Slovenija med Italijo, Ugando in Zimbabvejem? natisni

Predlog Roka Praprotnika, da bi prenizek ugled in podcenjenost novinarskega poklica reševali z novinarskimi licencami in ustanovitvijo novinarske zbornice, je povsem napačen odgovor na sicer dobro vprašanje in tudi geografsko sodi ali v druge čase ali na drug kontinent. Novinarska in uredniška skupnost se sooča z težavami, ki so deloma povezane z dogajanjem na trgu množičnih medijev, ki ni najbolj optimistično, še bolj pa so razlogi notranji, povezovanje med novinarji – žal – bolj poteka po politični kot profesionalni pripadnosti, razlog za to je tudi, ker so novinarske organizacije in njihovi funkcionarji v zadnjih letih veselo vključili predvsem v dnevno politične spopade. Povrhu tudi založniki in lastniki medijev v zadnjem desetletju ne opravljajo svoje vloge... 

(Če imate mnenje o licencah in novinarski zbornici, nam ga pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. )

V Evropi in ZDA ima sistem državnih licenc za novinarje – po dostopnih podatkih – na nek svojstven način uveden le Italija, ki ne slovi po spoštovanju načel svobode tiska. Predvsem v anglosaških državah velja zamisel o tovrstnem državnem posredovanju na področje tiska za kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Precej razprav o licencah je med novinarskimi funkcionarji, zanimivo, na področju nekdanje Jugoslavije. Ne le v Sloveniji, tudi denimo v Makedoniji in Črni Gori. Kar je najverjetneje mogoče pripisati vplivu italijanskega vzgleda, nekoliko pa tudi zgodovinskim izkušnjam.

Po svetu so licence znane v Afriških državah, poznajo jih denimo v Ugandi (določene so v zakonu o tisku in novinarjih). Zanimiv članek o tem lahko Rok, če ga zanima, prebere na naslovu: http://www.article19.org/pdfs/publications/uganda-freedom-subject-to-license.pdf. Mimogrede, študijo je sofinancirala Evropska unija. Kar se mene tiče so razprave o licencah, ki bi jih za opravljanje novinarskega dela podeljevala država, čisto tratenje čase in neumnost na kvadrat.

Kar se tiče izobrazbenih pogojev, ki bi jih po Praprotnikovem predlogu vzpostavljali z licencami, je to streljanje s topom na muho. Če so celo na vrhu najpomembnejših novinarskih organizacij in njihovih organov praviloma novinarji, ki ne izpolnjujejo izobrazbenih pogojev, tukaj nekdo prodaja meglo. Če hoče kdo urediti novinarske vrste, mora pač najprej pomesti pred svojim pragom in recimo tovrsten pogoj postaviti za vodenje društva novinarjev, sindikata novinarjev, častnega razsodišča... Država tistega, česar novinarji sami nočemo videti in urediti, pač ne bo rešila namesto nas. Nam bo pa zagotovo zaračunala kaj drugega. Je pa, če pogledamo na najpomembnejše položaje v medijih, v zadnjih letih majhen napredek vendarle dosežen, ko gre za izobrazbeni kriterij. Med pomembnejšimi mediji, ki niso v državni lasti, sta odgovornega urednika brez izobrazbe, zadnja leta imela Dnevnik in Mladina. Od nedavno le še Mladina.

Kaj hočem reči? Osebno ne verjamem, da bi politika smela urejati notranja vprašanja v medijih, tudi tista o potrebnem znanju in izobrazbi ne. To mora biti stvar medijev samih in ponekod je to bolje uspelo, ponekod manj. Je pa seveda problem, če niti najvišji uredniki nimajo končanega faksa. Kdo potem to lahko zahteva od navadnih novinarjev tega istega medija? In če imajo lastniki v medijih še bolj preproste interese kot politiki? Tudi zbornice, ki jih praviloma ustanavlja (in jim daje pristojnosti) država, so zame s tega vidika nesprejemljive.

(pj) 

 

Rok Praprotnik: 

*Novinarske licence*

 

Razmislek ob dogajanjih v in okoli novinarskega poklica me je vodil k iskanju razlogov in rešitev za nastalo stanje. Razlogi so, ko govorimo o novinarstvu kot cehu, notranji in zunanji. Gredo od inertnosti in koruptivnosti v poklicu, pa vse do političnih in ekonomskih intervencij in kratkovidnosti. Kombinacija vsega skupaj je pripeljala to tega, da je novinarstvo kot profesija danes vsestransko podcenjeno in s prenizkim ugledom za poklic, brez katerega sodobna demokracija ne more obstajati. Ob

nadaljevanju po trenutnem kurzu so obeti slabi.

Kako naprej, je bistveno vprašanje. Predlog, ki ga ponujam v razmislek, je ustanovitev novinarske zbornice in uvedbe obveznih novinarskih licenc za vse, ki v medijih delamo kot novinarji. V razvid medijev so torej lahko vpisani samo mediji, za katere pišejo novinarji z licencami. Kako si predstavljam takšno ureditev in nekatere posledice:


1. Novinarska zbornica ima častno razsodišče, ki odloča o kršitvah novinarskega kodeksa. Končna konsekvenca kršitve kodeksa je lahko tudi odvzem licence. Posledica spoštovanja kodeksa je dvig ugleda poklica kot takšnega, saj se učinkovito samoregulira. Častno razsodišče in njegove razsodbe dobijo praktično veljavo.


2. Licenco lahko pridobijo samo posamezniki, ki izpolnjujejo formalne (izobrazbene …) pogoje.


3. Študenti in ostali, ki želijo postati novinarji, smejo objavljati pod mentorstvom novinarja z licenco, ki je objavljen ob članku. Posledica – vzpostavi se sistem mentorstva in sistematične vzgoje mladih novinarjev. Danes sistemskega vzgajanja mladih novinarjev v slovenskih medijih ni.


4. Novinar, ki ima licenco, postane dragoceno blago in zato je zanj tudi obdržanje licence dragoceno. To ga bo sililo k dobremu in etičnemu delu. Sedanji 'tajkunski' argument/grožnja novinarjem, da na cesti čaka 10 takšnih, ki bodo z veseljem pisali (kaj bodo pisali ni pomembno?) za 300€, pade v vodo. Na cesti ne bo lahko najti novinarja z licenco za 300€. To daje novinarjem ustrezno samozavest, čemur sledi zavedanje o avtonomiji ali obratno. To biciklistično držo izrine na rob poklica.


5. Novinar s pridobljeno licenco se zaveda, da v tem poklicu obstaja profesionalna perspektiva.


6. Novinarji z licenco so dolžni vsako leto objaviti svoje premoženjsko stanje.


7. Propagandni izdelki, ki se predstavljajo kot novinarski izdelek (npr. Slovenski tednik, Ekspres) s podpisanimi fantomskimi avtorji ne morejo izhajati, saj ne izpolnjujejo pogojev za vpis v razvid medijev. Izdajatelj je deležen ustrezne finančne kazni.


8. Prikrito oglaševanje in ostale slabe prakse v medijih skozi novinarske izdelke so lahko učinkovito sankcionirane.


9. Novinarski poklic je nezdružljiv s katerokoli drugo profitabilno dejavnostjo (npr. dopoldan športni novinar, popoldan PR nogometnega kluba itd …)


Zagotovo bomo našli še kakšen argument za. In kakšnega proti. Predlog je v tej fazi precej nestrukturiran in nedodelan. Med argumenti proti je možnost še večje inertnosti poklica. Za sprejem zakona o novinarski zbornici bi bilo treba dobiti politično podporo, kar je lahko dvorezen meč … Potrebno bi bilo tudi prehodno obdobje, ko bi zbornica (na njihovo pobudo) vsem, ki danes

delajo v medijih kot novinarji in bi svoje novinarsko delo izkazovali s prispevki v zadnjem letu, podelila licence, tudi če ne izpolnjujejo formalnih pogojev (izobrazba …). Od te točke pa bi podeljevanje licenc potekalo po predpisanem postopku. Urediti bi bilo treba tudi prenehanje/zamrznitev veljavnosti licence, če določen čas nekdo ne objavlja novinarskih prispevkov …

 

Tako. Svoj predlog dajem v javno razpravo s ciljem, da poiščemo čim boljšo

rešitev.


Rok Praprotnik