Padec spornega medijskega zakona natisni

Združenje novinarjev in publicistov izraža zadovoljstvo, ker je državni zbor zavrnil predlagani zakon o medijih že v prvi obravnavi. Zakon je bil sramota za vlado, saj je bil škodljiv za novinarsko avtonomijo in je spominjal na sporni madžarski medijski zakon, o katerem je razpravljal evropski parlament. Verjeti je, da bi lahko razpravljali tudi o zakonu, ki ga je predlagala nekdanja ministrica Majda Širca, na koncu pa bi o zakonu odločali še volivci na referendumu, kar bi nas stalo najmanj štiri milijone evrov.

Najbolj sporna v predlaganem zakonu je bila določba o svetu za medije, ki bi opravljal podobne naloge kot madžarski organ, čeprav ne bi kaznoval novinarjev in medijev. Namesto njega bi to počeli inšpektorji, svet pa bi podobno nadziral medije in o tem poročal ministrstvu za kulturo. Poleg tega bi ta organ, ki bi ga parlament imenoval z navadno večino, celo razpravljal o novinarski etiki in imenoval zunanje člane novinarskih častnih razsodišč. Česa takega si niso izmislili niti madžarski vzorniki slovenskih piscev medijskega zakona.

Prav tako bi bilo sporno, celo protiustavno, da bi častno razsodišče Društva novinarjev s svojimi pogosto politikantskimi razsodbami onemogočalo pridobitev statusa samostojnih novinarjev. V pravni državi je za to pristojno le sodišče, zato je žalostno, da ministrstvo za kulturo ne premore pravnika, ki bi oranžne jurišnike na to opozoril. Podobna bedarija so bile določbe o odgovornem uredniku, ki bi po novem moral cenzurirati spletne komentarje, sicer bi ga čakala globa.

 

Da so snovalci zakona želeli večji politični nadzor nad mediji, smo se prepričali tudi iz določbe, po kateri bi morali koncentracijo priglasiti tudi manjši mediji, čemer se je uprl celo v. d. varuha konkurence Damjan Matičič. Vrhunec pa je bil nameravan politični obračun z najbolj poslušano komercialno radijsko postajo Radio 1, katere propad bi povzročil z ukinitvijo radijskih mrež, da bi lahko njeno mesto prevzela radijska postaja, ki ji je vladajoča koalicija v zadnjih letih omogočila pridobitev frekvence na vseh območjih Slovenije. Povsem razumljivo je, da je Radio 1 začelo zbirati podpise za referendum, ki bi jih vložili, če bi bil sporni zakon kljub vsemu sprejet.

Na srečo je zmagal razum in poslanci so oranžni obračun z mediji preprečili že v prvem branju. Da je šlo izključno za projekt ene stranke in njej naklonjenega dela strokovnjakov, je sklepati iz same razprave v državnem zboru in glasovanja. Zakon so namreč kritizirali tudi koalicijski poslanci, nekateri poslanci SD so glasovali proti zakonu oziroma so se vzdržali, celo tisti poslanci SD, LDS in Desus, ki so zakon podprli, so to storili pod pogojem, da bi ga popravili v drugi obravnavi. Veseli smo, da so poslanci prisluhnili tudi našim argumentom, kar sklepamo iz same razprave, v kateri so opozarjali prav na probleme, na katere smo jih opozorili.

Veliko bolje je bilo zakon zavrniti v celoti, kot pa popravljati nekaj, česar se ne da popraviti. Obstoječi medijski zakon sicer ni idealen, ampak je še vedno veliko boljši od tistega, s katerim so nam grozili v stranki Zares. V združenju smo vseskozi menili, da bi bila veliko boljša rešitev, če bi izboljšali obstoječi medijski zakon, ga posodobili ter bolje uredili tudi vprašanje pravice do popravka in odgovora, ki najbolj razburja kritike sedanjega medijskega zakona.

Igor Kršinar, predsednik združenja

Ljubljana, 20. julija 2011

 

Prispevek v oddaji Odmevi TVS o padcu medijskega zakona

http://tvslo.si/#ava2.110865699;;