodobno in škodljivo za javni zavod in skupnost. Združenje opozarja, da se je tako čas za kulturne vsebine kot sredstva zanje v javnem zavodu v zadnjih letih poviševal in je za večino slovenske javnosti, ki javni zavod s prispevki plačuje, dilema kvečjemu, ali si to res želijo in za to namenjajo naročnino. Podatki o gledanosti ne potrjujejo pravilnosti tovrstne politike in kažejo na slabo utemeljenost zahtev, ki jih postavlja ministrica za kulturo, ki vidi predvsem svoje strankarske interese. Javni zavod ima specializirane programe, med njimi poseben radijski program, ki so povsem nekomercialni in jih za zelo ozko skupino elitnih poslušalcev plačujejo vsi državljani. Dilema je lahko celo obratna: ali ni tovrstnih vsebin preveč in premalo tistih, ki bi bile namenjene najširšemu krogu državljanov in dobru celotne skupnosti, ki finančno omogoča delovanje javnega zavoda. Vsaj enako pozornost kot »kultura« si zaslužijo tudi zdravstvo, šolstvo, znanost, gospodarstvo... Razprave na otročji ravni, česa si v tem ali onem ministrstvu zase na javni televiziji želi več, so za resno oblast nespodobne.

Podobno neresno je opletanje s terminom komercializacije, če ni natančno opredeljeno, kaj ta termin pomeni. Prava zagata javnega zavoda je namreč lahko izgubljanje publike in ta trend se bo nadaljeval, če bo obveljalo zahteva ministrstva za kulturo in se bo količina »kulturnih vsebin« še povečevala. Usmeritev v »nekomercialne« vsebine, če to razumemo kot vsebine namenjene eliti in ne široki publiki,  pomeni prepuščanje vloge, ki bi jo moral opravljati javni zavod, drugim medijem in je v konkurenčnem spopadu - celo neposredna - pomoč  zasebnim medijem, ki jim politiki ne diktirajo, kakšne vsebine morajo objavljati. V združenju se čudimo, da se nekoč opozicijski politiki, ko so prevzeli oblast, ohranili opozicijsko retoriko, ko govorijo o finančnem položaju zavoda. Retorika, da je za finančne težave, v katerih se bo najverjetneje letos znašel zavod, kriva sprememba zakona izpred štirih let in posledično nekajletno nepoviševanje prispevka, je za predstavnike izvršne oblasti nerodna, od oblasti javnost pričakuje, da bodo predstavljali točne podatke in ne pravljic, ki jih razveljavi že prvi pogled v bilance in dejstva.

Zadnja leta zavod ni imel večjih finančnih težav, v njih pa bi se lahko znašel letos, ker mu je država lani naložila, da mora bistveno povišati plače vsem zaposlenim, nova vlada pa je odločila, da denarja, ki ga je prejšnja vlada za to reformo obljubila in začela nakazovati zavodu, ni zakonito nameniti za ta namen. Deloma bo to lani povzročeno finančno zagato rešilo desetodstotno povišanje naročnine, ki ga je vlada napovedala po opozorilih iz zavoda RTV kakšne bodo posledice. To povišanje je načrtovala tudi prejšnja vlada.

Ravnanje oblasti, ki z lastnimi odločitvami zavod potisne v finančne težave,  ministrica pa to potem uporabi za prikazovanje, kako sporna bi naj bila zakonodaja iz preteklosti, je neodgovorno in neresno zlorabljanje javnega zavoda za strankarske igrice.

Združenje ministrico poziva, da se namesto z ideološkim bojem, ki je morda razumljiv v predvolilnem času, začne ukvarjati z realnimi ocenami in problemi, s čemer lahko koristi ministrstvu, zavodu RTV in javnosti. 

Upravni svet 

Združenje novinarjev in publicistov

Predsednik

Peter Jančič 

Objavljamo prepis razprav v parlamentu o "podfinanciranosti" javne RTV

Ljubljana, 6.4. 2009 - Ministrica za kulturo Majda Širca (Zares) je imenovala »ekspertno skupino« za pripravo predlogov novel zakona o medijih in zakona o RTVS. Z ministrstva so pojasnili, da so izbiro opravili po dveh kriterijih: po strokovnosti in relevantnosti  institucij. To razlago je treba razumeti zelo dobesedno. Del članov komisije so eminentni strokovnjaki, drug del pa nikakor ne, povečini gre za posameznike, ki niti formalne visokošolske izobrazbe nimajo, katerih skupni imenovalec pa je, da so zadnja leta, tudi z zlorabo institucij, ki jih vodijo, javno podpirali opozicijo, ki je na lanskih volitvah prevzela oblast. Navijaški odnos so pokazali tudi s pogostim manipuliranjem z javnim mnenjem, denimo z znamenito peticijo, ki je - kot smo že večkrat opozorili - vsebovala povsem neresnično oceno o tem, kdo obvladuje medije v državi. Položaj je bil - ko so v času kampanje za predsedniške volitve predajali peticijo parlamentu -  natančno obraten od tistega, kar so trdili podpisniki peticije. Za politike, ki jim je to koristilo, je to morda bila »odlična peticija«, za novinarje akterje in podpisnike, ki po kodeksu ne smejo lagati ljudem in morajo popravljati napake, če jih storijo, pa nerodna. So novinarji ali strankarski vojščaki, ki lažejo skupnosti? In če je zavajal sam vrh društva novinarjev, bodo ljudje novinarjem bolj ali manj zaupali, bodo časopise bolj ali manj kupovali, bodo plače boljše ali slabše, bo delovnih mest več ali manj?

Sklicevanje na relevantnost posameznih institucij ministrstva za kulturo ni razumen razlog, da v skupino ekspertov vlada vključi posameznike, ki niti najosnovnejših pogojev za sodelovanje v resni strokovni razpravi ne izpolnjujejo. Ministrica bi lahko mirno zahtevala, da društvo novinarjev  (ali tednik Mladina, če je bil to kriterij), sindikat novinarjev ali časopis Dnevnik najdejo koga, ki mu je uspelo končati vsaj fakulteto. A se za to - kot je razvidno iz spiska - ni odločila. Ali ministrica "plačuje" predvolilne usluge?  Ali ravna po načelu, ni važno ali ima izobrazbo, važno je, da je naš in da je bil pred volitvami priden?

V skupini so Sandra Bašič Hrvatin, Boris Bergant, Irena Brglez, Cene Grčar, Dejan Jelovac, Iztok Jurančič, Tanja Kerševan Smokvina, Miran Lesjak, Matej Makarovič, Marko Milosavljević, Brankica Petković, Marko Prpič, Grega Repovž, Mile Šetinc, Andraž Teršek, Barbara Verdnik, Jože Vogrinc, Emil Zakonjšek, Suzana Žilič Fišer in Jurij Žurej. 

Objavljamo protest upravnega sveta

Strokovnost brez izobrazbe?

  "Združenje novinarjev in publicistov je protestiralo Zakaj le?"

odgovor dr. Mateja Makaroviča  

odziv ZNP: 

Ljubljana, 2.3.2009 - Februarsko srečanje članov programskega in nadzornega sveta RTV s predstavniki oblasti na kulturnem ministrstvu je bilo predvsem izmenjava mnenj. Razlog za pogovor, kot smo na tej strani že opozorili, je bil predvsem denarne vrste. Z reformo plačnega sistema v javnem sektorju, ki jo je začel že Janez Drnovšek, nadaljeval Anton Rop, izpeljala pa prejšnja vlada Janeza Janše, se je vsota za plače v javnem zavodu RTV povečala za kakšno petino. Prejšnja vlada je napovedala, da bo zavodu ta finančni šok pomagala preživeti in nekaj denarja je bilo tudi že nakazanega. Po volitvah pa je nova vlada - kar je ministrica za kultura Majda Širca na zadnjem srečanju povzela - to odločitev spremenila: pomoč javnemu zavodu, da bi bilo mogoče plačati, kar so politiki uzakonili v parlamentu, bi bila po njeni oceni nezakonita.

Praktična posledica je dolgoročno nerodna. Ker plače javni zavod mora izplačevati in ker dodatnega denarja za to ni, preostane le vzeti tam, kjer je mogoče: pri stroških programa. To pa pomeni: manj za tiste, ki plačujejo javno RTV. Drugi javni zavodi podobnih zagat nimajo: tam nezakonitosti, če državni proračun pomaga pri izvedbi reforme, vlada ni odkrila. Podatki pa kažejo, da bodo težave zaradi plačne reforme, ker so se od lani povsem spremenile okoliščine (gospodarska kriza) resne vsaj še v zdravstvenem sistemu, ki finančno podobno temelji na prispevku.

Programski svet je ministrico za kulturo januarja povabil na februarsko sejo, da bi bilo o dilemah mogoče javno govoriti in bi s tem bilo tudi jasno, kakšni so cilji oblasti in zavoda. Pogovor je na koncu potekal za zaprtimi vrati na ministrstvu za kulturo; za neka časa sta se ga udeležila tudi premier Borut Pahor in predsednik parlamenta Pavle Gantar.  Glavna sporočilo je bilo, da bo oblast za evro povišala prispevek za RTV. Po ocenah finančnikov bo zavod letos s tem lahko nadomestil do polovico vsote za plačno reformo. A zagata je, ker ni povsem jasno, kdaj se bo to povišanje zgodilo. Kasneje kot bo - manj bo. Politično gledano je odločitev za povišanje prispevka pogumna, volivcev ne navduši, pomeni pa dolgoročno višje prihodke za javni zavod (ne le letos), ki so se zaradi zamrznjenega prispevka v zadnjih letih realno nižali. A plačna reforma bo zavodu odnesla več kot bo dodatnega denarja zaradi povišanja prispevka; ustaviti povišanj plač v zavodu samem, ker so bili dogovori doseženi na nacionalni ravni, pa v povsem drugačnih ekonomskih okoliščinah tudi ni mogoče doseči.