Ustanoviti tiskovni svet ali preoblikovati razsodišče? natisni
Predlagamo premislek o ustanovitvi novega organa, ki bi skrbel za proces oblikovanja in dopolnjevanja profesionalnih pravil in ki bi zagotavljal njihovo spoštovanje, da bi nadgradili delo častnega razsodišča, ki zdaj deluje kot skupen organ društva novinarjev in sindikata novinarjev.

V proces dopolnjevanja profesionalnih pravil in zagotavljanja njihovega  spoštovanja,  bi morali vključiti uredništva, medijska podjetja in univerzitetne ustanove. Za sodelovanje v tem organu bi morali določiti izobrazbene in strokovne reference. Težo in pomen bi tak organ imel, če bi vpliv na ustanovitev, delovanje in kadrovsko sestavo imeli založniki in uredniki najpomembnejših informativnih medijev v državi: RTV Slovenija, POP-TV, Delo, Dnevnik in Večer.  Za združenje bi bilo sprejemljivo, če bi pomembno vlogo pri oblikovanju tega telesa in omogočanju strokovne razprave o dopolnjevanju kodeksa - ki bi bile povezane tudi s popravki zakonodaje - prevzel državni zbor, ki je pluraren in je legitimnost pridobil na  volitvah.  

Novinarska skupnost bi morala dopolniti veljavni kodeks etike po izkušnjah v zadnjih osmih letih in kadrovsko in materialno okrepiti organ, ki skrbi za presoje spoštovanja profesionalnih pravil. V združenju verjamemo, da morajo  uredniki, novinarji in medijska industrija sami poskrbeti za profesionalna pravila, njihovo uveljavljanje in tudi sankcioniranje morebitnih kršitev, ker  če za to ne bomo skrbeli sami, bodo to storili drugi. Posledica bo znižanje zaupanja javnosti v medije, kar se je deloma zadnja leta že zgodilo, povečalo  se bo število konfliktov na sodiščih, ki bodo deloma prevzela vlogo, ki je ne  opravljamo dovolj dobro sami, predvsem pa bodo razmere v tem primeru prej ali  slej skušali neposredno urejati politiki. Deloma  to že vso obdobje tranzicije tudi  počnejo, kar dokazujejo izjemno restriktivne določbe kazenske zakonodaje o  kaznivosti objave različnih zaupnosti, široke določbe o pregonu po uradnem  postopku proti novinarjem v primeru razžalitev in podobnega, o istem pričajo nerealne  in neizvedljive določbe v medijski zakonodaji o pravici do popravka in  odgovora.

 

O vsebinskih pomanjkljivostih pravil

Veljavni kodeks etike iz začetka tisočletja je pomenil posodobitev in  prilagoditev novim razmeram in je bil velik korak naprej, a se je s časom izkazalo, da bi glede na spremenjene okoliščine v določenih poglavjih moral  biti natančnejši, pa tudi častno razsodišče je z nekaterimi nenavadnimi razsodbami pokazalo, da so jasnejša pravila nujna.  Navajamo le nekaj določb in področij, kjer bi spremembe bile potrebne. Novost v kodeksu v primerjavi z 90-timi leti je drugi člen  (obveznost pridobiti odziv na hude obtožbe), ki pa se je izkazal za premalo natančnega in bi nejasnosti, ki niso v prid novinarjem in javnosti, morali odpraviti. Določba bi morala opredeliti, da mora novinar ali  uredništvo odziv poskusiti pridobiti in vključiti v zgodbo še pred objavo, če  pa to zaradi utemeljenih razlogov, denimo nedosegljivosti obtoženega  posameznika ali institucije ni bilo mogoče, pa tudi še po objavi informacije. V prvem delu, o novinarskem delu, bi moral biti vključen člen, ki bi določal, da povzemanje člankov, podatkov al izjav novinarja in medij ne odvezuje dolžnosti preverjanja podatkov in pridobivanja odziva na morebitne vsebovane obtožbe (torej vsebine 1. in 2. člen). Pokazalo se je namreč, da novinarji in mediji trditve o posameznikih ali institucijah, ki niso vedno točne in katerih vir ni naveden (neuradne informacije), pogosto povzemajo in se te ponavljajo v številnih medijih, kasneje pa se sklicujejo, da je to bilo že  objavljeno v več medijih in da zato niso posebej preverjali. V delu o konfliktu interesov manjkajo določbe, ki bi natančneje uredile  ravnanje in obveznosti medijev do javnosti, ko se njihove poročanje ali  komentiranje nanaša na podjetja ali posameznike, v katerih lasti so. Področje  je izjemno konfliktno in bi bila natančnejša ureditev v prid medijskih hiš, novinarjev, lastnikov in javnosti.  Kodeks bi moral - kar je morda najtežje - določiti tudi obveznosti novinarjev  in uredništev, ko gre za objavo popravkov in odgovorov, kar je sicer  področje, ki ga z ustavo in zakoni že vso tranzicijo skuša neuspešno urediti  politika in kar sproža veliko škodljivih konfliktov za vse vpletene. Deloma  je to področje povezano z obvezo, da morajo novinarji in mediji sami  popravljati napake, če in ko se zgodijo, ki jo kodeks že ureja in skrbeti tudi za odzive prizadetih, ko objavljajo trditve, ki vsebujejo obtožbe. V združenju  verjamemo, da bi bilo modro pokusiti doseči dogovor tudi s politiki, da bi  poiskali rešitve, da bi področje pravice do popravka in odgovora uredili s profesionalnimi pravili in zagotovili spoštovanje razumnih pravil in zato iz medijske zakonodaje izločili del določb, ki skušajo nasilno in mimo običajnih  pravil v medijih neuspešno že več kot desetletje zagotoviti isto. Zakoni, ki temeljijo na nerazumevanju realnosti in v skrajni interpretaciji  celo na pravniški fantazmi, da lahko v medijih kdorkoli objavi karkoli, niso v korist javnosti in tudi politiki ne. Ko gre za  pravico do odgovora združenje opozarja, da ureditev države ni več socialistična, ko je bilo posameznikom  prepovedano izdajati medije in zato najširša interpretacija pravice do odgovora, ki naj v državnih medijih zagotovi ljudem pravico svobodno izražati mnenja (ki je sicer v prejšnjem sistemu niso imeli), absolutno ni več razumna. Če je sploh kdaj bila.Izkušnje kažejo, da veljavni kodeks ne upošteva dovolj vloge, ki jo imajo  v uredništvih odgovorni urednik in resorni uredniki. Določba, da je vsak pomenski poseg v tekst brez soglasja avtorja kršitev kodeksa, lahko povzroča  zagate pri vodenju in zagotavljanju spoštovanja profesionalnih standardov, katerih prvi varuhi v uredništvih so uredniki. Omenjene določbe bi veljalo natančneje določiti, da v primeru spora častno razsodišče presodi, ali je bil poseg v tekst nujen ali pa je bilo morda novinarjevo vztrajanje pri  izvirnem besedilu (ali nedosegljivost) neprofesionalna. Ni namreč modro, da je v vseh primerih urednikom prepuščena le skrajna sankcija, da zavrnejo tekst v celoti, še posebej, ker zaradi napetih rokov velikokrat alternative sploh ni in bi bila objava izvirnega besedila celo v sramoto mediju in novinarju.Združenje opozarja, da kodeks tudi ne določa dovolj jasno pravil glede rabe psevdonimov in bi na tem področju veljajo pravila natančneje določiti, kar bi urednikom olajšalo odločanje, javnosti pa presojo ravnanja. Že jasna določba, da odgovornost za vse nepodpisane tekste ali tiste, ki so podpisani z izmišljenimi imeni, prevzemajo posamezni uredniki, bi lahko pomenila korak naprej. Glede na veliko število internih sporov, ki so jih novinarski aktivisti in celo najpomembnejši funkcionarji društva in sindikata novinarjev skušali razčistiti z javnimi izjavami in medijskimi objavami, bi veljalo razmisliti tudi o določbi v kodeksu etike, da je novinar profesionalne dileme dolžan vsaj poskusiti razčistiti tudi pred častnim razsodiščem.  Odločitev častnega razsodišča, ki se je v sporu Vinko Vasle proti Blažu Zgagi razglasilo za nepristojno presojati javne izjave novinarja o vodenju medija, češ da javno nastopanje Blaža Zgage, kjer obtožuje predstavnika medija, da ravna nekorektno do novinarjev, ne sodi v novinarsko delo, je bila nerazumna. Novinarji in drugi zaposleni v medijih  imajo dolžnost opozarjati na morebitne zlorabe v medijih in smiselno je, če resničnost ali neresničnost teh obtožb lahko oceni nevtralen organ s strokovno in profesionalno kompetenco. Vlogo opozarjanja pred nepravilnostmi v medijih lahko posamezniki namreč tudi zlorabijo.

Zakaj preoblikovanje častnega razsodišča? 

V združenju predlagamo prenovo pravil o sestavi in izvolitvi članov častnega  razsodišča in vsaj delno profesionalizacijo tega organa. Za združenje je sprejemljivo tako preoblikovanje sedanjega razsodišča kot ustanovitev povsem novega organa, če o preoblikovanju ne bi bilo mogoče doseči dogovora ali bi se pokazalo za nekoristno. V zadnjem desetletju je društvo novinarjev skupaj s sindikatom poskrbelo, da  ima častno razsodišče vsaj administrativno pomoč (sekretarko), da so pravila delovanja, razsodbe in druge koristne informacije dostopne na svetovnem spletu, veliko več kot to pa - vsaj zdi se - v takšnih organizacijskih  okvirjih niti ni bilo mogoče doseči. V združenju ocenjujemo, da je v postopku  izbiranja članov razsodišča nujno postaviti kriterije, kdo lahko kandidira.  Po sedanji interni ureditvi in tudi praksi še najosnovnejši izobrazbeni  kriterij za članstvo ali vodenje tega organa ni zahtevan  in uveljavljen. Menimo, da bi  moralo biti za delo tako članov kot tistih, ki tak organ vodijo, zagotovljeno  denarno nadomestilo.  Ker gre za institucijo, ki ima širši družben pomen za  medijsko industrijo in zagotavlja tudi spoštovanje pravic javnosti,  verjamemo, da temeljev za to s pomočjo podjetij in države ni težko zagotoviti.V postopek izbire članov tega organa bi morala biti bolj kot doslej vključena  najpomembnejša uredništva v državi (obeh velikih avdiovizualnih mrež in vseh velikih časopisnih hiš) in njihovi izdajatelji, v sestavo pa bi morali biti vključeni tudi predstavniki visokošolskih ustanov in ob novinarjih bolj kot  doslej tudi posamezniki z uredniškimi izkušnjami. Vključenost najpomembnejših uredništev in izdajateljev ni pomembna le zaradi simbolnih razlogov. Predvsem je lahko zagotovilo za dejansko moč in upoštevanje tega organa, ki jo je mogoče zagotoviti le v medijskih podjetjih samih, če bodo tam ocenili, da je spoštovanje profesionalnih standardov in razčiščevanje dilem na tem področju tudi v njihovo korist in bodo razsodbam zato posvetili potrebno pozornost. Verjamemo, da lahko prehod olajša tudi politika, ureditev področja bi morala biti v interesu  vseh, ki imajo državniške ambicije. Univerzitetne ustanove bi morale biti vključena že zato, ker je znanje na tem področju temelj prihodnost novinarstva kot profesije, ki bi ga posamezniki morali pridobivati med študijem. Razlog, da je smiselno razmišljati tudi o ustanovitvi povsem novega organa, ki  bi deloval izven dosedanje prakse društva in sindikata novinarjev, je  izkušnja, da so v internih spopadih v novinarski skupnosti v zadnjih letih  najvišji predstavniki omenjenih organizacij in številni aktivi in posamezniki, vlogo dosedanjega častnega razsodišča povsem ignorirali in s tem nakazali, da sta  ga organizaciji, ki sta ga ustanovili, odpisali kot meritornega razsodnika v  profesionalnih sporih o ravnanju znotraj skupnosti. Častno razsodišče pa se je v primeru Vasle-Zgaga celo samo razglasilo za nepotreben in nepomemben organ. Znano je tudi, da so številni ugledni novinarji in uredniki v zadnjem desetletju protestno  izstopili iz obeh organizacij in tudi javno povedali, da se požvižgajo na  sklepe organov, tudi častnega razsodišča, kar ima lahko dolgoročne posledice.
 

Besedilo slovenskega kodeksa 

KODEKS NOVINARJEV SLOVENIJE

 

Preambula

Prvo vodilo dela novinarjev je pravica javnosti do čim boljše informiranosti. Obveščenost javnosti je temelj delovanja sodobnih družb in je pogoj za delovanje demokratičnega sistema. Da bi zagotovili pravico javnosti do obveščenosti, morajo novinarji vedno braniti načela svobode zbiranja in objavljanja informacij in pravico do izražanja mnenj. Novinarji so dolžni predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo, ob spoštovanju pravic drugih, opravljati natančno in vestno. Takšno delo je temelj verodostojnosti novinarjev. Kodeks velja za besedilo, fotografijo, sliko in zvok.


Novinarsko delo


1. Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam. Svoje napake - četudi nenamerne - mora priznati in popraviti.

2. Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo.

3. Ko novinar objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, mora na to opozoriti.

4. Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. Javnost ima pravico poznati vir informacije, da bi lahko ocenila njen pomen in verodostojnost. Če sicer ni mogoče pridobiti informacije, se novinar lahko dogovori o anonimnosti vira.

5. Novinar sme zavrniti pričanje in razkritje vira informacij.

6. Novinar se mora izogibati plačevanju informacij in biti previden pri tistih, ki v zameno za informacije pričakujejo denar ali ugodnosti.

7. Novinar ne sme zamolčati pomembnih informacij, ki jih je zbral, ali ponarejati dokumentov.

8. Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo ponarejati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika. 9. Plagiati so nedopustni.

10. Novinar se mora izogibati nedovoljenim načinom zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.

11. Novinar mora ločiti informacije od komentarjev. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti jasno razvidna.

12. Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, mora to razkriti oziroma se kot novinar izločiti.

 

Konflikti interesov

 13. Prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil ter opravil ni dopustno.

14. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti razpoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če bi utegnil obstajati kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.

15. Novinar se mora izogibati situacijam, ki bi lahko privedle do konflikta interesov, dejanskega ali navideznega, s katerim bi lahko kompromitiral svoje dobro ime oziroma novinarsko skupnost.

16. Da bi se novinar izognil dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se mora odreči darilom, uslugam ali nagradam in se izogibati brezplačnim potovanjem in drugim ugodnostim, dodatnim zaposlitvam, delu v politiki, državnih uradih ali drugih javnih institucijah, če bi to lahko zmanjšalo njegovo verodostojnost ali verodostojnost novinarske skupnosti.

17. Novinar ne sme zlorabljati informacij o finančnih dogodkih, ki jih dobi pri svojem profesionalnem delu, za osebne interese. Če trguje z vrednostnimi papirji, o katerih poroča, mora to razkriti javnosti.

18. Novinar je dolžan zavrniti ugodnosti, ki jih ponujajo oglaševalci ali interesne skupine, in se upreti poskusom, da bi vplivali na njegovo poročanje.

19. Morebitne neizogibne konflikte interesov mora razkriti javnosti ali se kot novinar iz poročanja in komentiranja izločiti.

 

Splošne etične norme.

20. Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij in fotografij škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

21. Ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi slik storilcev, žrtev ter njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih.

22. Posebno obzirnost mora pokazati pri zbiranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter prenašanju izjav o otrocih in mladoletnikih, tistih, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, osebah z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter drugih huje prizadetih ali bolnih.

23. Novinar se mora izogibati rasnim, spolnim, starostnim, verskim, etničnim, geografskim stereotipom ter stereotipom, povezanim s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom in socialnim položajem. Spodbujanje k nasilju in nestrpnosti, diskriminacija na podlagi spola, pripadnosti etnični, verski, socialni ali narodni skupnosti, žalitev verskih čustev in običajev ter netenje mednacionalnih trenj je nedopustno. Pravice novinarjev in razmerja do javnosti

24. Novinar ima pravico zavrniti delo, ki je v nasprotju s tem kodeksom ali njegovim prepričanjem.

25. Nihče ne sme brez soglasja novinarja pomensko spremeniti ali predelati njegovega izdelka. Novinar ima pravico podpisovati prispevke. Ni ga mogoče podpisovati brez njegove vednosti ali proti njegovi volji.

26. Novinar se je zavezan odzvati vabilu na razpravo Častnega razsodišča in mora upoštevati njegove razsodbe. Glede svojega profesionalnega ravnanja kot pristojno priznava zgolj sodbo svojih poklicnih kolegov.

27. Novinar je dolžan upoštevati enaka merila, kot jih sam zahteva od drugih.

Kodeks je bil sprejet 10. oktobra 2002 v Izoli.