Meškova priznanja 2012 Viktorju Blažiču, Tinu Mamiću in Primožu Lavretu natisni

Po sklepu upravnega odbora častnega priznanja Boruta Meška, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov, priznanja za letošnje leto prejmejo upokojeni novinar in publicist Viktor Blažič (za življenjsko delo pri osveščanju družbe), fotoreporter Primož Lavre (za medijsko osveščanje slovenske družbe – za poseben dosežek) in novinar Tino Mamić (za medijsko osveščanje družbe).

ZNP podeljuje priznanja v spomin na pokojnega tajnika združenja Boruta Meška, nazadnje odgovornega urednika Slovenske tiskovne agencije. Kot je znano, ga je pred tremi leti odpustil direktor Bojan Veselinovič po nekaj mesečnem šikaniranju. V obdobju, ko je bil odpuščen, je bil na zdravstvenih preiskavah, ki so potrdile raka. Meško je zaradi sporne prekinitve delovnega razmerja tožil STA, žal pa ni dočakal konca sodnega postopka, ta se je končal s poravnavo. Umrl je 20. maja 2010. V njegov spomin je Združenje novinarjev in publicistov lani prvič podelilo Meškova priznanja za dosežke v novinarstvu.

http://www.siol.net/novice/slovenija/2012/12/meskovi_nagrajenci.aspx

http://www.reporter.si/slovenija/reporterjevemu-fotografu-lavretu-nagrada-za-razkritje-sestanka-jankovi%C4%87-z-vogrinom/13123


 

Utemeljitev priznanja za letošnje prejemnike objavljamo v nadaljevanju.

VIKTOR BLAŽIČ

ČASTNO PRIZNANJE BORUTA MEŠKA ZA ŽIVLJENJSKO DELO PRI OSVEŠČANJU SLOVENSKE DRUŽBE

UTEMELJITEV

Utemeljitev podelitve Častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo oporečniku, publicistu, zgodovinarju in prevajalcu Viktorju Blažiču žanrsko presega običajno formulo, ki jo ob takšnih priložnostih izrekajo člani ali predsedniki žirij teh ali drugačnih stanovskih odličij. V resnici gre v tem primeru za srečanje z zgodovino slovenskega naroda, v najbolj izzivajoči plasti 20. stoletja, v tistem, kar je pripeljalo do ustvaritve slovenske države.

Viktor Blažič ves čas navzoč v tej aktivnosti, četudi na prvi pogled manj izpostavljen, je bil ne samo premišljevalec in osmišljevalec časa, ki se ga danes spominjamo z nelagodjem, temveč se je v dejavni distanci vzpostavil kot njegova vest in arbiter. V tem vidimo dalekosežno pomembnost človeka, katerega dejanska teža je v eksponentnem nesorazmerju z vrednotenjem, ki mu ga je namenila in mu ga še namenja slovenska družba.

Viktor Blažič je v svojem življenju dejansko soustvarjal ključne trenutke, ki so pripeljali do (formalnega) padca boljševistične oblasti in do državne samostojnosti republike. Bil je navzoč v najranejših trenutkih porajanja slovenske demokracije, četudi je bilo te tedaj le za odtenek, pa še neskončno ogrožena je bila, skupaj z njimi, ki so si zanjo prizadevali. Današnjega slavljenca tako najdemo pri oblikovanju dijaškega glasila Mi, mladi, v katerega prispevajo svoje misli in literarne zapise ljudje, ki tudi kasneje ostajajo sredobežno jedro prizadevanj za boljšo, predvsem pa samobitnejšo Slovenijo , Dane Zajc, Lojze Kovačič in Janez Menart.

V začetku šestdesetih let je Viktor Blažič polno udeležen pri snovanju Perspektiv, prvega disidentskega glasila v domovini, če upoštevamo tedanje kriterije. Lojze Kovačič ga poveže z Edvardom Kocbekom, soborcem in duhovnim tovarišem še iz partizanskih časov, ko sta eden bolj očitno kot drugi poskušala partijsko miselnost korigirati s postulati krščanskega socializma. Ta po eksistencialni izkušnji Borisa Pahorja, Blažičevega življenjskega sopotnika, predstavlja bivanjsko formulo našega časa.

V Perspektivah objavlja krajše kritične članke in postane tudi član uredništva. Vendar vihar ni daleč: strela trešči po Jožetu Pučniku, njegovem sodelavcu. Od tedaj se življenje Viktorja Blažiča vzpenja v sekvenco moderne slovenske legende. Prvič ga obišče policija, preiščejo njegov dom in njega samega. Četudi volčje grizen, česar človeku 21. stoletja, bivajočem na tem prostoru preprosto ni mogoče razumeti, ker ni nobene analogije za možnost izkustvenega podoživetja, Viktor Blažič vztraja in piše naprej. Razpršen in skrit za psevdonime nastaja oporečniški opus, ki trka na vest naroda in posameznikov. Že zelo zgodaj se v njegovem pisanju namreč odraža skrb za moralo, ki je v času samoupravnega socializma propadala prva, daleč pred gospodarstvom in drugimi, zunanjimi parametri nekdanje skupne države. Naravnost antološko mesto, v katerem se Blažič z breztežno lahkoto suverenega stilista – in slog je človek, so dejali Francozi, ki so tej stvari prišli do dna – zagrize v razjede duha, ki jih takšen političen sistem spočenja vsakodnevno, na vseh ravneh človeškega prebivanja v skupnosti. Pasaža bi sama po sebi lahko nadomestila gore gradiv, ki želijo mladino (in druge, nevedne) poučiti, kakšno je bilo življenje v titoizmu, toliko povedna je. Navedimo jo v celoti: »In če bi takrat, ko so se začela svinčena sedemdeseta leta, znal na neštetih sestankovanjih pravilno povzdigniti svoj glas in se s tistim posebnim srdom v očeh (spomnite se Mirana Potrča) spraviti na kak že vnaprej označeni primer »nacionalizma« ali »anarholiberalizma«, bi se lahko znašel tudi v kakšnem skupščinskem odboru, mogoče kar v Beogradu. Tako so se delale stvari in drugače se jih takrat tudi delati ni dalo: vsak od udeležencev je moral biti tako s svojo dušo, kakor tudi s svojo materialno eksistenco privezan na neke jasli. In vsak je moral pokazati, da je zadovoljen s seboj in še posebej s tem, kako dobro je znal poskrbeti tudi zase, kako dobro kupčijo je sklenil. To slednje je sčasoma, ko je magija najnaprednejših, edino pravilnih, znanstvenih svetonazorskih prepričanj jela popuščati, postalo tudi tisto najzanesljivejše prepoznavno znamenje pravih, tako rekoč političnih kadrov« (Viktor Blažič, Svinčena leta, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1999, str. 40-41).

Še usodneje v tkivo tedanje družbe poseže z neobjavljenim spisom Vodniki in varuhi, kjer najdemo odlomke, ki govorijo še danes, bolje govorijo danes še natančneje kot leta 1975. V njem imensko prepoznamo tiste, ki moro časa, oblikovanega v totalitarnem sistemu, raztegujejo v današnji dan. Demokracija je možnost izbire, vsakogar in vseh v enaki meri. Sedemintrideset let nazaj formulira Viktor Blažič stavke, katerih sporočilo danes še ostreje žari: »Seveda nudi okolje brez izbire zlate priložnosti za samozvane izbrance, ki na ta način lahko neomejeno in po mili volji razkazujejo svojo samovšečnosti in so lahko vsak trenutek povsod navzoči kot edini, ki so sploh mogoči. V nobene primeru pa te ne more biti priložnost za kulturo nekega naroda, torej v našem primeru za slovensko kulturo. Družba, v kateri ima kriterij pripadnosti prvo in odločilno besedo pri vzpostavljanju lestvice vrednot in vrednosti, se odpove kvalificirani selekciji vrednosti in vrednot« (Viktor Blažič, Vodniki in varuhi). Brez težav lahko paradigmatiko »samozvanih izbrancev«, nadalje »kriterija pripadnosti« in ljudi, ki so »edini sploh mogoči« preverjamo na konkretnih imenih in dejanjih posameznikov, ki si dan današnji lastijo državo. Pogledati je potrebno le katero od javnih občil in videti, kdo se v njih pojavlja najbolj ozaljšan največ krát, pa bo zaprti krog slovenske družbe med leti 1975 in 2012 izrisan v celoti.

Za svojo analizo – kot vidimo ji tudi desetletja niso ničesar odvzela – je bil Viktor Blažič hudo kaznovan. Po dobrosrčnosti sodnika, ki ga je preprosila nagrajenčeva mati, je dobil le dve leti strogega zapora. V istem času je moral za isti »prekršek« France Miklavčič za šest let v zapor. Sodnika so zaradi tega kasneje degradirali, kar je še en kamenček v mozaiku preperele morale titoizma, s katerim se je spoprijel Viktor Blažič.

A prekletstvo se po prihodu iz ječe ni končalo, prav za prav se je šele začenjalo: »Pravi kaznjenec pa postane politični obsojenec v svinčenih letih šele na svobodi«(Viktor Blažič, Svinčena leta, str. 49). Tako v enem svojih antoloških stavkov opiše nadaljnjo življenjsko usodo. Leta 1984 ga – ob neverjetnem talentu, ki ga razodeva njegovo pisanje – upokojijo kot skladiščnika v časopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice, vseslovenske ustanove, ki še dandanašnji hrani nekatere njegove spise v bunkerju oporečnikov, v znamenitem fondu D.

Vendar je njegovo oporečništvo odgnalo v mnoge smeri, ki so se šele sčasoma izkazale kot usodno pomembne za rast in obstoj slovenskega naroda. V svinčenem času je pripadal krogu, ki je edini vzdrževal demokratično misel in se zaziral v slovensko samobitnost. Njegovo središče so bili Boris Pahor, Edvard Kocbek in Viktor Blažič, organ njihovega sporočanja pa revija Zaliv: predvsem zaradi nje je moral današnji nagrajenec tudi v zapor. V osemdesetih letih, ki označujejo najbolj intenzivno obdobje njegove dejavnosti, odpira teme, ki pomenijo promocijo samostojne države. »Že zdaj je jasno, da si bomo morali pot do lastne obljubljene dežele poiskati in utreti sami. Če takega stanja ni moč doseči v skupni državi, tedaj si bo treba poiskati pogoje zanj brez nje« (Viktor Blažič, »Izbiranje sovražnika«, v Revija 2000, 44/45, 1988, str. 54). Tako se glasi zaključni stavek daljše razprave, v kateri je avtor polemiziral z Janezom Stanovnikom, točneje z njegovo tezo, da je Jugoslovanska ljudska armada »tudi naša, slovenska vojska«. Spomnimo se, da tedanja oblast ni prav v ničemer želela pretrgati popkovino s federacijo: nasprotno: zgledu oporečnikov je začela slediti šele takrat, ko jo je Slobodan Milošević – kot nekdaj Stalin Tita – postavil pred vrata in ji sporočil, da zanjo v skupni domovini ni več mesta.

Za razliko od teh je Viktor Blažič ves čas svoje disidence – ki se je zaradi nemilih razmer potegnila vse do današnjega časa – gradil domovino, ki je pozneje postala naš dom, osamosvojeno Slovenijo, v družbi najpomembnejših evropskih narodov, zazrto v svetovni horizont. Viktorja Blažiča ob koncu počastimo s spoznanjem, da predstavljata njegovo življenje in mogočna beseda, ki jo je skozi desetletja ustvarjal, nedeljivo celoto, v nenehnem in neomahljivem prizadevanju za pravico, resnico in slovensko samobitnost. Zaradi te, naravnost preroške vztrajnosti v čistosti in poštenju, mu Upravni odbor Častnega priznanja Boruta Meška decembra 2012 podeljuje pričujoče odličje.

Dr. Boštjan M. Turk, predsednik Upravnega odbora Častnega priznanja Boruta Meška

TINO MAMIĆ


ČASTNO PRIZNANJE BORUTA MEŠKA ZA PRISPEVEK K MEDIJSKEM OSVEŠČANJU SLOVENSKE DRUŽBE

UTEMELJITEV

V slovenskem medijskem prostoru, pogosto zastrupljenem z oportunizmom in hlapčevanjem tranzicijski kapitalistični politiki v duhu dvojnih meril, kot redka izjema na zahodu naše dežele izstopa novinar, zgodovinar in publicist Tino Mamić. Medtem ko se v osrednji Sloveniji še najde krog novinarjev, ki se uspešno zoperstavljajo medijskemu enoumju, pa se na Obali pogosto sam in skoraj prezrt z uredniškim in novinarskim delom bori za resnico in novinarsko avtonomijo. Slednja ga je drago stala, ampak kot pravi, osebna svoboda je pomembnejša od debelejšega kosa kruha.

Tino Mamić se je rodil v Šempetru pri Gorici leta 1972. Že od mladih let navdušen za pisanje in družbena vprašanja se je posvetil študiju zgodovine in novinarstva. V prvem letniku je prevzel urejanje mladinskega mesečnika Sončna pesem, ki jo je vsebinsko in oblikovno povsem prenovil. Bil je novinarski mentor celi vrsti mlajših, sedaj uveljavljenih novinarskih kolegov.

Njegova značilnost je neuklonljiva drža, ki ga je oblikovala v nepreračunljivega intelektualca, človeka, ki ob krivici in laži ni tiho. Kot dijak in pozneje študent Fakultete za družbene vede je svoja stališča pogosto kritično soočal s predavatelji in bil marsikateremu trn v peti.

Prvo službo je nastopil na koprskem Ognjišču, kjer je kot urednik revije in knjig delal pet let. Bil je tudi odgovorni urednik primorskega regionalnega programa Radia Ognjišče. Nato je za dve leti odšel v tujino: najprej je bil korektor za slovenščino pri Uradnem listu EU v Luksemburgu, nato pa novinar spletnih strani Svoboda, varnost, pravičnost Evropske komisije v Bruslju. Domov se je vrnil, ker je čutil, da opravljanje odlično plačane službe v tujini ni njegovo poslanstvo. Želel je biti tu in sodelovati pri oblikovanju slovenske, predvsem medijske stvarnosti.

Ob vrnitvi iz Bruslja je na novem regionalnem dnevniku Primorske novice postal novinar, v anketah bralcev hitro ocenjen kot eden najbolj prepoznavnih. Dokler je pisal samo o zunanji politiki, ni imel z uredniki nikakršnih težav. Precej njegovih člankov iz Primorskih novic so citirali vplivnejši mediji in spletni portali. Dobival je pohvale in stimulacije. Ko pa je v enem od tekstov uporabil izraz »rdeči direktorji«, mu pisanja komentarjev niso več zaupali.

Leta 2006 je postal odgovorni urednik Primorskih novic. V času njegovega vodenja je časnik, ki se je otepal z negativnimi trendi povečal naklado in ustvaril trend rasti. To ni uspelo nobenemu odgovornemu uredniku Primorskih novic pred njim, niti za njim. Za 20 odstotkov je povečal obseg strani časopisa in za desetino povečal učinkovitost novinarjev. Prodaja časnika je zrasla za dva odstotka, število bralcev pa se je povečalo za 5000. A vendar je bil kljub rezultatom po slabe pol leta odstavljen. Tudi v tem primeru je bila ideološko obremenjenim lastnikom politična poslušnost bolj pomembna od medijske pluralnosti in poslovnega rezultata. Povod za nekrivdno razrešitev je bila objava komentarja ob sporu koprskega župana župana Popoviča in njihove novinarke.

Po odstavitvi, ko je pričakoval, da se bo vrnil na staro delovno mesto zunanjepolitičnega novinarja, so se pritiski s strani urednikov in sodelavcev še stopnjevali. Šikaniranje na delovnem mestu povezano s cenzorski posegi v njegove tekste ga je postavljali pred izziv samocenzure.

Po koncu mandata prve Janševe vlade je na mnenjski strani objavil tekst z naslovom Jesensko čiščenje. Napisal je, da stavi zaboj vrhunskega vina, če bo STA tudi leto dni po nastopu nove vlade še vedno povzemala enako število komentarjev Demokracije, Družine in Reporterja v primerjavi z Mladino. Novinarski kolegi so zato napisali peticijo, da se kaj takega ne sme objavljati in začeli zbirati podpise. Sledilo je blatenje, ki sta ga dopustili tudi urednica in direktorica.

Po izobrazbi diplomirani zgodovinar, se je v svojem medijskem poročanju velikokrat loteval tem iz naše polpretekle zgodovine. Zaradi kritičnih člankov ob razkrivanja revolucionarnega nasilja na Primorskem je postal tarča napadov organov zveze borcev, ki so njegovo ime izpostavljali na svojih sestankih in javnih prireditvah. Spomladi leta 2009, je malo pred začetkom kampanje za evropske volitve, objavil članek v katerem je v sodelovanju z zgodovinarjem Renatom Podbersičem izpostavil, da je na Goriškem še kakih 200 neevidentiranih prikritih grobišč. Nekaj dni zatem ga je urednica premestila iz politične redakcije na lahkotnejšo sobotno prilogo. Primorske novice so bile potem dan po evropskih volitvah edini slovenski časnik, ki o volitvah ni objavil nobenega komentarja.

V letošnjem letu so se pritiski nanj stopnjevali. Pred nekaj meseci je dobil je pisno opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja zaradi pisanja kolumen za tednik Demokracija, potem pa še zato, ker je na blogu na kratko opisal zadnji primer cenzure, ko je njegove urednike zmotil vrednostni kontekst v katerega je postavil Milana Kučana.

Mamić je napisal veliko komentarjev, kolumen in esejev, vendar njegovo delovanje močno presega zgolj novinarski okvir. Po Gregorčičevem načelu: »"Ne samo kar veleva mu stan, kar zmore, to mož je storiti dolžan," se je aktivno udeleževal civilnodružbenih pobud. Prvi je javno podal idejo, da je treba ustanoviti novinarsko društvo, ki bo alternativa politično navijaškemu Društvu novinarjev Slovenije. Nekaj let kasneje je bil eden od ustanovnih članov ZNP. Bil je pobudnik izjave več kot 30 novinarjev iz različnih medijev, ki so se pred prvim referendumom o RTVS ogradili od izjav Društva novinarjev Slovenije, in se zavzeli proti političnem agitiranju predstavnikov društva. Kot član Programskega sveta RTV Slovenija (2005-2009) se je brezkompromisno zavzemal za upoštevanje programskih standardov in novinarskega kodeksa ter bil oster kritik centralizma in novinarske pristranosti v programih javne RTV.

Tino Mamić ki je kot osebnost z izrazito demokratično, proevropsko in resnicoljubno držo zaradi svojega prepričanja pogosto napaden, je pravi naslednik tistega kar predstavlja Borut Meško. Zato mu Združenje novinarjev in publicistov za njegov velik prispevek k normaliziranju slovenske medijske krajine podeljuje Meškovo priznanje, ki je tudi izraz podpore za njegovo novinarsko, publicistično in civilno družbeno delovanje v prihodnosti.

Jože Možina, član UO ČP Boruta Meška

PRIMOŽ LAVRE

ČASTNO PRIZNANJE BORUTA MEŠKA ZA POSEBEN DOSEŽEK PRI MEDIJSKEM OSVEŠČANJU SLOVENSKE DRUŽBE

UTEMELJITEV

Častno priznanje Boruta Meška za poseben dosežek pri medijskem osveščanju slovenske družbe prejme fotoreporter tednika Reporter Primož Lavre.

Primož Lavre, rojen 22. 11. 1977 v Slovenj Gradcu, po izobrazbi diplomirani inženir strojništva, je kot urednik fotografije in fotoreporter zaposlen pri reviji Reporter vse od njene ustanovitve. Že pred tem si je fotoreporterske izkušnje nabiral pri tedniku Demokracija, pri različnih edicijah podjetja Salomon 2000: bil je urednik fotografije na športnem dnevniku Ekipa in fotoreporter tednika Mag in revije Frka. Leta 2008 je bil uradni fotograf predsedovanja Slovenije Evropski uniji in fotograf pokojnega predsednika republike dr. Janeza Drnovška. Lavretove fotografije so bile objavljen v več tujih publikacijah, sodeloval pa je tudi z različnimi tujimi fotografskimi agencijami.

Združenje novinarjev in publicistov mu podeljuje Častno priznanje Boruta Meška za poseben dosežek pri medijskem osveščanju slovenske družbe zaradi naslednjega. 10. januarja 2012, nekaj minut po 16. uri popoldan, je Primožu Lavretu uspelo posneti fotografije skrivnega sestanka dveh poslancev Pozitivne Slovenije, Zorana Jankovića in Gašpar Gašpar Mišiča, s poslancem Virantove Državljanske liste Ivanom Vogrinom. Da je ta skrivni sestanek v času sestavljanja vladne koalicije sploh prišel v javnost, je zasluga prav fotoreporterja Primoža Lavreta. Ko se je odpravljal na tiskovno konferenco Zorana Jankovića, je opazil poslanca Vogrina, ki je s pospešenim korakom zapuščal poslopje parlamenta. Bilo je povsem očitno, da se je poslancu, o katerem so mediji že pisali, da je »najšibkejši člen«, nekam hudo mudilo. Lavre je poslancu sledil do hotela Slon, kjer so v odsevu stropnih ogledal nastale fotografije neprecenljive vrednosti. Kronski dokaz poskusa politične korupcije dan pred glasovanjem za mandatarja.

Nekaj minut po dogodku, ob 16.24, so bile Lavretove fotografije skrivnega sestanka že objavljene na Reporterjevi spletni strani, kasneje pa tudi na večini medijskih spletnih portalov in v večernih dnevnikih slovenskih televizij. Poskus kupovanja poslanskih glasov je zaradi sumov politične korupcije prav zaradi posnetih fotografij Primoža Lavreta padel v vodo. Naslednji dan Zoran Janković v državnem zboru ni bil potrjen za mandatarja. Domovina je napravila korak stran od preteče nevarnosti, na katero, glede na to, kaj se je vse kasneje razkrilo o predsedniku Pozitivne Slovenije, utemeljeno sklepamo.

Dr. Boštjan M. Turk, Predsednik UO ČP Boruta Meška

Ljubljana, 10. 12. 2012